Tone Partljič je minulo poletje vstopil v deveto desetletje življenja, kljub temu pa še vedno aktivno ustvarja. Pisatelj, dramatik, komediograf, scenarist, celo učitelj, med letoma 1990 in 2004 pa tudi poslanec državnega zbora. Večina Slovencev Partljiča še najbolj pozna po delu Moj ata, socialistični kulak, ki je konec osemdesetih let dočakalo tudi svojo filmsko uprizoritev, a njegov pečat v slovenski kulturi je še bistveno večji. S Tonetom Partljičem smo se pogovarjali v njegovem stanovanju v rojstnem Mariboru.
Kako se poslužujete tehnologije v tem času?
Star sem 80 let, kar pomeni, da sem iz Gutenbergove galaksije. Ne bi mogel reči, da sem velik čudak, da zavračam to tehnologijo, saj danes niti rokopisa ne moreš več oddati založbi drugače kot prek računalnika. To pomeni, da sprejemam pošto in odgovarjam nanjo, poiščem kakšne informacije, tipkam svojo literaturo in mi to zadostuje. Prek Javne agencije za knjigo RS sem dve sezoni, skupno 160 ur – porabil pa sem jih sigurno čez 200, bral leposlovne knjige z zaporniki, eno leto pa z osebami s posebnimi potrebami in tam sem imel tudi poglavje e-knjige, sam pa jih ne bi bral. Poglejte, imam doma deset tisoč in več knjig, in ko hodim med njimi zvečer v pižami, ko žena Milka že spi, se počutim kot mali bog med temi knjigami ... Ni vrag, da me ne bi nekaj zanimalo ali da mi ne bi nekaj prijalo prebrati, da ne bi vsaj ene knjige vzel. Tu notri tudi pišem. Zdaj imam več časa, pa sem napisal 3–4 romane. Vem, da z njimi nisem prilezel na vrh Olimpa, niti ne vem, kje sem na tem vzponu, a jaz delam svoje. In ko si tam v zgodbah izmislim neke osebe, se mi tudi zdi, da sem bog s temi knjigami, tam se najbolje počutim.
Torej kar zdaj pišete, pišete na računalnik?
Seveda.
Ali se pisanje oziroma sam pisateljski produkt razlikuje, če je napisan na tiskarski stroj ali računalnik?
Še preden sem začel pisati na računalnik, se spomnim Vlada Kralja, profesorja na primerjalni književnosti, imel pa je čez tudi dramatiko, kako je razlagal, da so drame, ki se pišejo na pisalni stroj ali računalnik, vrednostno in dramaturško različne. Takrat mi je zdelo skrajno nenavadno, sam pa to zdaj peklensko čutim. Kolaka sem recimo sedemkrat pretipkal, čeprav sem ga pisal od enih popoldne do treh ponoči v enem šusu; toliko časa sem bil noseč z njim, a ga nisem imel prej časa napisati. Ampak potem sem ga zagotovo še šestkrat ponovno pisal, in če sem se recimo na koncu tretjega dejanja zafrknil, ni bilo tako preprosto, da bi iztrgal osem strani in to potem povezal – vedno sem začel od začetka. Kralj pa je rekel: veš kaj, za računalnikom pa se da ... greš malo nazaj, pišeš, kakor si pisal, in ko prideš na nevralgično točko, kjer bi rad popravil, razširil ali kaj, greš na novo pisat do tja, kjer se boš lahko vklopil v nadaljevanje. In prav ti deli, ki si jih popravil v svojem računalniku, so navadno tanki, tako da popravljaš, jih razširiš, poglobiš, in ko bereš takšno dramo, je videti, kot da bi bilo neko pecivo, ki je različno napihnjeno, z različno specifično gostoto. Hitro se vidi, kjer je šla drugič roka čez. Zdaj, ko pišem romane, se mi ves čas dogaja, da niso več enotno široki, ampak imajo izbokline, kjer sem ponovno pisal. To se ne bi smelo videti, ampak strokovnjaki opazijo, jaz pa še kako dobro vidim, kjer sem se zaplezal. Torej razlika je, kot je morda bila, ko se je še pisalo z gosjim peresom, ampak tega ne vem.
