Pred slabim mesecem je evroposlanka SDS Romana Tomc podkrepila sentiment svojega šefa izpred trinajstih let z zapisom na twitterju v odziv na objavo Vala 202 o lačnih otrocih v Sloveniji. »Tole diši po zlorabi 'lakote' otrok v politične namene. Ne bi bilo prvič. Sistem socialne pomoči kliče po prenovi in spremembah, vendar se kljub pomanjkljivostim res težko zgodi, da bi otroci v Sloveniji stradali zaradi revščine. Ne pokvarite sicer dobre ideje s pretiranim teatrom.« Tako leta 2020 govori poslanka v Evropskem parlamentu. Izkušnje Anite Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pričajo drugače. Za Svet24 se je tako odzvala s kratkim in jasnim pojasnilom, rekoč, da so »tudi v Sloveniji otroci, ki so pogosto lačni, ker jim doma zmanjkuje hrane«.
Brez odpadkov vendarle ne gre
V tem kontekstu toliko bolj žalosti dejstvo, da je po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) iz leta 2018 pri nas nastalo skoraj 139.900 ton odpadne hrane (ali povprečno 68 kilogramov na prebivalca), od tega polovica v gospodinjstvih. Pri tem naj poudarimo, da je po ocenah Sursa med odpadno hrano 38 odstotkov užitnega dela, to količino pa bi lahko z ozaveščanjem in pravilnim odnosom do hrane zmanjšali ali preprečili. Dvainšestdeset odstotkov odpadne hrane so bili neužitni deli, na primer kosti, koščice, olupki, jajčne lupine, druge lupine in luščine, ki se jim večinoma ne da izogniti. Če v enačbo vključimo zgolj delež, ki pride iz gospodinjstev, je povprečna letna teža zavržene užitne hrane posameznika 13 kilogramov, pri čemer pa velja opozoriti, da zavržena hrana, ki konča v domačih kompostih, ni vračunana v vsoto. Kar vzbuja skrb, je trend naraščanja deleža zavržene hrane in vpliv tega na naš planet.
Devet zapovedi potrošnikov
Organizaciji Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) in Ekologi brez meja sta tako pripravili devet zapovedi, če se želimo izogniti izgubam hrane: načrtujte obroke, v trgovino pojdite samo z nakupovalnim seznamom, ne kupujte večjih količin izdelkov le zato, ker so v akciji, skuhajte le toliko, kot boste pojedli, shranite in porabite ostanke obroka, živila zamrznite ali predelajte, spremljajte rok uporabe, naučite se pravilno shranjevati živila in sledite reku: pomembna je kakovost, ne količina. Če je živilo označeno z »uporabno najmanj do« (konzerve, moka, kaša, riž, suhe testenine, zamrznjena živila, trdi in poltrdi siri in podobno), bo ob pravilnih pogojih shranjevanja (navedeni so na embalaži) uporabno tudi po navedenem datumu. Če pa je živilo označeno z navedbo »porabiti do« (na primer sveže meso, ribe in mlečni izdelki), ga moramo po navedenem datumu zavreči, čeprav se nam morda zdi, da je še primerno za uživanje.
Lokalni odpad, globalni vpliv
Odgovornost za odpadno hrano, za katero niso neposredno kriva gospodinjstva, si delijo gostinci in druge dejavnosti, v katerih se streže hrana, na primer šole, vrtci, bolnišnice, domovi za ostarele (tretjina ali skoraj 42.100 ton) ter distribucija in trgovine z živili (desetina ali 13.800 ton). Malo manj kot desetina odpadne hrane pa nastane pri proizvodnji hrane. Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja hvali poteze določenih (vele)trgovcev, ki so vzpostavili sodelovanje z raznimi dobrodelnimi organizacijami pri deljenju presežkov. Hkrati pa poudarja potrebo, da se stori več tudi na ravni ponudnikov, ki bi lahko na primer v urah pred zaprtjem spustili ceno sadja in zelenjave, kot to počnejo v pekarnah. Prav tako velja posnemati prakse določenih trgovcev pri prodaji sadja in zelenjave »nepravilne« oblike.
ZPS in Ekologi brez meja nadalje opozarjajo, da zavržena hrana pomeni veliko breme za naravne vire in okolje, saj proizvodnja hrane in živil izrablja dragocene vire, kot so tla, voda, energija in goriva, povezana je tudi z izpusti toplogrednih plinov. Po podatkih EU naj bi odpadna hrana v Evropi povzročila kar sedem odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov. Še en razlog več, da vsi spremenimo navade.
