Ana je vedno nasmejana in dobre volje. Prijazna. Slovenijo najbrž pozna bolje kot marsikateri Slovenec, saj jo njeni prijatelji vsak vikend peljejo kam drugam in ji pokažejo kakšno našo znamenitost. Zelo rada hodi v gore, obiskuje muzeje, zanima jo naša kulturna dediščina, saj je odlična poznavalka kitajske tradicionalne kulture, ki jo je predavala tudi v Šanghaju. V Sloveniji uči kitajski jezik, kulturo, kaligrafijo, taj či. V času korone je posnela kar nekaj filmov o kitajskih smereh v ideologiji, o konfucionizmu, taoizmu in budizmu, pa o nacionalni žlahtni umetnosti: o borilnih veščinah, o kaligrafiji, pekinški operi in tradicionalni kitajski medicini. Pa tudi filme o vsakdanjem življenju, oblačenju, kuhinji, arhitekturi, tradicionalnih festivalih in izumih: črnilu, vrtovih ... Navdušena je nad Slovenijo in njenimi lepotami, pravi, da smo Slovenci privilegirani.
Slovenija je majhna in prekrasna
V Ljubljano je prišla novembra 2018, torej pred malo manj kot dvema letoma. Delat je prišla v Konfucijev inštitut, diplomirala je na univerzi v Šanghaju, smer mednarodno poslovanje in ekonomija. Ta fakulteta je povezana z Univerzo v Ljubljani, z Ekonomsko fakulteto. Tako ima šanghajska univerza Konfucijev inštitut v Ljubljani, na Slovaškem in na Hrvaškem. Qian je izbrala Slovenijo, prej je bila tri leta na Hrvaškem, se vrnila v Šanghaj in nato prišla k nam. Slovenija ji je zelo všeč, bolj kot Hrvaška. Pravi, da zato, ker smo majhna država, ker so ljudje zelo prijazni in ker imamo zelo blizu gozdove in jih imamo veliko. Zelo rada hodi v naravo, tudi po gorah. Pravi, da imamo naravo zelo ohranjeno in prekrasno. Šanghaj je zelo veliko mesto, zelo komplicirano je potovati z enega konca na drugega. V Ljubljani pa je vse na dosegu hoje. Zato se ji majhno zdi dobro. »Dobro je biti majhen,« se smeje.
Konfucijev inštitut
Qian v okviru Konfucijevega inštituta poučuje taj či. Na ekonomski fakulteti uči študente. Pa tudi osebje Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete. »Taj či vadim od leta 1992, torej kar dolgo. Zelo ga imam rada in zelo mi pomaga. Naučiš se uravnavati fizično telo, dihanje, naučiš se umiriti um, pomaga pri ohranjanju zdravja. In vse to na zelo miren, nežen način, tu ni nobenega napenjanja, napora, nobene sile. Vse se dogaja zelo nežno, nič te ne boli. Gibi so mehki, premikanje telesa prav tako. In moj um, moje misli se pri tem umirijo. Taj či vadim vsak dan, tudi z mečem, to je posebna vrsta taj čija, pri katerem je meč nekakšen podaljšek roke. In zelo dobro je videti,« se smeji Qian. 28 let taj čija torej. Začela je, ko je rodila hčerko, ki je zdaj stara prav toliko, 28 let. »Po porodu se nisem počutila dobro, taj či pa mi je pomagal. Bila sem res slabega zdravja, oblival me je hladen znoj, hkrati sem imela vročino. Taj či je vse to odstranil. Zadnji vikend sem šla s prijateljico na planino Vogar, dobro nas je namočil dež, bili smo čisto premočeni, bala sem se, da bom zbolela, se vsaj prehladila, a se ni zgodilo nič. Mislim, da ravno zaradi taj čija. Odkar ga vadim in poučujem, še nisem resneje zbolela,« premišlja Qian.
