Občina je z izvajalcem do zdaj podpisala enajst aneksov, večina se jih je nanašala na imenovanje novih podizvajalcev in podaljšanje roka izvedbe del zaradi arheologije. Posledica tega pa je bila vsakokratna občutna podražitev. Samo za to, da so stroji stali na gradbišču, so oziroma smo Ptujčani plačali skoraj pol milijona evrov. Investicija se je dražila tudi zaradi tako imenovanih nepredvidenih dodatnih del: za to si je izvajalec zaračunal skoraj milijon evrov. Kaj je torej sploh bilo po pogodbi predvideno, je bila ta res škodljiva? Dva in pol milijona evrov je bila prva ocena investicije obnove mestne tržnice Ptuj, ki je bila določena oktobra 2016. Podlaga za to je bila natečajna rešitev oziroma povprečne tržne cene za tovrstne posege. Toda stroški v tem dokumentu so bili le grobo, pavšalno ocenjeni, saj niso temeljili na preverbi zemljišča, pogojih soglasjedajalcev in upravljavcev infrastrukture, niso zajemali urbane in druge opreme. Na podlagi projektantskega predračuna je bila nato julija 2017 vrednost naložbe že ocenjena na 4,8 milijona evrov. »Stroški v tem dokumentu so bili še vedno grobo ocenjeni, saj so temeljili na projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja brez dokončnih kulturno-varstvenih pogojev, ki bi opredelili obseg arheoloških raziskav, in brez soglasij,« pravijo na Mestni občini Ptuj. Da ocena še zdaleč ni bila realna, kaže končna vrednost oziroma dejanska realizacija, ki se je ustavila pri 6,2 milijona evrov.
Že tri mesece po podpisu prva zahteva za podaljšanje roka in dodatno plačilo
Izvajalec je vložil kar 37 zahtevkov za podaljšanje rokov in nepredvidena dela. Kar nekaj jih je bilo zelo podobnih, razlog pa večinoma arheologija. Skupna vrednost izvedenih del vseh zahtevkov skupaj je 967.201 (brez davka) oziroma več kot milijon evrov z davkom.
Kot je razvidno iz zahtevkov, ki jih je vlagal izvajalec, je bilo že kmalu po začetku del jasno, da investicije ne bo mogoče izpeljati v pogodbenem roku. Za izvedbo gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del je občina pogodbo sklenila z izvajalcema KPL in Makro 5 gradnje, in sicer avgusta 2018, v vrednosti 4.818.860 evrov. Dela bi se morala zaključiti februarja 2019. Že tri mesece po podpisu pogodbe je izvajalec vložil zahtevek za podaljšanje roka do julija 2019. Sočasno pa je zahteval dodatno plačilo v višini skoraj pol milijona evrov. To je bil najvišji skupni zahtevek za tako imenovana nepredvidena dela. Razlogi pa: sanacija zidu pri župnišču, nepredvidena dela na komunalni infrastrukturi na Miklošičevi (mačje glave), arheološka izkopavanja, zemeljska dela, zaustavitev del, varovanje gradbene jame in betonska dela. Po pregledu zahtevkov jim je bil odobren bistveno manjši znesek: 160.000 evrov. Tudi v podaljšanem roku izvajalcu – bojda zaradi arheologije – del ni uspelo zaključiti, zato so vlagali nove zahtevke za podaljšanje. Kot dokončni rok zaključka del so določili 30. maj 2020.
Zakaj so podpisovali anekse, ki so pomenili nove podražitve
Nelogično se zdi, da je občina soglašala s podaljševanjem rokov zaključka del, z zavedanjem, da je posledica tega podražitev investicije. A kot poudarjajo na ptujski občini, so zahtevam izvajalca za podaljšanje roka morali ugoditi na podlagi določil Fidica, Rdeče knjige. V njej je določeno, da mora izvajalec ob odkritju najdbe o tem takoj obvestiti inženirja, ki da navodila, kako naj se z najdbami ravna. Če zaradi teh navodil izvajalec utrpi zamudo in/ali stroške, je upravičen do podaljšanja roka in plačila stroškov zaradi zamude. »Zato ima izvajalec v konkretnem primeru pravico, da postavi zahtevek za plačilo vseh stroškov, ki jih je utrpel zaradi arheoloških najdb, naročnik pa je dolžan te stroške izvajalcu v celoti plačati,« pojasnjujejo na občini.
Je imela občina s pogodbo res popolnoma »zvezane« roke?
Med odobrenimi zahtevki so nekatere postavke, za katere se zdi nelogično, da so opredeljene kot nepredvidena dela. Recimo: izvajalec je prejel dodatno plačilo za rušenje betonske plošče na Miklošičevi (40.000 evrov) in Slomškovi ulici (45.800 evrov).
Kot zagotavljajo na ptujski občini, so vsak zahtevek, ki ga je podal izvajalec, temeljito pregledali in presodili njegovo upravičenost. Občina je v ugotavljanje upravičenosti vključila tudi supernadzor. Prepričani so, da se je s supernadzorom njihova uspešnost pri pogajanjih v zvezi z zahtevki povečala: »Ob naraščanju števila in vrednosti zahtevkov je občina decembra 2019 zavrnila sporne storitve. V glavnem je zavračala upravičenost količin črpanja vode iz gradbene jame v času gradnje, ure dela s kompresorjem, količine rušenja betonske plošče in stojnine zaradi arheoloških izkopavanj. V okvir intenzivnih dvomesečnih pogajanj med občino in izvajalcem smo vključili tudi odvetniško družbo, vendar so bili argumenti na strani izvajalca.« O morebitni škodljivosti pogodbe, ki je bila sestavljena v prejšnjem mandatu, se trenutno vodstvo občine ni želelo izreči. Zapisali so le, da je bil takrat izbran tudi nadzornik, na kar niso imeli vpliva. Zato so se odločili za supernadzor, zaradi česar naj bi se (kot sami trdijo) bolje prepričali o ustreznosti posameznih postopkov.
