»Odločili smo se, da Aljošo podpremo in se skupaj podamo na ta podvig. Da ga odpeljemo kot ekipa. S tem več stokilometrskim kolesarjenjem si je želel dokazati, da zmore. Čeprav z eno nogo.«
Bolečine v kolenu
Aljoša Čebron je imel 11 let, ko je zaradi tumorja ostal brez noge. Bil je na začetku pubertete.
»Rodil sem se kot zdrav otrok. V šoli v Biljah mi je bilo lepo, ko smo igrali nogomet, v razredu pa nisem toliko užival. Bilo mi je 11 let. Spomnim se vse pogostejših nočnih mor. Padal sem v gosti in srhljivi temi. Prisotnost zlega, smrti sem še vedno čutil, tudi ko sem se zbudil. Takrat še nisem vedel kaj se dogaja. Ne vem, kdaj so se začele bolečine. Spomnim se le ključnega dogodka. Imeli smo športni dan. Tekali smo. Čutil sem hude bolečine v kolenu. Učitelji mi niso verjeli, češ da sem len in naj se potrudim. Tekel sem naprej, z veliko muko in žalostjo, ker so me označili za lažnivca, lenobo. Popoldan so me peljali k zdravnici, po hitrem postopku na slikanje, od tam pa v Ljubljano. Pa so le ugotovili, da ne lažem. Odleglo mi je. Ne za dolgo,« je zapisal.
Živ in na kolesu
Že takrat se je sramoval svoje drugačnosti. Še vedno si ni bot. »Ko se prebujaš z bolečinami, si kategoriziran kot invalid, ko lahko delaš le po 4 ure, ko ti manjka okončina,... se podre marsikaj. In vdati se je zelo enostavno. Šel sem čez črna obdobja polna uničujočih misli. Šel sem čez neskončna vprašanja »Zakaj meni?«, »Ima sploh smisel?«. Ampak življenje ponuja veliko lepega.«
Pri 11 letih ni hotel umreti, je še zapisal. Kakor tudi, da je, ko je na kolesu, hvaležen, da je živ. Kolesari z eno nogo, njegovo kolo pa ni električno.
Približno pred dvema letoma je njegovo življenje ubralo novo smer, se spomina. »Kar sem najprej zaradi svojih prepričanj dojel kot kazen. Bil je blagoslov. Večkrat se tega ne zavedamo. Nove okoliščine, ljudje, dejanja so mi dali nov pogled na mojo situacijo. Naredil sem konkreten korak v smer, da se sprejmem. Torej sem potreboval več kot 28 let, da sem začel sproščeno govoriti o tem, da sem brez noge. Prej me je bilo sram, da sem tak.«
Kolesarski podvig
Porodila se je ideja o kolesarki tudi po Sloveniji. 21. junija so Čebron in njegova ekipa začeli s turo, ki jih bo z Goričkega popeljala v Piran. Kolesarski podvig, ki se bo po petih dneh zaključil 25. junija, so poimenovali Ena noga, več pa nam je o njem povedala njegova partnerka Jana Krušič.
»Vročinski val dejansko objokujemo,« je uvodoma dejala v smehu, a so, upoštevajoč trenutne razmere, »zadeli« dober termin. Pot so razdelili na pet tras, ki se razlikujejo po dolžini. Ljudje jih na poti že prepoznavajo, pove Krušičeva, glas o njihovem podvigu se širi tudi po družabnih omrežjih.
Na poti jih spremljajo avtodomi, v katerih spijo. Ekipa poleg Krušičeve sestoji iz sosedov in prijateljev, a bolj kot se približujejo domači Primorski, številčnejša postaja.
Čebronov način kolesarjenja zahteva več moči, a Krušičeva poudari, da je on tisti, za katerega so najbolj prepričani, da bo dosegel končni cilj.
Za navdih
»Mislim, da me je okolica veliko lažje in hitreje sprejela kot sem se sam. Za to sem potreboval veliko let. In še si nisem bot. Sedaj vem, da se s podobnimi mislimi ukvarja veliko oseb. Da se večina ne sprejme takšnih kot so. Radi bi bili videti boljši, bolj popolni. Pa pozabimo, da smo ljudje in popolnosti ni,« je zapisal protagonist te zgodbe. In še njeno osrednje sporočilo: »S tem projektom želimo spodbuditi kogarkoli, ki je v stiski. Ki se zaradi takih ali drugačnih razlogov spopada z mračnimi mislimi. Upamo, da bo naš podvig še koga navdihnil, da gre naprej, da ponovno zaživi.«
***
Preiskave v Ljubljani so pokazale, da gre za tumor, ki se hitro širi. V primeru, da bi se razširil na notranje organe, bi sledila smrt. Kjer je bilo nekoč koleno, je zdaj stopalo. »Veliko sem prejokal. Veliko je prejokala tudi mama. Drug pred drugim pa sva se pretvarjala, da sva pogumna,« se spominja.
»Sledilo je ogromno kemoterapij, konstantne slabosti, okus po kemiji v ustih. Celo pod kožo po nogi so vstavili cevko, da je kemoterapija delovala direktno na tumor v kolenu. Tako so zavirali njegovo rast in pridobivali na času. Spomnim se dne operacije. 11 letni fant, otrok. Tisoč misli. Vse grozljive. Oblival me je mrtvaški pot, tresel sem se. Pot v operacijsko sobo je trajala neskončno, a le eno nadstropje. Cmok v grlu, solze v očeh. Groza v srcu. Zdravstveno osebje je bilo cel čas zelo prijazno, a ni veliko pomagalo. Še zadnjič sem pogledal nogo in jasno mi je bilo, da nikoli ne bom več igral nogometa, tekal s prijatelji. Nikoli več ne bom »normalen«. In sem zaspal. Operacija je trajala 12 ur. Ko sem se zbudil, sem krvavel in je bil potreben še en poseg. Spet narkoza in 8 ur operacije. Spomnim se kako sem se prebujal. »Še enkrat bo treba«, sem slišal glas. Narkoza. Ponovnih 8 ur. Sledila je rehabilitacija, voziček, hoja z berglami, proteza. Bil sem na začetku pubertete. Brez noge, z bolečinami, s sramoto »biti drugačen« in veliko željo, da bi živel.«