Novice Svet24

Agonija malih avtobusnih prevoznikov se je začela že v začetku leta, torej še pred uradnim začetkom epidemije, saj so bile odpovedane ture tujih potnikov po vsej Evropi. Veliko turistov namreč v Evropo prihaja iz azijskih držav, med drugim iz Kitajske, kjer se je novi koronavirus pojavil. Poleg tega so turistične prevoze odpovedale tudi Slovenija in druge evropske države, odpovedani so bili vsi prevozi na sejme, festivale, šolski prevozi in celoten javni potniški promet.

Avtobusni prevozniki še vedno brez prihodkov

STA

Avtobusni prevozniki so se nenadoma znašli v položaju, ko so njihovi avtobusi obstali, a tudi po razglasitvi konca epidemije prevozniki še ne vidijo luči na koncu predora. Zaradi omejitev potovanj in omejitev avtobusnih prevozov trenutno prevozniki beležijo le okrog tri odstotke notranjega prometa, mednarodnega pa ni pričakovati, predvsem ne tujega, je dejal Peter Mirt, predsednik odbora avtobusnih prevoznikov pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS). Če država ne želi izgubiti tega sektorja (podjetij, ki se ukvarjajo s turističnimi avtobusnimi prevozi), bo primorana za njih pripraviti posebne finančne spodbude, da jih bo ohranila pri življenju, opozarja. »Tako kot drugi podjetniki smo tudi mi prejeli nadomestila za zaposlene, ki čakajo na delo doma, temu ne moremo oporekati. A vsi drugi zdaj že beležijo prihodke, mi pa žal ne. Hotelirjem, ki enako kot mi spadajo pod turistično branžo, se pomaga z boni, tudi mi prosimo ministrstva za posluh glede pomoči. Moratoriji za odplačilo lizingov se namreč iztekajo, nato bodo sledile še obveznosti do bank. Nakup avtobusa stane 200.000 evrov in več. Mnogi prevozniki upajo, da bodo vsaj del dohodkov ponovno prislužili septembra s šolskimi prevozi, a tudi na tem področju ne vemo, kako in ali bomo lahko delali.«

Da je odločitev glede plačila dela fiksnih stroškov avtobusnim prevoznikom, ki opravljajo šolske prevoze, stvar občin, so poudarili tudi na infrastrukturnem ministrstvu. 

Zaradi avtobusov ne želijo zastavljati svojih domov

Avtobusni prevozniki si želijo, da bi bili upravičeni do nepovratnih sredstev, a ker se zavedajo, da nobeno kosilo ni zastonj, bi bili zadovoljni že z likvidnostnimi sredstvi oziroma poroštvom države. »Na bankah smo avtobusni prevozniki trenutno nezaželeni, saj so naše letošnje bilance katastrofalne,« je priznal Mirt. »Zaradi avtobusov ne moremo zastavljati svojih domov, torej edine strehe nad glavo, ki nam še ostaja. Potem naj raje poberejo avtobuse, žal pa to tudi pomeni, da bomo izgubili težko pridobljen kader in da bodo številne družine pristale na plečih države.« Avtobusni prevozniki pričakujejo, da se bo zanje podaljšal ukrep čakanja na delo doma vsaj do novega leta in da bo NIJZ omejitvene ukrepe oblikoval na podlagi zdrave kmečke pameti. »Dogajalo se nam je, da smo lahko vozili le tretjino potnikov, to pomeni, da smo potrebovali več avtobusov za eno skupino potnikov, ti pa so se po izstopu iz avtobusov družili skupaj. Enako je veljalo za šolarje. Zagovarjamo skrb za zdravje potnikov in naših zaposlenih, a ukrepi naj bodo sorazmerni.«

»Če se nam bo uspelo izvleči, bomo izgubo pokrivali več let«

Med manjšimi avtobusnimi prevozniki je tudi majšperški Karl Pajnkiher, ki ima avtobusno dejavnost registrirano že 25 let. »V tako težkem položaju, kot smo letos, še nismo bili, odkar imam to obrt. Izguba bo izjemna, če se nam bo uspelo izvleči, jo bomo pokrivali več let.« Avtobusni prevoznik ima namreč obveznosti do lizinških hiš, prav tako je zajeten strošek zavarovanje avtobusov. »Edina rešitev je bila dodaten kredit. Bi pa, če ne bi imel pogodbe z občino za šolske prevoze, podjetje že zaprl,« je priznal. K povedanemu je skromno dodal: »Nič ne moremo, v takšni situaciji smo.«

Bodo občine pomagale tako, kot je država?

Na obrtni zbornici si sekcija avtobusnih prevoznikov prizadeva, da bi prevozniki, ki opravljajo šolske prevoze, za obdobje, ko jih niso smeli izvajati, dobili povrnjenih vsaj del stroškov, enako, kot so jih od države prejeli izvajalci linijskih prevozov.  

Na obrtni zbornici si sekcija avtobusnih prevoznikov prizadeva, da bi prevozniki, ki opravljajo šolske prevoze, za obdobje, ko jih niso smeli izvajati, dobili povrnjenih vsaj del stroškov, enako, kot so jih od države prejeli izvajalci linijskih prevozov. Ministrstvo je namreč koncesionarjem, ki izvajajo medkrajevni linijski potniški promet, krilo del fiksnih stroškov v višini 36 odstotkov normirane stroškovne cene na kilometer, to je 0,69 evra/kilometer za vse načrtovane kilometre v obdobju, ko je bil javni potniški promet zaustavljen. Prevozniki tudi od občin pričakujejo enako. Predsednik sekcije avtobusnih prevoznikov Peter Mirt pravi, da pravna podlaga za izplačilo obstaja. »Čeprav se šolski prevozi, ko se bile šole zaprte, niso izvajali, pa je bil avtobus za to storitev ves čas na voljo, za kar se prevozniki v pogodbi tudi zavežejo. Torej možnost obstaja, a žal polovica občin tej obrazložitvi nasprotuje in so sredstva že preusmerile na druge konte. Zdaj se borimo, da bi občine enotno pristopile.«

Da je odločitev glede plačila dela fiksnih stroškov avtobusnim prevoznikom, ki opravljajo šolske prevoze, stvar občin, so poudarili tudi na infrastrukturnem ministrstvu. »Občinam smo le predlagali, da to storijo, ker je večina teh prevoznikov v težkem finančnem položaju.«

V sekciji avtobusnih prevoznikov še naprošajo šolsko ministrstvo, da scenarij za izvajanje novega šolskega leta sporoči čim prej, da se lahko avtobusni prevozniki pripravijo, ter da ministrstvo v šolskem koledarju ohrani izvajanje obšolskih dejavnosti. »Če en razred skupaj potuje na izlet in se potem vrne, ne vidim dodatnega zdravstvenega tveganja. Ob tem smo ministrstvu še predlagali, da se učencem organizira pouk v naravi. To lahko pomeni, da se zjutraj usedejo na avtobus, mi jih zapeljemo na neko destinacijo in nato pridemo ponje. S tem bi zagotovo zmanjšali duševno stisko otrok, ki je, kot ugotavljajo strokovnjaki, posledica epidemije.«