Zadnje čase se Ana Petrič intenzivno ukvarja z vprašanjem, kako popolnoma nepokretnim stanovalcem omogočiti, da doživijo kakšen dan tudi zunaj centra, in kako uresničiti želje tistim nepokretnim starejšim, ki živijo na svojem domu. A ker je transport osebe v takem stanju zahteven, je velik izziv, kako to urediti. Petričeva pa si je domislila imenitne rešitve.
»Verjetno si človek težko predstavlja, kako drag je prevoz nepokretnih oseb. Kar zadeva zdravstvene prevoze, te sicer omogoči in tudi finančno krije zavarovalnica, ostalih pa ne, moraš si jih plačati sam in so dragi. Kaj torej storiti, če si nepokretna oseba želi za kakšen dan iz centra starejših na primer domov ali na izlet, pogledati morje, gore, kakšen poseben kraj? Te želje bi jim radi izpolnili, saj so velikokrat to tudi njihove zadnje želje,« je dejala direktorica.
Navdih je Anin dedek
Zamišlja si, da bi kupili večje vozilo, nekaj podobnega kombiju, ki bi ga lahko prilagodili prevozu popolnoma ali delno nepokretnih oseb. »To bi lahko bilo tudi reševalno vozilo, vendar ne novo, saj so predraga. Morda rabljeno. Ali pa bi v primerno predelali kakšno rabljeno kombinirano vozilo,« je razmišljala na glas. Namignila nam je, da ima za to vozilo tudi že ime – lifemobil.
Tudi Petričeva ima dedka, nastanjenega v domu za starejše, ki ne hodi, sedenja na invalidskem vozičku pa ne zdrži. Ker si je želel domov, možnosti transporta pa ni bilo, mu je v enem letu lahko to omogočila samo enkrat, »pa še takrat smo se štirje zelo namučili, da smo to realizirali«.
Spodbuda za druge
V njihovem centru imajo sicer tako kot v vseh domovih in centrih za starejše po državi vozilo za prevoz težje pomičnih oseb, torej tistih, ki zdržijo v sedečem položaju. »Z njim stanovalce vozimo po opravkih, na izlete in tudi domov, če si to želijo. Prevoze, vezane na preglede, se izvaja z reševalnim vozilom. Stroške teh prevozov krije zavarovalnica. Na žalost pa so nenujni prevozi z reševalnim vozilom izredno dragi. V domovih pa nimamo vozila, ki bi imelo voziček za popolnoma nepokretne, torej ležeče osebe, zato njim ne moremo omogočiti prevoza domov, na izlet, čeprav si tega želijo tako oni kot njihovi svojci. Ravno zato, in ker se tudi sama soočam s podobno stisko, saj bi tudi svojega dedka rada kdaj kam odpeljala, sva se z njim odločila, da poskusiva kupiti vozilo, ki bi si ga lahko izposojali tudi drugi svojci ali pa bi jim to za minimalno ceno omogočili v centru. Idejo sem predstavila upravi družbe, ki je za novitete odprta, in upam, da bo prišlo do realizacije. Še bolj bom vesela, če bom za kaj podobnega spodbudila še koga,« je dejala sogovornica.
Najpogosteje bi radi domov
Petričevo smo vprašali, kakšne sploh so želje stanovalcev centra. Kaj bi, če bi imeli možnost prevoza, radi videli, doživeli? »Veliko bi jih samo še enkrat rado šlo pogledat, kako je doma. Nekateri si še zadnjič želijo videti morje, občutiti primorsko klimo. Nekaj je takšnih, ki bi šli radi v svoj najljubši kraj, pogledat gore ali tja, kjer so živeli vse življenje. Jaz imam doma babico, ki tudi ne more na pot. Težko mi je gledati, kako bi bila rada z dedkom skupaj, pa to ni mogoče. In če iščem rešitev za naš položaj, bom z veseljem pomagala tudi drugim svojcem, starostnikom in vsem, ki tovrsten prevoz, po ugodni ceni ali celo brezplačno, v Sloveniji pogrešajo. Ali ne bi bilo dobro, če bi si lahko na primer svojec izposodil prilagojeno vozilo in svojemu ostarelemu sorodniku omogočil izlet? Ali pa bi tako, kot za prostoferja, imeli nekoga, ki bi to izvajal,« je dejala srčna direktorica.
Vsi lahko pomagamo, da se to zgodi
Idejo o lifemobilu je objavila tudi na družbenih omrežjih in na zapis, v katerem je razložila, kaj bi bil namen tega vozila, se ji je oglasilo kar nekaj ljudi. Prejela je tudi precej ponudb za odkup vozil. »Odziv ljudi je bil izredno dober in vsak bi rad pomagal na svoj način. Cene primernega rabljenega prilagojenega vozila se gibljejo od 2000 do 15.000 evrov. Za nakup sta dve opciji – da poleg lastnih sredstev zberem denar, kupim avtomobil in ga podarim zaupanja vrednemu društvu, ki bi tovrstne prevoze omogočalo, ali da prepričam svoje nadrejene, da preučijo možnosti in da s skupnimi močmi realiziramo ta projekt. Avtomobil bi lahko uporabili tudi kot oglasni pano, s katerim bi dobili nazaj nekaj sredstev za kritje stroškov goriva. Lahko pa bi prevoze pomagala uresničevati tudi občutljiva družba s svojimi donacijami, če bi imeli na primer vse skupaj 'zapakirano' v projekt izpolnjevanja zadnjih želja prek nekega društva oziroma organizacije.«
Kako je v tujini
Pogosto so želje, ki jih imajo starejši, tudi zadnje. V tujini imajo denimo društva oziroma organizacije, ki se ukvarjajo prav z izpolnjevanjem zadnjih želja. V bližnji Avstriji imajo neprofitno organizacijo Samariter-wunschfahrt, s sedežem na Dunaju, ki je sicer del vseevropske fundacije Ambulance wish foundation s sedežem na Nizozemskem, ki umirajočim izpolnjuje poslednje želje.
