Ko sem vam čestitala za izpovedno iskrenost v skladbi, ste dejali, da sploh ni bilo lahko. Kaj ste mislili s tem?
Na začetku pisanja te skladbe sem bila sredi čustvenega vrtiljaka in nekako se je ta glasba začela pisati kar sama od sebe. Nisem si mogla pomagati in sklenila sem, da bom pač brutalno iskrena – to je edini način, da se zacelim. Takrat sploh nisem razmišljala, kako bo to izpadlo, kako bo sprejeto. Vedela sem, da si želim biti iskrena. Preden s prstom kažemo na druge, je treba najprej pogledati vase; vedno sem bila zelo samoreflektivna in ob prizadetosti sem najprej pogledala vase ter se vprašala, zakaj sem to dopustila, kaj delam narobe. Ko sem skladbo izdala, sem se pa malodane zgrozila, češ, kaj sem naredila!?
In zdaj vas vsi sprašujemo o tem. Je naporno ali osvobajajoče, ker vam ni treba nič skrivati?
Mislim, da bolj osvobaja. Je naporno, a še naporneje je živeti s pretvarjanjem.
Če vas torej sprašujejo, zakaj sta šla z zaročencem Jonahom narazen, jim lahko odgovorite, da naj poslušajo komad?
Ja, pa še vse naslednje, ki bodo prišli za tem! (smeh)
Srčna bolečina, večen, neizmeren navdih za umetnike …
Res je. Neverjetno, prav to me je vrnilo k sebi. Moja ljubezen do RnB (rhythm and blues) in soula je bila vedno močna, čeprav nisem zrasla v okolju, ki bi jo spodbujalo. Tudi peti sem začela čisto drugače. Prej, ko sem bila mlajša in sem živela v Sloveniji, sem se postavila na oder in dajala energijo. To sicer še vedno imam, a hkrati več ranljivosti, ki mi je ni več strah pokazati. Ne ločim več Maje na odru in pod njim. Prav v moji ranljivosti se skriva še večji naboj. Močnejša sporočila prihajajo iz tega, da si pustiš biti ranljiv, iskren, in to pokazati.
Se zavedate, da morda kdo drugače prisluhne pesmi, ker ve, da ste to res vi?
Ja, in to me je najbolj presenetilo. Kolikor me je bilo morda strah podati se v to, ker so mnogi poslovneži govorili, da v tem ni prihodnosti ne profita, se mi je zdaj zgodilo ravno nasprotno. Ko sem začela delati iz iskrenega vzgiba, se je začel krog mojih poslušalcev odpirati, saj so nekaj začutili. Glasba je res velik posel in večina v njem vidi priložnost za zaslužek, zato sledijo preverjenim tirnicam, kjer pa se ravno duša in avtentičnost izgubita. Na neki točki v tem sploh nisem videla smisla: zakaj nadaljevati, ko pa nisem nič drugačna od drugih?
Pomemben tuji poslovnež iz glasbene industrije vam je pred leti rekel, da je z vami težko sodelovati, ker se vam preveč dogaja v glavi. To je v resnici kompliment, kajne?
Med drugim sem tudi že slišala, da predobro pojem. In da me ne morejo profilirati, da sem za večinski okus baje preveč. Začela sem razmišljati, zakaj bi sploh silila v večino, če pa nisem za tja. Zdaj sem doma v soulu in očitno namenjena poslušalstvu, ki išče nekaj drugega.
Je Jonah slišal vašo skladbo in kakšen je bil njegov komentar?
Je slišal, ja. Dejal je, da mu je zelo toplo pri srcu, ker zvenim bolje kot kadarkoli. Res se čuti, da si to ti, mi je povedal. Vedno mi je govoril: Maja, ne poslušaj teh ljudi, bodi to, kar si. Jaz pa sem si vedno mislila: tebi je to lahko govoriti, ker si zrasel v tem okolju in so te vsi podpirali, jaz pa prihajam od povsem drugod in ni tako lahko.
Sedem let na tujem vam je gotovo ponudilo drugačen uvid vase?
Popolnoma. Kot bi me dali čez centrifugo. Začneš se spraševati stvari, ki se jih v Sloveniji gotovo ne bi. Vedno sem imela občutek, kot da mi slovensko okolje ne bi pustilo zadihati s polnimi pljuči. V tujini sem prvič začutila, da nekdo dejansko podpira moj potencial, rast.
Ste pa dejali, da človek ne sme preveč in nenehno gledati vase, da lahko od posvečanja sebi postane odvisen.
To je pa druga skrajnost, da. Krasno je gledati vase, se preizpraševati, vendar lahko hitro zaideš v skrajnosti. Takoj, ko nase začneš gledati drugače, kot da si tujek na tem svetu, ni v redu. Še vedno imam nekaj te preproste kmečke filozofije v sebi. (smeh)
Zdrava kmečka pamet je potem krasen dar iz Slovenije?
