Nino Jelen mnogi poznajo kot priljubljeno inovativno učiteljico, pa tudi po tem, da je novembra 2018 v Bruslju prejela prvo nagrado Evropske komisije v kategoriji za učitelje na natečaju »SaferInternet4EU«. Pred tem je z učno uro, ki temelji na zgodbi iz njene slikanice Ženičke in strički za daljnimi grički zmagala na natečaju informacijske pooblaščenke na temo varstva zasebnosti in osebnih podatkov na spletu. Oktobra 2019 je za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva prejela najvišjo državno nagrado Republike Slovenije. Po njenem mnenju so učitelji hkrati učenci, ker se ves čas učijo.
Pred kratkim pa je zmagala še v slovenskem izboru projekta »Učitelj sem! Učiteljica sem!«, v okviru katerega se bo udeležila svetovnega izbora za najboljšega učitelja Global Teacher Prize, ki bo v Parizu. Razlogov torej več kot dovolj, da smo jo povabili na pogovor.
Projekt »Učitelj sem! Učiteljica sem!« je nastal februarja 2018 pod okriljem nacionalne platforme Partnerstva za spremembe in AmCham Slovenija. Širi dobre prakse v slovenskih šolah, njegov cilj pa je dati glas učiteljem, ki svoje delo čutijo kot poslanstvo, ki z izjemno predanostjo iščejo najboljše v učencih in so lahko vzorniki bodočim generacijam učiteljev. »S tem želijo spet dvigniti spoštovanje do učiteljskega poklica,« pravi Nina. V svoji učiteljski karieri beleži že kar nekaj lepih dosežkov in vedno rada poskusi kaj novega. Morda pa se ti spet odprejo kakšna nova vrata, razloži, zakaj se je udeležila projekta. Izmed vseh prijavljenih je komisija izbrala pet finalistov, zanje so glasovali komisija, učitelji in ljudje na družbenih omrežjih, vsaka od skupin je prispevala tretjino glasov. »Bilo je zelo zanimivo, najlepše pa je bilo gledati moje učence, ki so tako zvesto navijali zame. Nisem jim povedala za izbor, a so zanj izvedeli z družbenih omrežij,« se smeji.
V enem od intervjujev ste dejali, da je spoštovanje do učiteljskega poklica upadlo. Zakaj tako mislite?
Ni se zmanjšalo spoštovanje samo do učiteljskega poklica, nič več ne zaupamo dovolj niti zdravnikom, novinarjem, politikom ... Bilo je obdobje, ko so bili učitelji vseskozi na tapeti, češ, kako nam je lepo, ko imamo toliko počitnic in tako kratek delovni čas, v času šolanja na daljavo pa so ljudje mogoče le ugotovili, da se res trudimo, da včasih v razredu pustimo dušo in srce! Vsi udeleženci projekta so se trudili povrniti spoštovanje do tega poklica, pokazati, kaj se v naših razredih resnično dogaja.
Kako ste ugotovili, kako najbolje učence motivirati k pouku?
Imam malo mulca v sebi. Kar zanima učence, zanima tudi mene. Med šolanjem na daljavo so mi otroci recimo vseskozi govorili, da igrajo igrico among us. Zato sem malo raziskovala in ugotovila, da je to pravzaprav zelo fina igrica. Njene elemente sem vnesla v šolanje na daljavo. Kako? V igrici je družina desetih članov, ki morajo opravljati različna dela. Dva med njimi pa sta zlikovca. Člani morajo s pogovorom ugotoviti, kdo sta ta dva zlobna lika. To dinamiko sem uporabila, ko smo obravnavali prehrano ljudi. Razdelila sem jih v skupine in vsaka je morala poiskati podatke o določeni prehrani. En učenec v skupini je moral zapisati lažni podatek, preostali pa so morali ugotoviti, katera trditev ni pravilna. Zelo jim je bilo všeč, predvsem pa so se veliko naučili. Sami so poiskali podatke, zraven pa so se še zabavali. Komaj čakam, da nekaj podobnega pripravim še v živo. Če se zadeve lotiš s prave strani, lahko otroke pripraviš do česarkoli. Lani smo recimo v 5. razredu obravnavali korupcijo, temo, ki jo je zelo težko razumeti. Pogovarjali smo se o tem, iskali besedo v slovarju, poiskali znane osebe, ki jim je bila korupcija dokazana, in se tako učili na konkretnih primerih. Ugotovili smo, da se korupcija lahko zgodi tudi v razredu. Na koncu pa smo z učenci in s prijatelji Primožem Jelševarjem, Metko Dolanc in Urško M. Luzar posneli še videospot, ki govori o tem, da moramo biti pošteni in se, ko pride trenutek skušnjave, odločiti pravilno, pa bo svet lepši. (smeh)
Ideje torej pridejo po navdihu?
