Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da začasno prevzamete vodenje stranke?
Zdaj že bivši predsednik stranke Dejan Židan je sprejel odločitev, da se po šestih letih vodenja poslovi s položaja. Nekaj dni, preden je to sporočil javnosti, me je poklical in vprašal, ali bi bila pripravljena prevzeti vodenje do kongresa. To je bilo zame veliko zaupanje, odločitev pa je zahtevala resen razmislek, saj se zavedam izjemne odgovornosti.
V evropski politiki sem aktivna že več kot deset let, marsikdaj mi je kdo že rekel, da je čas, da se podam tudi v slovensko politiko. Po moji oceni je bila to prava odločitev v pravem trenutku, tako za stranko kot zame osebno.
Kaj ste pogrešali v stranki v času, ko jo je vodil vaš predhodnik?
Težko je reči, kaj sem pogrešala, saj vem, da okoliščine in razmere dostikrat silijo v določene odločitve. Vem pa, da je treba najprej okrepiti zaupanje v politiko. Ali nam bo to uspelo, bo pokazal čas, a moramo politiko voditi z zgledom. Zavedam se, da bo to treba storiti tudi v svojih vrstah, znotraj stranke, da nam bo uspelo tudi med sabo razčistiti kakšne stvari iz preteklosti in jih bolje začrtati za v prihodnje.
Zelo aktivno – in mislim, da tudi uspešno – delujem na evropskem parketu, kjer je kultura dialoga in sodelovanja na višji ravni, kot je danes v Sloveniji, kjer je politika izjemno diskreditirana. Med ljudmi vlada nezadovoljstvo, apatija, kar se ne nazadnje vidi tudi v nizki volilni udeležbi in zdaj na petkovih demonstracijah. Te so sicer uperjene proti vladajoči koaliciji oziroma eni stranki, vendar so do neke mere tudi izraz splošnega nezadovoljstva. Želim delati drugače, bolj izkoristiti potencial in znanje, ki ga imamo, se manj ozirati v preteklost in graditi na velikih zgodbah za prihodnost.
Vem, da različno razmišljamo, ampak če se pogovarjamo kulturno in iščemo najboljše rešitve, je to samo dobro. To je tisto, kar Slovenija najbolj potrebuje v tem trenutku.
Imate tu v mislih pretekle izjave nekaterih vaših članov, ki so razburile politične nasprotnike?
Marsikdaj nam kakšno stvar očitajo. Socialna demokracija je stranka z dolgo preteklostjo, ni politični eksperiment novega obraza, in pri takšni daljši tradiciji se seveda najdejo tudi napake. Za nazaj ne morem prevzemati odgovornosti, se pa zavedam, da je ta zdaj na meni. Upam, da smo se sposobni iz napak učiti.
Glede na napade SDS v preteklosti glede vašega stališča do migracij, ob terorističnih napadih v Strasbourgu, ko so si nekateri celo zaželeli, da bi bili med žrtvami tudi vi, je bila odločitev o prevzemu stranke vendarle pogumna.
Pogumna odločitev je bila že, ko sem pred več kot desetimi leti iz novinarstva prestopila v politiko, česar ne obžalujem. Novinar in politik imata precej skupnega, v smislu, da morata znati odločitve in sporočila komunicirati z javnostjo. To je prav gotovo moja prednost, prav tako posluh do medijskega in novinarskega sveta; zavedam se, kaj pomeni tako za novinarstvo kot za politiko, če širiš laži ali sovražni govor. To danes v Sloveniji izrazito doživljamo.
V Evropskem parlamentu sem se veliko ukvarjala s sovražnim govorom, nestrpnostjo, ksenofobijo in lažnimi novicami, vodila sem tudi delovno skupino na to temo. Ko sem bila nekaj let govorka za vprašanje, kako bi v Evropi vzpostavili delujočo skupno migracijsko politiko, ko smo iskali skupne rešitve, da bi naslavljali izzive z begunci in migranti, se me je v Sloveniji zelo hitro prijel vzdevek »migrantoljubka«.
To je bilo zelo namerno, populistično in nevarno, ker so ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugje po Evropi nekateri politiki ustrahovali ljudi z migracijami, begunci in širili nevarno retoriko.
Nestrpnosti in sovražnega govora je vedno več.
V zadnjih letih sem bila deležna veliko več neprimernega, žaljivega, sovražnega in nestrpnega govora kot marsikateri politik, zato sem medtem dobila bolj trdo kožo. Nimajo pa te kože ljudje okoli mene. Prijatelje, družino to še vedno prizadene.