Ste kdaj ustvarili celotno delo, a ga na koncu zavrgli?
Mislim, da romana ne, nikoli nisem zavrgel 400 strani. Kar zadeva novele, pa bi še zdaj lahko vzel mapo novel, ki jih, ne vem, zakaj, nisem znal izvleči in sem jih odložil. Se mi je sicer dogajalo, da sem denimo nameraval napisati televizijsko igro, napisal sem komedijo, dolgo kakih 20 strani, in se mi je zdelo, da ne bo šlo, pa sem jo odložil in čez dve leti iz tega začel pisati rahlo satiričen roman. Tako sem napisal za svoje sposobnosti – ves čas to govorim, da ne bi mislili, da se primerjam z nekimi avtorji – solidno delo Nebesa nad Pohorjem. Ampak to se mi zgodi redko, vedno vem vnaprej, ali bom pisal novele, komedijo ali prozo. Zadnji roman, ki sem ga napisal, ima skoraj 500 strani. Ima naslov Pesnica, od koder sem doma, v njem sem popisal našo družino in otroštvo. A pri avtobiografskih romanih je tako: če pišeš, kaj vse si naredil, si napihnjenec, če si preskromen, pa se lahko vprašaš, zakaj sploh pišeš. Pred pisanjem sem veliko naštudiral in tudi prebral številne biografije največjih genijev, najbolj me je presunila tista od Luisa Buñuela, španskega filmskega režiserja. On je bil kolega z Dalíjem, Picassom in Lorco in vse skupaj opisuje na veder način. V romanu zapiše, kako je krasno dočakati 80 let in nič več delati. »Vzamem flašo portovca ob devetih in grem pod palme. Zgoraj skačejo papige, meni pa ni treba skrbeti, kakšno bo vreme za snemanje, a bo denar, kdo se bo razburjal, kdaj me bodo poklicali … Sedim tu, da sem to na svetu dočakal, da uživam in mi ni treba nič misliti.« Samo pri njem nisem pričakoval tega preobrata, ko tudi on na koncu napiše, da se včasih počuti nelagodno, ker se mu zdi, da sliši za svojim hrbtom štiri jezdece apokalipse: prenaseljenost, atomsko orožje, pomanjkanje vode in medije, ki bodo uničili civilizacijo. Mene takšno stališče zelo razburi. Tudi moj ata je mislil, da bo z njegovim koncem tudi konec sveta. »Tonček, meni ni hudo zate, ampak za tvoje vnuke, za njihove otroke, ko ne bo več vode, zrak bo zastrupljen.« To se mi zdi tako grdo. Predstavljajte si, da poleg takega človeka sedi neka noseča mlada ženska, ki se ji bo rodil otrok, in ta bo imel samo en svet, svoj svet, tako kot mi. In zdaj mi starci, ko odhajamo, govorimo drugim, da ne bodo mogli živeti. To se mi zdi prav nečloveško in vse te avtobiografije, ki jih imam, so napisane po tem vzorcu, če so jih le dovolj stari tipi pisali. Vsem se zdi, da bo z njimi konec sveta. Če ne čez deset let, pa čez šestdeset zagotovo.
V mlajših letih ste bili učitelj angleščine. Ste kdaj pisali v tujih jezikih?
Ne. Naj kar rečem, da sem skrajno netalentiran za tuje jezike. Pri slovenskem jeziku sem bil vedno najboljši v razredu, angleško gramatiko pa še kar dobro obvladam, če gre za enačbo. Ko pa sem v angleških gledališčih, kar naprej sprašujem, »kaj je rekel«, ker so že pet replik naprej, preden jaz uspem prevesti. Sicer je bilo nekaj mojih del prevedenih.