Joga in taj či
Povprašam, ali je podoben jogi, vsaj po učinkih. Pa se zasmeje in odgovori, da je joga zelo težka. »Nekaterih gibov sploh ne morem narediti, pa sem kar gibčna. Taj či je dosti lažji, enostavnejši. Ima nežnejše gibe, oponaša gibanje kače, v zavojih. Nekateri gibi pri jogi so zelo čudni, zame čisto pretežki. Vem, da so se nekateri tudi poškodovali pri jogi, gležnje, kolena ... pri taj čiju se to ne more zgoditi.«
Kitajska tradicionalna kultura
Vprašam jo, na kaj je ponosna pri svojem narodu, Kitajcih. »Ponosna sem na našo tradicionalno kulturo. Ustvarjam serijo videofilmov o tradicionalni kitajski kulturi, o taj čiju, kaligrafiji – to prav tako poučujem preko Konfucijevega inštituta, v času korone sem napravila celo serijo on-line filmov. O kitajskih smereh v ideologiji, o konfucionizmu, taoizmu in budizmu, pa o nacionalni žlahtni umetnosti: o borilnih veščinah, kaligrafiji, pekinški operi in tradicionalni kitajski medicini. Pa tudi filme o vsakdanjem življenju, oblačenju, kuhinji, arhitekturi, tradicionalnih festivalih in izumih: črnilu, vrtovih ... naredila sem 15 filmov. Naredila jih bom še štiri ali pet. Tudi v Šanghaju sem poučevala kitajsko tradicionalno kulturo. Zbrala sem vsa ta predavanja, jih sistematično uredila in malo poenostavila, da so lahko razumljivi. Upam, da bodo ljudje uživali v njih. Verjamem v popolno ravnovesje med človekom in naravo – to je bistvo naše tradicionalne kulture, simbolizem in harmonija. Človek naj bi upošteval zakone narave. Naša kultura je polna modrosti.«
Čisto preveč ljudi
Qian je všeč, ker nas je samo dva milijona: »Na Kitajskem je čisto preveč ljudi,« je prepričana. »Zato je bila politika enega otroka razumna. A danes je zaradi tega nastal problem, da je Kitajska postala dežela starih ljudi. Najbolje je spoštovati naravne zakone. Rojstev ni treba niti spodbujati niti omejevati,« meni Qian. »Čeprav politika enega otroka ne velja več, ljudje v mestih, urbanih naseljih, ne želijo imeti preveč otrok. Ker je zelo drago vzgajati otroke, jih šolati, preskrbeti. Zdaj je dovoljeno imeti dva, a kljub temu si jih veliko parov ne privošči.« Vprašam jo, kaj bi bilo, če bi imela tri otroke, bi bila kaznovana? »Za zdaj ne vem, ampak prej, ko je veljal zakon o enem otroku, bi izgubila javno službo, če bi imela dva otroka. Odpustili bi me. Na podeželju, kjer ni javnih služb, plačajo kazen, če imajo več otrok. Je pa tudi veliko breme, če mora samo en otrok potem preživljati starše in stare starše. Tudi zato mislim, da bi morali rojstva otrok prepustiti naravni poti.«
Imeti otroke je predrago
»Na Šmarni gori, kjer lahko pozvoniš z zvončkom želja, sem si zaželela, da bi umrla zdrava!! Ne od bolezni, ne v bolnišnici. Kot lubenica, ki je preveč zrela in se enostavno posuši.«
Njena hči dela v podjetju, v katerem raziskuje trg za marketing. Živi v Šanghaju, lani se je poročila. Otrok še nima. Pravi, da je predrago imeti otroke in da bi rada ohranila lepo postavo. Diplomirala je v ZDA, na fakulteti UCLA. Poročila se je s kolegom s fakultete in vrnila sta se domov.
Rada bi ostala še nekaj časa
»Vi imate tukaj pravo naravo. Deviški gozd. Polja. Gore. Čudovita je, dobro ohranjena, različne vrste dreves, insektov, imate kobilice, čričke. Rada obiskujem vaše lepote. Rada hodim. Imam odlično slovensko prijateljico Miro, ki me vozi po vsej Sloveniji, razkazuje mi njene lepote, jaz pa njo učim taj či. Miri pravim, da živite v paradižu. Modro nebo, svež zrak, veliko gozdov, malo ljudi. Vaša dežela je zelo mirna. Privilegirani ste. Morali bi biti srečni. Res imate srečo, da živite tukaj!« (smeh) Qian bo poskusila podaljšati bivanje v Sloveniji, ki se ji izteče novembra. Vsaj še za dve leti.
Kako ohranja postavo
Qian je zelo drobna, ima čudovito postavo za svoja leta, mladostna je in gibčna. Seveda ima velike zasluge za to vsakodnevno vadenje taj čija, pa tudi zdrava prehrana. Vsako jutro je riževo juho, ki se kuha kar nekaj ur, ima poseben kuhalnik, ki se sam vklopi in juha je skuhana, ko Qian vstane. Rada hodi na ljubljansko tržnico, kjer kupuje svežo zelenjavo in sadje, pa tudi meso, govedino. Redno obiskuje tudi ribjo tržnico. Ribe in zelenjavo popraži skupaj. Prav tako zelenjavo in meso. In ne je veliko. Včasih pa si privošči tudi čokolado in sladoled. Pravi, da imamo izjemno dobro čokolado. »Ne jem veliko, pa tudi malo ne. Moja hči mi je povedala za metodo, da po peti uri popoldne ne jem več. Jem 8 ur, 16 pa ne. Včasih pojem veliko, a se mi nič ne pozna. Za večerjo pa jem samo sadje ali zelenjavo.« (smeh)
Smisel življenja
Vprašam jo, katere stvari so pomembne v življenju. »Mislim, da je najpomembnejše biti zdrav. In srečen. To je povezano. Če si srečen, si zdrav, če si zdrav, si srečen. To sta dve najpomembnejši stvari. Jaz vadim taj či vsak dan, ker želim biti zdrava. In srečna. Če sem bolna, ne jemljem zdravil. Verjamem v sposobnost telesa, da se pozdravi samo. Če ne uporabljaš te sposobnosti telesa, jo izgubiš. Prijateljica Mira me je peljala v cerkev, kjer je freska, na kateri plešejo skeleti. Vsi so enaki v smrti, od škofov do navadnih ljudi. Zato se mi zdi pomembno, da umreš mirno. Če bom srečna in zdrava, bom umrla naravne smrti. Tega si najbolj želim. Umreti od starosti. Ne od bolezni. To je moj ideal. Na Šmarni gori, kjer lahko pozvoniš z zvončkom želja, sem si zaželela, da bi umrla zdrava!! Ne od bolezni, ne v bolnišnici. Kot lubenica, ki je preveč zrela in se enostavno posuši.« (smeh)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