Ideje iščem vsepovsod. Med lockdownom smo se vsak petek dobivali s kolegi na spletu. Eden je zakupil neke igrice, ki smo jih potem skupaj igrali. Tu sem dobila cel kup idej za poučevanje na daljavo.
Menda se z otroki v razredu še vedno igrate?
Ko otroci postanejo nemirni, je treba nekaj narediti. Ali gremo ven ali pa se gremo kakšne igre. Tako se umirijo in so potem bolj z glavo pri stvari. Včasih, ko jim rečem: »Še tole stisnimo, pa se bomo potem šli kakšno igrico,« je že to dovolj dobra motivacija. Ja, v petem razredu se še vedno veliko igramo in otroci so za to zelo hvaležni.
Kakšen učitelj je po vašem mnenju dober?
To sem vprašala tudi svoje učence, ker v enem od projektov v Zavodu za šolstvo prav to raziskujemo. Odgovorili so mi, da se dober učitelj zna pošaliti, je pošten, enak do vseh učencev, potrpežljiv in ne preveč strog. Zadnjič pa je eden od finalistov, Mladen Kopasić, dejal tudi, da mora biti dober učitelj tudi srčen, in s tem se povsem strinjam, najprej moraš biti človek!
Kako čutite odgovornost do svojih učencev?
Učitelj ima veliko odgovornost. Ima moč, da otroke navduši, jim da vedeti, da jih spoštuje, da jih ima rad, da lahko naredijo napako, ker se to dogaja, in da jo lahko tudi popravijo, da jim res stoji ob strani. Včasih se niti ne zavedamo, kako močno lahko vplivamo na življenje takega malega bitja. Vsakdo od nas se spomni kakšne stvari ali dejanja, ki ga je storil učitelj, pa naj bo pozitivno ali negativno.
Kako ste vi doživljali šolanje na daljavo in kako vaši učenci?
Zmenila sem se sama s sabo, da bom pozitivna. Ko sem dobila sporočila svojih učencev, da jih je strah in da je to grozno, sem jim povedala, da je tudi mene strah, ampak da bomo vse to rešili in da me nič ne skrbi. In ker sem sama pozitivno gledala na to, so to tako sprejeli tudi moji učenci. Večino časa so ostali veseli, nasmejani, seveda je prišel dan, ko je vsem padla motivacija. Večinoma pa smo bili dobre volje in nam ni bilo hudega. Vsak dan smo se srečevali ob 8.15 in že ob 7. uri zjutraj je ena punčka vsak dan vsem zaželela dobro jutro in dejala, da komaj čaka, da se spet vidimo. Ko smo se vsi priklopili, smo malo poklepetali, povedali drug drugemu, kako smo, obdelali novo snov in bili skupaj do pol desetih. Potem so imeli samostojno delo, da so naredili naloge v delovnih zvezkih, čez uro ali dve pa smo se spet dobili, da smo naloge pregledali. Dostikrat sem za kakšno snov posnela video, pa so si ga potem lahko večkrat zavrteli. Na začetku sem posnela tudi tri na teden, potem je bilo pa to preveč naporno in sem kakšnega tudi izpustila. (smeh)
Ste si oddahnili, ko ste se končno vrnili v šolske klopi?
Šele zdaj vidim, kako sem bila utrujena, takrat se tega pravzaprav nisem zavedala. Za novo leto, ko je bilo nekaj dni prostih, pa je vse prišlo za mano in sem samo spala. Težko ločujem službo in prosti čas, pa bi včasih morala. (smeh) Mislila sem si, da ne morem otrok pustiti na cedilu, da je situacija izredna in da moramo nekako preživeti. Zdaj, ko smo spet v šoli, pa vidim, kakšno breme je padlo z mene. Spet se lahko sproščeno igram s svojima otrokoma, ne da bi razmišljala, kaj vse moram še storiti. Je bilo pa po drugi strani to obdobje tudi lepo, saj se je prvič zgodilo, da smo bili vsi štirje v družini toliko skupaj. Mož hodi v Ljubljano v službo in po navadi prihaja domov šele zvečer. Včasih sem jih uporabila tudi kot filmske igralce v mojih videih za šolo. (smeh) Poleg tega sem se v tem času tudi veliko naučila. Že prej sem se veliko ukvarjala s filmčki, zdaj pa sem še toliko več raziskovala. Naučila sem se celo narediti sobo pobega in smo jo uprizorili na Prešernov dan. Na podružnični šoli v Podkumu, kjer sem učila deset let (na osnovni šoli v Zagorju je zadnji dve leti, op. a.), sem jo velikokrat naredila v živo, pa je bila otrokom zelo všeč. Zdaj pa sem jo prvič naredila na spletu za kulturni praznik. Učenci so bili razdeljeni v skupine in so se morali rešiti iz sobe tako, da so pravilno odgovorili na različna vprašanja o Francetu Prešernu. Na koncu so o pesniku vedeli vse. (smeh)
Z učenci se veliko pogovarjate tudi o varnosti na spletu, obdobje šolanja na daljavo pa jih je prav pahnilo za računalnike. Kako jih lahko obranimo pred škodljivimi vplivi in nevarnostmi spleta?