Ste kdaj poskusili pisati v srbohrvaščini?
Ne bi upal. Zelo zavidam tistim, malo jih je, ki lahko zelo dobro pišejo v več jezikih. Jaz za to nisem sposoben.
Koliko bi rekli, da jezik definira tekst sam po sebi? Kakšen jezik za pisanje je slovenščina?
Bom odgovoril z anekdoto. Ko sem bil v mestnem gledališču, sem spoznal zgodbo Boška Brkića in Admire Ismić, ki so ju ustrelili v Sarajevu, ko sta kot študenta želela pobegniti. Sarajevska Romeo in Julija, ker sta bila z nasprotujočih si strani, čeprav se tega niti nista prav zavedala. Viri, ki sem jih imel, so bili v srbohrvaščini, in seveda, ko sestavljam scenarij, z določenimi besedami poskusim obarvati besedilo, dam neke vrste markacije. Ko sem za to zgodbo slišal, sem ambiciozno rekel, da bomo igrali Romea in Julijo, a sem želel besedilo koncipirati tako, da so žrtve sovraštva med odraslimi vedno mladi ljudje, ki nimajo nič s tem. To mi je šlo po glavi bolj, kot da bi želel aktualizirati spor med Srbi in Bošnjaki. Že pred 400 leti je namreč Shakespeare vedel, da če se odrasli tako sovražijo, če so tako zastrupljeni, so prave žrtve mladi ljudje. Ko sem dal na program Romea in Julijo, sem videl, da so prevodi trije – le redki vedo, da je prvega naredil Cankar, a nobeden ni več »štimal«, in sem prosil Milana Jesiha, naj mi on to prevede. Jesih je velik profesionalec in genialen pesnik, tako da smo se vse dogovorili. Ampak pet ali šest dni po pretečenem roku mi še vedno ni dostavil prevoda. No, čisto slučajno je tiste dni v Ljubljano prišel direktor Shakespearovega inštituta in sem poslušal tudi njegovo predavanje, zvečer pa je kakih pet profesorjev imelo z njim večerjo v PEN-u in Žarko Petan je uredil, da sem bil lahko zraven. Nekaj malega sem se na tisti večerji pogovarjal, ampak res bolj malo, in pogledam ven ter vidim Jesiha v lepi sivi obleki, kakor ga skoraj nikoli nisi mogel videti. Grem ven k njemu, da bi mu dejal, da zamuja s prevodom, ampak on reče: »Veš, zakaj sem tako pijan? Na mizo sem ti dal svež prevod.« Grem nazaj noter, on pa za nami – cel fajhten, kazal je trebuh. In ko sliši, da govorimo angleško, ju z direktorjem predstavim in omenim, da je ravno danes prevedel do konca Romea in Julijo. Nato me direktor vpraša, čeprav ga je videl, kako se je tam majal, ali je opazil, da je notri dialog v obliki soneta. Pa se Milan razkuri: »Povej mu, kdo sem jaz!« – saj je on ravno izdal dve knjigi sonetov. Profesor iz Anglije pa mi je nato rekel, da bi rad vedel, kako zveni Shakespeare v slovenščini. In Milan se zadere: »Much better than in english!« (v prevodu: Mnogo bolje kot v angleščini!). Jesih mu je razlagal, češ da mora razumeti, da »to ni angleščina od danes, vi ste danes grozni, saj nimate glagolov, imate kratice in samostalnike, naš jezik pa je toliko v razvoju za vami, da zdaj visi na glagolih in je prav danes na taki ravni, kot je bila angleščina v Shakespearovem času«. In tako se je Milan usedel k njemu in ob treh zjutraj, ko sem odhajal, sta še vedno debatirala.
Sam nisem pisal v drugem jeziku, zelo pa so mi všeč prevodi, ki upoštevajo, da se pozna sled jezika; kakšno Lorcovo pesem rad slišim, četudi ne znam nič špansko, ali pa Puškina zelo rad poslušam v originalu. Me prevzame.