Bi rekla, da res! Kadar opazujem nekatere ljudi, ki so čisto v nekem svojem svetu, vidim, da jim to ne služi. Ali pa ko celo začneš zviška gledati na druge, ker niso tako poduhovljeni – to se mi pa zdi zgrešen namen duhovnosti. Vsi ljudje smo namreč enako vredni. Samo da si iskren do sebe in srečen v tem, kar delaš.
Katera je bila najhujša (čustvena) bolečina, ki ste jo doslej izkusili?
Po mojem je srčna bolečina ena najtežjih. To traja … Ko te nekdo od prijateljev prizadene ali pa slišiš negativen komentar, te zaboli v tistem trenutku, a greš naprej. Srčna bolečina pa te, če je res močna, dejansko boli in jo čutiš fizično. Telo te boli! In traja nekaj časa, da preboliš. Iz Slovenije sem prišla z nekimi prepričanji. Ko zdaj pogledam nazaj, bi rekla, da sem bila do sebe precej kruta, in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem postala prijaznejša. Ker dokler si takšen do sebe, spuščaš v svoje življenje tudi ljudi, ki s tabo tako ravnajo.
Nikoli si ne bom odpustila, če vas ne bom vprašala: kateri je (vsaj malo bolj) kriv za razpad zveze?
Rekla bi, da sem bila to jaz. Ozadje pa … je poglavje zase.
Večina nas ima rada srečne ljubezenske zgodbe, vajina je bila filmska …
Jaz jih imam tudi rada! (smeh)
Če se bosta Jonahova in vaša pot spet kdaj združili, potem bo to drugi del vajinega filma?
Na neki način ne izključujem povsem te možnosti; morda pa enkrat v življenju res. Včasih se ljudje srečamo v obdobju, ko moramo še malo rasti, preprosto ni pravi trenutek. Ko sva se z Jonahom spoznala, sem bila stara 20 let, vmes sem zamenjala dve državi, zdaj se poznava deset let. Pri dvajsetih pa se človek še oblikuje, dobesedno si spužva … Sploh če si na očeh javnosti in podvržen ogromno mnenjem.
Najbrž nista imela miru?
Nikoli ga ni bilo! Midva sva res potrebovala samoto – to, da sva samska. Nihče od naju ni bil daljše obdobje samski – od 15. leta sva bila oba v dolgotrajnih razmerjih. Pa lahko imaš človeka zelo rad, a potrebuješ čas in prostor zase, da lahko razviješ svoje središče.
Med korono ste prišli v Slovenijo. Zakaj?
Starši so me opozorili na resnost situacije, saj na Švedskem sploh nisem imela takega občutka. So pa začeli odpadati nastopi, in četudi na Švedskem ni bilo karantene, se je dogajanje zelo omejilo, ljudje niti niso več blazno navdušeno uporabljali javnega potniškega prometa. Pomislila sem: če zbolim, se bom verjetno izvlekla, a ostati v stanovanju z vrtoglavo najemnino in brez dohodka, ob predpostavki, da ne veš, kako dolgo bodo takšne razmere trajale, je povsem druga zgodba. Zato sem si rekla, grem domov in si prenesem studio v Slovenijo ter ustvarjam na daljavo.
Kako pa ste se preselili iz Švedske, ste napokali stvari v avto?
Ujela sem zadnji možni let pred zaprtjem meja. Na Švedskem sem pustila za sabo najemniško stanovanje z lastnim pohištvom vred. Potem sem prosila dve prijateljici, da sta spakirali moje stvari, začeli prodajati pohištvo na njihovem spletnem bolšjaku in mi poslali vse stvari v Slovenijo. Tako da sem se tako rekoč iz Slovenije selila nazaj v Slovenijo. (smeh)
Na Švedskem je ne samo vrtoglavo drago, temveč tudi zelo težko priti do najemniškega stanovanja, kajne?
To je res. Z najemnino od 1000 do 1500 evrov za maksimalno 50 m2 veliko stanovanje si lahko že zelo zadovoljen. V središču Stockholma pa pod 2000 evrov za tako velikost ne dobiš nič. V švedski stanovanjski sistem moraš biti vpisan že od ranih let, tako da lahko na stanovanje čakaš tudi 20 let. V tem stanovanju si potem »varen«, mi izven sistema pa smo se prisiljeni zelo pogosto seliti. Če imaš srečo, lahko v stanovanju ostaneš dve ali celo tri leta, sicer pa se nenehno seliš, kar je velik stres. Če nimaš redne službe, si lastnega stanovanja sploh ne moreš kupiti, saj ti ne odobrijo posojila.
Si lahko mladi Švedi lažje kupijo stanovanje kot mladi Slovenci?