Malo zatem, ko sem prevzela stranko, se je na družbenih omrežjih pojavil zapis, ki me je zelo nizkotno označil za žensko, ki zaradi levkemije, moje bolezni, nima otrok, in zato ne razume pravih stvari, recimo družinskih, kot jih razume denimo Orban. Skratka, popolna nizkotnost tistega, ki je to zapisal. S sovražnim govorom in lažmi se bomo morali zelo resno spopasti.
Ljudje danes težko ločijo laž od resnice, ne trudijo se poiskati izvora informacije. Če se mi kot politiki ne zavedamo te odgovornosti; če delamo škodo družbi, ko to širimo, me ne preseneča, da ljudje sami postanejo del tega. Še toliko bolj me skrbi, ko spremljam predsednika vlade Janeza Janšo, ki je eden od prvih, ki takšen jezik širi po družbenih omrežjih. To počnejo tudi ljudje okoli njega. Prav iz vrst njegovih privržencev sem v preteklosti dobila tudi neposredne želje, da bi bila v kakšnem terorističnem napadu tudi sama žrtev, če drugih zelo vulgarnih groženj niti ne omenjam.
To so zelo nevarne stvari. Kdorkoli takšen jezik uporablja, bi moral za to odgovarjati in se zavedati, da je soodgovoren za stanje duha v družbi.
Za dvig ravni politične kulture, če poenostavimo, je potrebno sodelovanje vsaj dveh strani.
To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj smo se Socialni demokrati odločili za interpelacijo zoper notranjega ministra. Vrh ledene gore je bilo dogajanje okrog koncerta Thompsona. Minister Hojs se je odločil za podporo preklicu prepovedi koncerta v Mariboru, kar se mi zdi grozljivo, glede na to, da gre za ikono skrajne hrvaške desnice, ki s svojimi besedili in ravnanji širi idejo genocida, ustaštva in fašizma. Presegel je meje dopustnega.
Poleg tega je minister zelo zavajal javnost, ko je želel uveljavljati sporni 37.a člen, s čimer bi dal več pooblastil vojski na meji v času, ko v resnici nimamo večjega priliva neregularnih migracij. A je minister govoril drugače in zavajal ljudi s temi informacijami, in to ni prvič.
Marsikateri politik je že širil dezinformacije o tem, koliko imamo neregularnih prehodov. Dejstvo je, da je bilo v prvih štirih mesecih letos za skoraj četrtino manj neregularnih prehodov meje kot v enakem obdobju lani. Operirati je treba z realnimi dejstvi in številkami, preden sprejemamo takšne odločitve.
V zadnjem času sta javnost in večji del opozicije razburila tudi osebno pismo zunanjega ministra in tako imenovana Logarjeva depeša. Ali takšne poteze v tujini sploh kdo opazi?
Da, absolutno jih. Tudi v poročilih, ki jih dobivamo v odboru za državljanske svoboščine, kjer se ukvarjamo z vladavino prava in demokracijo in kjer imamo zaradi kršitev evropskih vrednot pogosto na tapeti Madžarsko in Poljsko, se danes lahko žal bere tudi o Sloveniji.
Še bolj me skrbi vrsta člankov v tujih medijih v zadnjih tednih, ki pišejo, da gre Slovenija po nevarni poti, ki vodi v »orbanizacijo«. Gre za članke, ki dajejo Sloveniji negativno podobo. Celo Economist, ki se nagiba bolj v desno liberalno smer, piše, da Slovenija izgublja verodostojnost. Skrbi me, ko se v tujini Slovenija pojavlja kot država, ki vzbuja skrb zaradi svojih napadov na medije, na pravosodje, zaradi solo akcij vladajoče stranke SDS ali predsednika vlade. Kar nekaj pisem je bilo v zadnjih tednih, ki niso bila stališča Slovenije ali vlade.
Kako pa na Slovenijo gledajo v Bruslju?
Če pogledamo zadnjih nekaj let, Sloveniji ni uspelo izboljšati podobe v Bruslju. Imeli smo politični eksperiment novih obrazov, vendar si nismo našli nekega zavezništva v jedrnem delu Evrope. Res je, da smo majhna, neproblematična ali pa tudi neopazna država.
Smo v času, ko se pogovarjamo, kako bomo z evropskim denarjem blažili socialne, ekonomske posledice koronakrize, in prihodnje leto bomo prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Ne predstavljam si, kako se bo predsednik vlade Janez Janša, ki si danes tudi med komisarji z neprimernimi pismi nabira sovražnike, pogajal in pogodil za dober finančni položaj za Slovenijo. Slovenijo namreč s svojo politiko pelje stran od jedrnega dela Evrope.