Pouk sem pripravljala tako, da so naloge delali fizično, ko so imeli samostojno delo, prav zato, da ne bi preveč časa preživeli za računalniki. Res kar precej časa preživijo za zasloni, veliko skupaj igrajo igrice, zato se moramo z njimi precej pogovarjati o tem, da lahko postanejo odvisni od spleta. Tudi sama se pred svojima hčerkama kontroliram, da dam telefon stran, kadar sem z njima, drugače sem z mislimi drugje. Pred časom sem v Bruslju sodelovala na vseevropskem natečaju spletne varnosti. Našo učilnico sem spremenila v virtualno. Na različne mize sem dala slike z izseki z družbenih omrežij in spodaj komentarje – nekaj je bilo lepih in tudi nekaj grdih, kar je tudi realno stanje. Učenci pa so potem dopisovali svoje komentarje, obljubila sem jim, da ne bom nikomur povedala, kaj je kdo napisal, in so se kar razživeli. Tako smo dobili iztočnico o tem, kako se je treba vesti na spletu. Samo minuto potrebujemo, da nekoga na ta način prizadenemo ali zaznamujemo za vse življenje. Veliko smo govorili o lažeh, spletnih izzivih. Ti so sploh posebna tema in zelo nevarni za otroke. Splet je postal del nas in na otroke lahko vpliva enako kot realno življenje. Pogosto se pogovarjamo o TikToku, ki ga uporablja veliko otrok, ki se ne zavedajo, kakšne pasti lahko tam prežijo na njih. Čeprav je tam kar nekaj stvari uporabnih, je za mlajše otroke nevaren, ker ni cenzure. Otrok nič ne izbira, kaj bo gledal, samo najbolj gledani posnetki se mu odvijejo. Mislim, da bi moral biti dovoljen uporabnikom nad 18 let, ker takrat človek lahko že malo kritično razmišlja o tem, kar vidi. O vsem tem se je treba z otroki tako v šoli kot tudi doma veliko pogovarjati, zato pa moramo tako starši kot učitelji te stvari raziskati in jih poznati, le tako lahko otroka pravilno usmerimo.
Strokovnjaki opozarjajo tako na psihične posledice kot tudi na luknje v znanju, ki naj bi jih prineslo šolanje na daljavo. Kaj pri svojih učencih ugotavljate vi?
Pri mojih me ni tako strah lukenj v znanju, je pa verjetno vse odvisno tudi od tega, na kakšen način so se učili. Najbolj delikaten se mi po tej strani zdi drugi razred, kjer se učijo pisanja in številk. Če tega otrok ne usvoji dobro, lahko to vpliva na nadaljnje šolanje. Če pa ne veš, ali so Haloze v dinarsko-kraškem ali panonskem svetu, se pa svet ne bo podrl. Kar se psihičnega stanja tiče, se mi zdi, da se je večina mojih učencev imela dobro, znali so si organizirati čas, fino se jim je zdelo tudi, da so lahko bili včasih pri pouku kar v pižami. Verjamem pa, da je bilo to obdobje zelo težko za otroke iz socialno šibkih okolij, ki pa jih ni tako zelo malo.
Je težko slediti vsem pravilom, ki jih morate po novem upoštevati v razredu, v šoli?
Sama sebi sem rekla, da nisem zdravnik, zato bom upoštevala, kar priporočajo. Rada sem s svojimi učenci, zato se moram tudi jaz potruditi, da sem lahko v razredu. Težko mi je edino zato, ker ne moremo delati v skupinah, jaz pa imam to rada, a smo našli druge poti. Na vse skušam gledati pozitivno in se ne razburjati. Nisem borka, da bi se izpostavljala, rada pa delam male revolucije v svojem razredu, torej da se imamo vsi lepo, da imam malo drugačen način poučevanja in da kot učitelj nisem samo nekdo, ki predava, ampak nekdo, ki otroke povezuje, usmerja in motivira.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