Dunajska fundacija ima nekaj reševalnih vozil, v katerih umirajoče, običajno so to bolni in nepokretni posamezniki vseh starosti, prevažajo, kamor jim poželi srce. Izpolnitev želja je brezplačna, kar omogočajo donacije podjetij in dobrih ljudi, drugi del pa predstavljajo prostovoljci, ki so večinoma zdravstveno osebje. Medicinske sestre in zdravniki, ki med uresničevanjem želje poskrbijo za obnemoglega človeka. V krovni fundaciji na Nizozemskem so dejali, da na leto včasih izpolnijo tudi 1700 želja in da jih večinoma na dan izpolnijo okrog pet, rekord pa je devet v 24 urah. »Tudi tistim, ki so priključeni na aparate, lahko uresničimo želje, saj imamo v vozilu vse potrebno, da omogočimo zahtevano zdravstveno oskrbo,« so pojasnili.
Zasebni operni koncert
Ana Petrič meni, da bi bilo nekaj podobnega dobro ustanoviti tudi pri nas. »To je nujno potrebno. Vem sicer, da nekaj podobnega obstaja za otroke. Želim pa si, da bi tudi za starostnike. Kar zadeva seniorje in njihovo obravnavo, domove za starejše ... vse to ljudje radi predvsem kritizirajo. Tu imajo idealno priložnost, da kaj tudi sami spremenijo na bolje in pomagajo,« je izpostavila direktorica centra za starejše.
»Vsa leta opazujem solidarnost Slovencev in sem tudi sama del tega. Naš narod bi lahko izpeljal, podprl tak projekt. Dejstvo je, da se na neki točki vsi srečamo s tem, da imamo naše drage v položaju, ko bi tovrstno storitev potrebovali ali si jo želeli. V našem centru se izredno trudimo, da omogočimo čim več, kar lahko. Prevoza nepokretnim osebam domov žal še ne. Smo pa na primer našim stanovalcem že izpolnili precej želja: enemu od njih, ki ima amputirani obe nogi, smo organizirali vožnjo z motorjem, drugim vožnjo s kabrioletom po Ljubljani, svojci lahko v centru tudi prespijo, kar stanovalcem pomeni veliko, za enega od starostnikov smo organizirali tudi zasebni operni nastop. Skratka potrudili smo se uresničiti že precej želja, med njimi tudi izlete po Sloveniji pomičnim in težje pomičnim stanovalcem. Hkrati se dobro zavedam, da moramo na področju dela s starostniki urediti še veliko, in samo upam, da nam ne bo zmanjkalo energije,« je bila odkrita sogovornica.
Tudi ta trenutek so na misiji izpolnjevanja želja starejših. Ana Petrič je namreč povedala, da se ravno dogovarja za izvedbo večera za skupinico stanovalk, ki si želi družabnega večera, za polet stanovalca z letalom in še mnogo drugih pozornosti, drobnosti, »ki se zdijo nam, mlajšim, samoumevne, za nekoga, ki fizično ni več tako krepek, pa nekaj neprecenljivega. Vsi smo lahko del tega. Meni se zdi vredno vsaj poskusiti.« Ana Petrič na vsakem koraku torej preseneča s tem, kako prizadevna je, da je starost človeka čim bolj dostojna, kakovostna, prijetna, doživeta.
Prijateljeva želja
Uspeli smo izvedeti, da se tudi v Sloveniji ravno ustanavlja zavod, ki bo pomagal izpolnjevati želje umirajočih. Zavod Zaliv želja bo vodila Lili Gornik, ki sporoča, da je že vse nared, da se urejajo samo še formalnosti. »Veliko sem brskala in se zanimala, kako je to urejeno v tujini, in precej tega že obstaja po vsem svetu. Res sem si tudi za Slovence želela, da bi imeli možnost svojim dragim, ki odhajajo, omogočiti, da se jim, tudi ko so obnemogli, nepokretni, izpolni kakšna želja in kmalu bo to mogoče,« je zadovoljna sporočila.
»Zavod ustanavljam na pobudo dobrega prijatelja, ki mu, ko je bil na smrti postelji, nismo mogli izpolniti poslednje želje, da bi videl morje, saj je bilo zanj nemogoče urediti prevoz. Njemu tako priljubljeno morsko klimo smo mu potem pričarali doma. Z mano pa vse, odkar nas je zapustil, živi obljuba, ki sem mu jo dala, da bom ljudem, ki odhajajo, pomagala, da bi spet videli morje, gore, njim posebne kraje, ljube ljudi,« je razkrila Lili Gornik.