Zelo verjetno je, da bo EU v prihodnje pogojevala evropsko finančno pomoč državam, ki kršijo evropske vrednote, vladavino prava in demokracijo, človekove pravice. Če se Slovenija pojavi med državami, ki gredo po poti Madžarske ali Poljske ali višegrajske četverice, stran od jedrne Evrope, lahko to pomeni dolgoročne posledice tudi pri črpanju evropskega denarja.
Pred Slovenijo in svetom so zelo težki časi zaradi posledic epidemije. Ali lahko iz tega pridemo brez kakšnih večjih družbenih ali političnih kriz?
Kako bomo izšli iz zdravstvene krize, kako bomo blažili gospodarske in socialne posledice, je odvisno predvsem od nas samih. Seveda tudi od evropske solidarnosti. Ključne bodo investicije, zagon majhnih in srednjih podjetij, znanosti, razvoja.
Epidemija je izrazito pokazala, kako pomembni so javno zdravstvo, šolstvo in infrastruktura. Ker omogočajo ljudem, zlasti tistim, ki so najbolj prizadeti v kriznih situacijah, enak dostop do kakovostnega dela in življenja.
Resnično smo na resnem razpotju, ne samo Slovenija, temveč celotna EU. Smo pred ključnimi odločitvami, kakšna bo finančna pomoč za blažitev ekonomskih in socialnih posledic krize.
Kmalu bo jasno, ali se bodo evropski voditelji sporazumeli glede načrta za obnovo gospodarstva. Od tega bo tudi Slovenija imela finančne ugodnosti. Zelo pomembno bo, kako bo vlada pripravila reformni in naložbeni program, da bomo sposobni kar najbolje izkoriščati evropska sredstva. Pri črpanju denarja do zdaj nismo bili odličnjaki.
Ključen bo torej dogovor, kako denar uporabiti, da bomo zagnali gospodarstvo in delovna mesta. In obenem, kako bomo v to vključili zeleno politiko.
Glede zelene politike vam bo nasproti sedel poslanec SDS Branko Grims, ki pravi, da je globalno segrevanje fake news (lažne novice, op. p.), ki so si ga izmislili levičarji.
Zelena politika bi bila potrebna tudi brez globalnega segrevanja. Slovenija se je s podpisom pariškega podnebnega dogovora zelo jasno zavezala podnebnim ciljem. Če želimo z letom 2050 postati brezogljična družba in opraviti pravičen in pošten prehod, da ljudje ne bodo zaradi tega izgubljali delovnih mest, bo potreben miselni preskok.
Kako si bo Slovenija zagotovila preskrbo z električno energijo, da bo samozadostna s svojimi viri energije, ki naj bodo v veliki meri obnovljivi? Sprejeti bomo morali veliko bolj ambiciozen energetsko-okoljski načrt, kot ga je slovenska vlada poslala v Bruselj.
Podpirate projekt NEK II?
Zavedam se izzivov te odločitve. Mislim, da bo morala stroka skupaj z ljudmi odločiti, kakšna bo ta mešanica virov, ki bodo zagotavljali preskrbo z električno energijo, da bo vzdržna in realna za Slovenijo. Seveda je moja prva misel »ne« jedrski energiji, vprašanje pa je, kaj je mogoče, če si želimo zagotoviti preskrbo z električno energijo in biti čim manj odvisni od drugih. Treba bo opraviti širšo razpravo za to odločitev, ki pa ne bo lahka.
Če se dotakneva stanja na levem političnem polu ...
Ki ni ravno najboljše.
Ali ni prav razdrobljenost strank in interesov dejansko omogočila že drugo vlado Janeza Janše?
Ta razdrobljenost opozicije gre najbolj v škodo opoziciji sami. Če opozicija ni močna in povezana, ne bo mogla uspeti. Dovolj je, da pogledamo, kaj se dogaja v Srbiji.
Uspe nam lahko samo, če delamo skupaj. Zato me bodo veselili uspehi tudi drugih opozicijskih strank. Če pogledamo z razdalje – tudi sama sem dlje časa situacijo spremljala od zunaj –, je v Sloveniji zelo veliko političnega egoizma. Pogosto individualni interesi prevladajo nad interesi ljudi in tu bo treba narediti kakšen korak nazaj, saj so cilji vendarle veliko večji od egoističnih ambicij.
Kakšni so vaši načrti?
