Olimpijski komite Slovenije (OKS) je na slovenski ravni leta 2016 zagnal anonimni sistem prijave zlorab, nasilja in drugih nepravilnosti v športu, poimenovan Žvižgavka.
Po besedah Aleša Šolarja, direktorja Slovenske olimpijske akademije (SAO), »prijave spolnega nasilja še nismo imeli, na neprimerno delo športnih delavcev in trenerjev pa so se športniki že velikokrat pritožili«, je dejal in poudaril, da njihova komisija ukrepa ob vsaki prijavi. Če je treba, vključi tudi organe pregona.
Če prijav spolnega nasilja ni, še ne pomeni, da se to ne dogaja, kar je razvidno iz izpovedi, ki so jih na spletno stran Jaztudi.si anonimno zapisovali slovenska dekleta in fantje. Gre za pretresljive resnične zgodbe mladih, o katerih večinoma do zdaj niso spregovorili še z nikomer. Ena od žrtev pripoveduje o treningih karateja, na katerih se je takrat okoli 40-letni trener preoblačil kar v ženski garderobi, med vsemi dekleti, in z nekaterimi vzpostavljal tesnejši stik. Tudi z njo.
Poljub med borbo
»Imela sem okoli 14 let. Enkrat je v garderobi, ko sem se preoblačila, pristopil k meni in me začel po riti udarjati s pasom. Potem mi je začel dodeljevati individualne dodatne treninge. To je trajalo okoli dve leti. Pri šestnajstih se mi je na enem od teh treningov med učenjem borbe približal, me zrinil v kot, potem pa poljubil. Rekel je, da ne smem nikomur povedati,« je eno od bolečih pričanj o spolni zlorabi v športu.
Neka druga anonimna izpovedovalka na strani Jaztudi.si opisuje, kako jo je trener atletike nekega popoldneva na treningu na stadionu poklical k sebi, češ da ji mora nekaj povedati. Njegove besede so bile: »Sanjal sem, da sva midva spala skupaj.« Po mladenkinih besedah je stavek pospremil s koketnim pogledom in muzanjem.
Zlorabljeno zaupanje
Na Jaztudi.si je med drugim objavljena tudi zgodba mlade športnice, ki je svojemu trenerju zaupala, da jo je na zabavi za 16. rojstni dan nekdo spolno zlorabil. »Pričakovala sem, da me bo zaščitil, mi pomagal prebroditi krizo in mi svetoval, vendar sem od njega dobila samo odgovor, naj ne jočem, ker to ni nič takega, in da je fant le zaljubljen vame, hkrati pa je poudaril, da bo za zgladitev spora med 'zaljubljencema' poskrbel s skupnimi treningi.«
Za take in podobne zgodbe si Aleš Šolar, direktor SAO, želi, da bi jih žrtve prijavile. »Da bi zaščitili vse v športu, da se ne bi dogajale zlorabe, nasilje in druge nepravilnosti, poskušamo sicer v delavnicah za športnice in športnike, kjer govorimo o njihovih pravicah in dolžnostih, poudariti tudi nedotakljivost in ničelno toleranco do vseh oblik nasilja in zlorab. Žal nam je, da Žvižgavke javnost še ne pozna tako dobro, da bi jo uporabljala. Ampak se bomo trudili, da jo približamo športnikom, da bodo prijavljali. Nagovarjam jih, naj to storijo. Šport mora biti varen prostor oziroma okolje za vse,« izpostavlja.
Ključno je ozaveščanje
Ne samo spolne zlorabe, v športnih vrstah je prisotno tudi nasilje. Društvo za nenasilno komunikacijo izpostavlja trenerje, ki imajo nad športnicami in športniki, s katerimi delajo, ogromno moč, »zato je treba biti zelo previden, da ne pride do zlorabe te moči. Klubi in športne zveze so na neki način zaprte skupnosti, znotraj katerih je zlorabe lažje prikriti, kar ne pomeni, da jih ni. Zelo pozdravljamo anonimni sistem prijave nadlegovanja in zlorab v športu Žvižgavka. Tega, da do zdaj niso prejeli še nobene prijave, si ne smemo razlagati kot odsotnost težave zlorab v slovenskem športu, saj se dogajajo tudi pri nas, temveč kot znak, da je potrebno še veliko dela pri ozaveščanju – tako o obstoju sistema kot o tem, kaj zlorabe v športu sploh so in kako lahko oseba, ki jih doživlja ali opazi, ukrepa,« je povedala Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo.
Kadar teče, se tresejo
Po njihovi oceni se pojavljajo predvsem razne grožnje, kričanje, poniževanje, tudi brce, klofute in druge fizične grobosti, spolno nadlegovanje in spolno nasilje pa se lahko dobro zamaskirata v delo s telesom, ki je del športa, opozarjajo v društvu. »Ne manjka neprimernih opazk, na primer o prsih ali drugih delih telesa, kar je lahko za odraščajočega mladostnika ali mladostnico najmanj neprijetno, vsekakor pa je nedopustno. Spomnim se primera, ko je trener pred celotno ekipo rekel 12-letni deklici, češ kako se ji med tekom tresejo joškice, in se pri tem smejal, njej pa je bilo seveda nerodno, da bi se najraje pogreznila v zemljo,« je o sila neprijetni izkušnji mladostnice pričala Hrovatova.
