Tudi pri temperaturah krepko prek 30 stopinj Celzija policisti nimajo proste izbire oblačil. Luksuz kratkih hlač imajo samo tisti na kolesu, a kaj ko to prevozno sredstvo pri nadzoru zelene meje nikakor ne pride v poštev. Prav tako zanje ne pride v poštev osvežitev v mejni reki Kolpi, ki je v poletnih mesecih posebej obljudena s turisti, topli meseci pa statistično gledano prinašajo tudi povečan prihod migrantov, ki iščejo pot do boljšega življenja.
Bela krajina je, kot izhaja iz njenega imena, zgodovinsko gledano obmejno območje. Slovar slovenskega knjižnega jezika označuje krájino kot mejno ozemlje kake države ali dežele, v primeru Bele krajine pa lahko ugotovimo, da že krepko več kot desetletje predstavlja tudi mejo schengenskega območja. Varovanje meje je pogosto politična tema, kot je tudi kompleksna begunska oziroma migrantska kriza, ki je vrhunec dosegla v letih 2015 in 2016. Takratni šok je bil pospremljen s številnimi klici in obljubami o enotnem evropskem odzivu, še danes pa gre pri migracijah praviloma za problematiko, s katero se vsaka država tako rekoč sama sooča v skladu s svojimi politikami in kapacitetami.
Za policista Andreja s policijske postaje Metlika je nadzor meje zgolj ena od rednih nalog, ki jih je dolžan opravljati, na patrulji pa se mu je tokrat pridružil litvanski kolega Giedrius, ki bo v Sloveniji preživel naslednja dva meseca kot del kontingenta estonskih, poljskih in litvanskih policistov, ki pomagajo pri nadzoru schengenskih meja.
Policijska pooblastila
Kot je pojasnil Robert Perc, vodja Operativno-komunikacijskega centra Policijske uprave Novo mesto, ki se je ob tej priložnosti pridružil patrulji, je pomoč tujih policistov dobrodošla, so pa ti pri svojem delu in pooblastilih omejeni na podoben način kot Slovenska vojska. V praksi to pomeni, da lahko izvajajo samo opazovalne dejavnosti, vodenje postopkov pa je v celoti naloga slovenskih policistov.
Trenutno je na metliški postaji aktivnih šest tujih policistov, še enajst jih je v Črnomlju ter petnajst na območju Posavja. Na vprašanje o tem, ali menijo, da imajo dovolj kadrov za nadzorovanje dolge in težko prehodne meje, Perc odgovarja, da jih je »dovolj, želeli pa bi še več«. Podobno diplomatski je v odgovoru glede aktivacije 37. a člena Zakona o obrambi, ki bi vojski razširil pooblastila na meji, rekoč: »Zelo dobro vprašanje«, po kratkem molku pa je dodal: »In to je tudi odgovor.«
Letos so bili najpogosteje obravnavani državljani Afganistana, medtem ko se je močno zmanjšalo število obravnavanih državljanov Pakistana in Maroka.
»Tehnične ovire«
Policista sta nas v civilnih policijskih vozilih sprva peljala na železniški most v Rosalnicah pri Metliki. Ta je bil ob našem prihodu zaprt na sredini z ograjo in rezilno žico, saj so njegovi tiri le redko v uporabi. Je pa toliko bolj priljubljen pri migrantih, ki se ga poslužujejo za varen prehod rečnega toka, kjer je v zadnjih letih že več ljudi izgubilo življenje ob neposrečenem prečkanju meje. Od mostu smo pot nadaljevali peš, čez visoko travo in obdelovalne površine ob reki. Kot je razložil policist Andrej, je nadzor celotnega mejnega pasu misija nemogoče, jim pa zato pri tem pomoč nudijo domačini. Odnosi z vaščani so dobri, pravi Andrej. »Ali jih pri tem moti žica?« vprašamo, a nas, še preden dokončamo vprašanje, popravi Perc: »tehnična ovira«. Domačini so razumljivo nejevoljni zaradi omejenega dostopa do reke, a kot pravijo policisti, jim »tehnične ovire« (panelne ograje z rezilno žico) pomagajo v določeni meri, saj ožijo možnosti prehoda meje, kjer nato lahko nadzorniki meje postavljajo tudi zasede in podobno. Pri vsem tem jim pomaga oprema v obliki termalnih in nočnih kamer ter dronov.
Nizka kriminaliteta
Kar zadeva kriminalna dejanja prišlekov, policista pojasnjujeta, da gre bolj za izjemo kot pravilo. Obstajajo primeri, ko so migranti izvedli vlom v kakšen objekt z namenom, da bi našli hrano ali obleke, primer ugrabitve domačina izpred dveh let pa predstavlja ekstremen dogodek brez primere. Kljub temu domačine spodbujajo k spremembam navad v smeri večje samozaščite, tako da vsaj zaklepajo svoje objekte in vozila. Neredko domačini sicer migrantom priskočijo na pomoč, saj vendarle mnogi izmed njih v Slovenijo pridejo izčrpani, iz begunskih taborišč v Bosni in Hercegovini, nemalokrat pa pot opravijo peš, za kar potrebujejo tudi en teden hoje. Do nas pridejo opremljeni zgolj z opremo za kampiranje in z »bore malo ali nič denarja«, je dejal policist Andrej. Pogosto nimajo pri sebi niti telefonov ali osebnih dokumentov, naloga policista pa je, da ob nezakonitem prehodu meje posamezniku odvzame prostost in opravi identifikacijo, pri čemer poskuša ugotoviti, ali je kateri izmed prijetih tihotapec, ki vodi migrante in je za to tudi plačan, zaradi česar ga lahko doleti tudi zaporna kazen. Za vse ostale velja, da če v postopku izrečejo prošnjo za azil, jih policija preda azilnemu domu v Ljubljani, v nasprotnem primeru dobijo globo za nezakonit prehod meje (ki so jo v veliki večini nezmožni poravnati) in so izročeni Hrvaški.
Specializirani enoti za nadzor državne meje s sedežem v Ljubljani se je prejšnji teden pridružila dodatna enota, ki deluje v Brežicah.
Pravica do azila
V zadnjih letih so sicer nevladniki, predvsem iz iniciative Infokolpa, redno opozarjali na domnevne zlorabe sporazuma o vračanju med Slovenijo in Hrvaško, s čimer pojasnjujejo znaten upad prošenj za azil, ki jih beleži slovenska policija. Vsaj v enem primeru je upravno sodišče te domneve potrdilo, ko je, v sicer še nepravnomočni sodbi, odločilo, da je Slovenija kamerunskega državljana protizakonito vrnila na Hrvaško, kjer so ga tamkajšnji policisti, ki so bili tudi večkrat obtoženi nasilnega odvračanja migrantov, poslali nazaj v Bosno in Hercegovino. Tam v prenaseljenih taboriščih, samo nekaj več kot 60 kilometrov od Slovenije, vladajo težke razmere med migranti, ki prihajajo praviloma iz arabskih držav, Afganistana, Pakistana, Bangladeša, pa tudi iz podsaharske Afrike. Policisti, s katerimi smo se pogovarjali v Beli krajini, pravijo, da se za azil odločajo praviloma družine, medtem ko mladi moški, ki predstavljajo glavnino migrantske populacije, želijo priti severneje neopaženo. Za to potovanje se je med migranti uveljavil naziv »The Game« ali v prevodu Igra. Ta igra med mačkami in mišmi pa se za marsikoga konča usodno.