Voditi želim drugačno politiko. Z večjimi ambicijami, za boljše življenje vseh. Ni nemogoče. Zahtevalo pa bo veliko napora. Doma in v tujini. Slovenija mora ostati del osrčja Evropske unije. Moramo se zavedati, kaj nam povezanost in enotnost pomenita za desetletja stabilnosti in miru. Slovenija je majhna in ranljiva država, veliko ljudi je danes strah, da bodo izgubili službo. Tem je treba najprej pomagati.
Želim se osredotočiti na velike zgodbe, kot so izgradnja javne infrastrukture, moderne železnice, modernih domov za starejše in podobno. Nabor ukrepov vlade ne deluje za vse enako. Odpraviti bo treba neenakosti in vsem zagotoviti dostop do šol, zdravstvene oskrbe in tako naprej. Zavarovati moramo neodvisnost medijev, pravosodja, temeljne pravice ljudi. Seznam nalog je dolg, predvsem pa želim tesno sodelovati s civilno družbo, nevladnim sektorjem.
Ustanovitev demografskega sklada podpirate?
Kot stranka se s tem ukvarjamo že zelo dolgo. O tem sem se pred kratkim pogovarjala tudi na sestanku s sindikati. Takoj po imenovanju sem namreč opravila sestanke s sindikati in gospodarsko zbornico, nevladnimi organizacijami, okoljevarstveniki.
Veliko je ljudi, ki danes čutijo, da jih politika ne posluša. Kot stranka se moramo odpreti in poseči v ta prostor ter sodelovati z ljudmi, da bodo čutili, da so del odločevalskega procesa. Demografski sklad je zgodba, ki bo ključna za prihodnje generacije. To je projekt, ki bo zagotavljal zapolnjevanje pokojninske luknje čez 10, 15, 20 let. Potrebovali bomo širši konsenz, predvsem pa politični pogum.
Vrniva se k stanju na levem političnem polu. Je rešitev morda v skupnem nastopu strank pred volitvami, čeprav predvolilne koalicije praviloma niso bile uspešne?
Nobeni obliki sodelovanja ne zapiram vrat. Vsakršno povezovanje, ki bo pomagalo okrepiti opozicijo, bo za nastop na volitvah zelo pomembno. Ves čas smo govorili, da bi bile predčasne volitve najboljša možnost. Zdaj je to mimo. Naj pa spomnim, da sta dve stranki, predvsem zato, da ne bi izgubili poslanskih sedežev, tu govorim o SMC in Desusu, močno razočarali volivce, ko sta se pridružili trenutni vladi. Danes imata veliko težav.
Do rednih parlamentarnih volitev sta še dve leti, kdaj bo predvidoma kongres stranke?
Predlagala sem, da kongres izpeljemo čim prej jeseni. Želeli bi kongres konec septembra, v začetku oktobra, do takrat bomo sposobni izpeljati tudi vse postopke in do takrat bo priložnost, da se odkrito pogovorimo. Možnost kandidiranja za vodjo stranke bo seveda odprta prav vsakemu.
Na kongresu boste kandidirali?
Nameravam. Vidim, da imam zaupanje znotraj stranke in tudi med ljudmi. Kongres in organi stranke pa bodo odločali, ali mi bodo to zaupanje dali.
Če dobite poln mandat, boste nadaljevali delo evropske poslanke?
Več kot dovolj energije imam, da nadaljujem delo v Evropskem parlamentu. V tem vidim tudi prednost. Zavedam se, da se bom morala odreči kateri od številnih zadolžitev, saj bom morala biti več v Sloveniji. Mislim sicer, da ne bo prevelika ovira, če grem čez teden za dva ali tri dni v Bruselj, preostali čas pa bom namenila Sloveniji.
V Bruslju so me dvakrat uvrstili med 40 najvplivnejših poslank in poslancev. Danes ustroj EU dobro poznam in to bom izkoristila za zgodbe, pomembne za Slovenijo. Ena takih je danes obnova schengna. Veliko imam prijateljev in zaveznikov na evropskem parketu, dobro me poznajo v vrstah evropskih socialistov in demokratov. Prvič sem lahko sodelovala tudi na vrhu naših voditeljev in toplo so me sprejeli. Slovenija potrebuje prijatelje in zaveznike. Dobro poznam kolege iz drugih držav in vem, da nam bodo pomagali, ko bomo v kakšnih težavah. Slovenci sami ne bomo mogli premagovati izzivov.
Torej ne boste kandidirali na prihodnjih parlamentarnih volitvah v Sloveniji?
Tega pa nisem rekla. Nasprotno. Če mi bo stranka podelila mandat predsednice, jo bom, ko bo čas za to, peljala na volitve. Z ambicijo, da zmagamo.