Ko ste že omenili PEN, bi vas prosil, ali lahko pojasnite, od kod izvira ta povezava med pisatelji in politiko? Gre seveda za pojav, ki je ob zgodovinskih trenutkih prisoten tako rekoč po vsem svetu, ne samo v Sloveniji.
To je preprosto danost povsod. Če gledamo nazaj, so Sokrata odstranili pravzaprav tisti, ki so takrat vodili Atene, torej politika. Čeprav sam ni bil nič, je pisatelj ta, ki gre velikokrat z nekimi svojimi stališči prek kratkoročnih ciljev politike. Ne bi rad šel daleč v preteklost, čeprav že v Svetem pismu piše, da je bila na začetku beseda – »in beseda je meso postala«. Nekateri v tem vidijo nekaj več; da je najprej pojem, potem pa se to šele materializira, kakor kdo razume. Pri Slovencih je to bolj ali manj jasno, čeprav se mi zdaj zdi že nevarna krilatica, da nas je naredil jezik, da smo zaradi jezika imeli narod.
Če bi prikazal s svojim primerom … jaz sem bil kot učitelj član zveze komunistov, v partijo sem bil sprejet pri sedemnajstih, ne da bi vedel. Ravnateljica me je ustavila in mi čestitala, da sem bil sprejet. Jaz bi bil doma tepen, če bi priznal. Pa sem vprašal, kako to. »Ja, smo se strinjali, da si zaslužiš, in še neko tekmovanje je bilo med srednjimi šolami, katera bo imela več dijakov komunistov, in smo kar tebe vključili. Saj nimaš nič proti, ne?« Naj povem, da razen reakcije doma nisem imel nič proti, vesel sem bil. Ata in mama sta se spoznala na kmetiji, kjer sta bila pred vojno hlapec in dekla, mi, trije njuni otroci, pa smo hodili v šolo, smo imeli štipendijo in smo se lahko izšolali, kolikor smo želeli. Jaz sem bil v partiji do 80. let, v gledaliških krogih sem bil od leta 1971 in moram reči, da vsi ti, ki pravijo, da je bila to neka diktatura, pretiravajo. Nihče te partije ni jemal resno. Mi deset mesecev nismo imeli partijskega sestanka, a smo vseeno pisali poročila. Še dobro se spomnim, da je Tito napisal pismo državljanom, predvsem članom zveze komunistov, da ni zadovoljen s tem, v katero smer se razvija družba. Bilo je zelo moralno pismo, da bi ti solze prišle na oči. In seveda po vsej Jugoslaviji je bilo naročeno, naj napišemo poročilo, kaj smo po tem Titovem pismu spremenili. Direktor Gombač – jaz sem bil takrat še dramaturg – je razmišljal, kaj naj, in smo napisali, da smo vse to delali že pred pismom in jim imamo pravzaprav le ponosno sporočiti, da ni bilo treba nič spreminjati. Gori so, ko so sklicali vse sekretarje, najprej prebrali naše poročilo in nas določili vsem za zgled. Hočem reči, da ni nihče jemal sistema zares. Kasneje, ko sem bil predsednik pisateljev, pa smo se uprli dogajanju, od gonje srbskih pisateljev proti Kosovu dalje. Ampak samo budale med pisatelji se teptajo po ramenih, češ »to sem jaz, to sem jaz sprožil«. Saj tudi jaz ne bi mogel ničesar, če ne bi sto ljudi za mano stalo, me prepričevalo in potiskalo ter podpiralo.