Ne bi rekla. Po navadi jim pomagajo starši ali pa veliko varčujejo. Je pa res, da gredo Švedi zelo hitro od doma (pri 18) in začno tudi zelo hitro delati. Recimo glasbeniki dopoldne delajo v »običajni« službi in se z glasbo ukvarjajo popoldne. Veliko več moraš delati, vendar pa država zelo dobro skrbi za kulturnike in vlaga v kulturo (zastonj glasbila, studii, subvencije). Imajo tudi dobre štipendije, ki so sicer posojilo, vendar ni tako kruto kot v ZDA, lahko ga odplačuješ na izredno dolgi rok.
Imate občutek, da se mladi Švedi veliko pritožujejo, da je težko?
Nič. To je bil zame največji kulturni šok. Da prideš iz dežele, kjer se vsi nad nečim pritožujemo, v deželo, kjer nihče čez nikogar ne govori, kjer so ljudje zadovoljni z vlado in načinom življenja, čeprav so višji davki. Ampak jim je bolj jasno, da ne moreš samo imeti, ampak moraš tudi kaj dati, in da ti nič samoumevno ne pripada. In jaz se z njimi povsem strinjam: če hočeš kaj imeti, moraš tudi dati.
Torej so tudi vam jasni visoki davki?
Tako je, ja. In treba se je truditi. Včasih imam občutek, da je nam v Sloveniji prelepo, in vsakdo, ki bi v tujini preživel nekaj let, bi ob vrnitvi domov poljubil rodno grudo. Ker nam je tu zelo lepo.
Nam lahko razložite skrivnost švedskega spopadanja s koronavirusom, ki se je mnogim zdelo zelo razumno.
Predvsem jih razumem, zakaj so se odločili za tak način, saj vlada in ljudstvo sodelujeta, ker si zaupata. Tako je veliko lažje. Ljudje ne ravnajo proti vladi, ampak v skladu z njenimi navodili, nasveti. Švedi pa so že navajeni, da vsak zase prevzame odgovornost, ker so že tako bolj individualisti. Po drugi strani njihova zdravstvena infrastruktura lahko sprejme veliko okuženih, kar bi bilo pri nas zelo težko. Največ pa sloni na mentaliteti odgovornega posameznika.
Meni so se ob poročanju nekaterih medijev, češ da tak model pri nas ni mogoč, Švedi zazdeli kot nadnacija, kar težko sprejmem.
Na neki način bi lahko tudi pri nas uvedli švedski model, vendar se potem ljudje ne bi smeli nič pritoževati. So pa Švedi vseeno precej drugačni od Slovencev. Na primer, niso tako povezani s starimi starši. Kar me je, iskreno, vedno malce motilo, celo bolelo, ko so bili tako hladni drug do drugega. Ne moreš skrbeti samo za svojo rit, na to se nikoli ne bom navadila.
Boste živeli na Švedskem za stalno ali zgolj še nekaj let?
Sploh v zadnjem letu je postalo nepomembno, kje sem – v Kanado ali ZDA lahko grem tako iz Švedske kot Slovenije. Samo da imam studio. Zato nisem povsem prepričana, ali bi šla takoj nazaj ali bi hodila tja vsake toliko za dva do tri tedne, bazo pa imela v Sloveniji. Veliko mi pomenita družina in občutek čustvene baze – to mi daje notranji mir in lažje ustvarjam. Po drugi strani pa sem dovolj introvertirana, da se tudi med Švedi dobro počutim. Verjetno si bom prej tukaj ustvarila svoje gnezdo, ker nenehno selitve in boj za preživetje (poleg tega, da si ne moreš nič privarčevati) dolgoročno niso dobri. Pa še narava mi ogromno pomeni, in sedaj, ko sem bila dva meseca v Svečini, sem ugotovila, da potrebujem stik z naravo bolj kot mestni vrvež. Ker se mi slednji dogaja že v glavi in potrebujem protiutež.
Od vas smo vedno pričakovali nekaj velikega, očitno smo imeli v mislih velike svetovne odre. Se je namesto zunanje manifestacije nečesa velikega zgodila notranja?
Da. Kako opredeliti uspeh? So to veliki odri, ki so dokaz uspeha v očeh družbe, ali je uspeh to, da si srečen v sebi? Zame je cilj to slednje. S trenutnim ustvarjanjem zmorem povsem lepo živeti in ne hlepim po pozornosti največjih odrov sveta. Več ko veš o tem svetu in več ljudi ko spoznaš od tam, manj si želiš biti del tega. Ta glamur zadaj sploh ni glamurozen in cena, ki jo plačaš, je previsoka. Na koncu v resnici samo bežiš od tega nazaj v običajno življenje.
Zakaj bi drvel proti uspehu, če te vodi v pogubo?
Ja, in večji ko si, več ljudi je odvisnih od tebe in pod večjim pritiskom si. In ko si enkrat v tem, dvomim, da prideš nazaj.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
