V Sloveniji še vedno odmeva grozodejstvo, ki ga je v petek v okolici Grosuplja zagrešil 44-letni Žarko. Pod njegovo okrutno roko je umrla njegova 36-letna žena Jasna, kruta smrt pa je pustila globoko praznino v srcih njene mame, sestre dvojčice in dveletne hčerke. Kot je znano, je na policijsko postajo odkorakal sam, dejanje priznal in se predal. Včeraj popoldne je stopil pred preiskovalnega sodnika, ki je zanj odredil pripor.
Na zločin so se danes v sporočilu za javnost odzvali tudi na Centru za socialno delo Ljubljana, kjer so poudarili, da vse prijave nasilja obravnavajo skrajno resno. Pojasnili so, da so nad petkovo tragedijo globoko pretreseni, pri čemer vsem bližnjim izrekajo iskreno sožalje in jim sporočajo, da njihovo veliko stisko razumejo. "Ob tem tragičnem dogodku želimo poudariti, da je treba nasilje takoj prijaviti na center za socialno delo ali policijo," so zapisali.
Dejali so, da bi žrtvi v primeru, da bi se nanje obrnila zaradi nasilja v družini, "nudili vso pomoč, ki bi jo ob tem potrebovala. Žrtev je v preteklem letu prišla na CSD po informacije o razvezi. Kljub izrecnim vprašanjem ni omenjala ogroženosti s strani partnerja." Dodali so še, da strankam vedno posredujejo pomembne informacije za "prepoznavo obstoja nasilja, četudi stranka tega ne omenja oziroma ne želi govoriti o tem. Seznanimo jo z vsemi organizacijami, kamor se lahko obrne, pozovemo, da se kadarkoli obrne na nas ter večkrat poudarimo, kako pomembno je, da pove, v kolikor bi bilo prisotno kakršnokoli nasilje."
Delež višji od uradnih podatkov
Na CSD Ljubljana sicer opažajo, da je "delež neprijavljenega nasilja v družini še vedno mnogo višji od uradnih podatkov. Nasilje med družinskimi člani, še posebej v intimno partnerskih odnosih, je pogosto prikrito, dogaja se za zaprtimi vrati, zato ga je tudi težje prepoznavati in preprečevati." Po njihovih navedbah žrtve pogosto potrebujejo veliko strokovne podpore in pomoči, da zmorejo spregovoriti o nasilju, ob tem opažajo tudi, da je "nasilje v družini v Sloveniji še vedno stigmatizirano in da je toleranca do nasilja, kljub izboljšanju situacije v zadnjih letih, še vedno prevelika." Sicer pa zagovarjajo ničelno tolerance do nasilja ter s svojim delovanjem strokovno in laično okolje aktivno ozaveščajo pri prepoznavanju in prijavljanju nasilja. "Za nasilno vedenje je vedno odgovoren povzročitelj nasilja, nasilje ni konflikt in zanj ni opravičila," so še poudarili.
Postopek
Ko prejmejo informacijo o nasilju v družini, nemudoma preučijo okoliščine primera ter zberejo vse že znane informacije, s katerimi razpolagajo v centru. "Če informacijo o nasilju prejme samo center, informacijo o zaznanem nasilju takoj posredujemo policiji. Če ocenimo, da je potrebno sodelovanje drugih organov, se na centru oblikuje multidisciplinarni tim. Kadar je potrebno, se takoj poskrbi za varnost žrtve (umik v krizni center za žrtve nasilja)."
Hkrati poudarjajo, da grožnje povzročitelja in strahove žrtve vzamejo skrajno resno. Tako je po njihovih navedbah za žensko najnevarnejši čas takrat, ko želi nasilnega partnerja zapustiti oziroma ga zapusti, ker bo ta "uporabil vse načine, da jo bo pridobil nazaj." To nato običajno počnejo toliko časa, dokler jih "sistem jasno in odločno ne ustavi." "Naloga centrov za socialno delo je, da skupaj z žrtvijo naredi vse, da jo zaščiti, pri tem pa je zelo pomembno, da žrtev natančno povprašamo o njenih strahovih in grožnjah, ki jih je izrekel povzročitelj nasilja v družini," so še zapisali.
V zaključku so poudarili, da je treba nasilje vedno prijaviti na center za socialno delo ali policijo. "Na centru za socialno delo bomo žrtvi ponudili možnost spremljevalca, ki jo lahko spremlja na policijo, da lažje pove svojo zgodbo. Z žrtvijo bomo naredili načrt pomoči za njeno zaščito, oceno ogroženosti in sklenili dogovor o sodelovanju."