Če bi o svoji vlogi govoril, nisem bil noben disident, niti v sanjah – celo nagrade sem dobival. Če bi zdaj govoril, da so me preganjali, bi bil bolan. Ampak vseeno bom rekel, da je na beli krizantemi Majske deklaracije na enem drobnem lističu napisano moje ime. Tako da sem bil očitno dovolj zraven, da so me takoj povabili za kandidata Zveze socialistične mladine Slovenije (pozneje LDS, op. a.) na volitvah. Spomnim se leta ‘90, enkrat marca, ko sem bil v mestnem gledališču v pisarni in je nekdo narahlo potrkal na vrata ter je v prostor vstopil lep, mladosten, rdečeličen Jožef Školč z metuljčkom na srajci. In mi reče, da bi rad, da grem v imenu njihove stranke na volitve. Pa sem mu dejal, da sem v partijo vstopil, ko sem bil mlad in nor. »Kaj naj zdaj, kot 50-letnik, spet rečem, da sem spet mlad in nor? Veš, da ne grem v nobeno stranko.« Nato mi je pojasnil, da mi ni treba biti član, da zgolj potrebujejo resne odrasle ljudi med kandidati, da bi jih ljudje resneje jemali in ne bi rekli, da so sami »šmrkavci«. In nato sem bil štirinajst let v državnem zboru. Sploh mi ni žal, edino morda sem ostal kak mandat predolgo. Sem pa lahko videl, kako se je delalo, saj sem bil vseskozi zraven. To, da sem videl politiko iz ozadja, se mi zdi izjemno dragoceno, ker ga očitno ni Slovenca, ki se ne bi spoznal na politiko. Mi smo se odločili, da so ministri, predvsem pa poslanci državnega zbora, največji butlji v Sloveniji in tudi največje barabe, kriminalci, ki samo za svojo rit delajo. Moram pa reči, da smo vsi mi svojega denarja vredni, tisti, ki so res mojstri, ki so se obogatili z imetjem, pa niso nori, da bi šli za poslance, da bi bili na očeh javnosti. Politična kultura cele nacije je nedvomno padla, ampak to, da projiciramo vse slabo na ozko skupino ljudi, je ustvarjanje alibija za mnogo večje svinjarije, ki se dogajajo.
Kdaj je bila slovenska politika najbolj smešna? Vsako obdobje se zdi po svoje absurdno; tisti socializem, kjer se ljudje kolektivno pretvarjajo, po osamosvojitvi gradnja nekega nacionalnega mita, danes pa se zdi, kot da je od politike ostalo samo nastopaštvo.
Zelo natančno. Že pri Cankarju v Hlapcih je v prvem dejanju humorno prikazan eden od teh preobratov, ki so neka stalnica, v tistem primeru med liberalci in klerikalci. Odličen aforizem ima italijanski romantični pesnik Ugo Foscolo, ki je rekel: »Smejmo se, čeprav je hudo, kajti velika resnost je lastnost hinavcev.«
Če bi na koncu poskusil vendarle nekaj zares reči, bi dejal, da se ne počutim prav lagodno v današnjem političnem trenutku, in bila bi laž, če ne bi rekel, da pri nas in drugod ni znakov, kot so bili v tridesetih letih v Nemčiji. Nikoli si ne bi drznil reči, da je Janez Janša kak potencialni nasilnež, ne mislim tega. Kljub temu pa ... Ena stranka, en močan voditelj, zamenjava ljudi, ki niso naši, skrajno aroganten odnos do tistih, ki mislijo drugače – če to primerjam, se počutim malo nelagodno, mislim, da je tega preveč.
Ampak niste še tam kot vaš ata, ki je videl temen scenarij za lastne vnuke in vnuke svojih vnukov.
Ne, ne, ne. Svet se je že tolikokrat zlizal. Moja vera, da ni vse tako hudo, pa je v mladi generaciji. Veliko pametnih ljudi poznam, nezadrtih, ves svet poznajo, poznajo jezike. Najbolj mi je žal, da ne bom dovolj dolgo na svetu, saj trdno verjamem, da bo ta generacija nekaj naredila. Cankar je v Hlapcih še zapisal: »Jaz ne bom več zboroval, ob vaših plečih bo slonelo življenje.«
