Plat zvona bijejo, ker naj bi se v zakulisju pripravljala in dejansko tudi že potekala nekakšna tiha privatizacija zdravstva. »Brez skrbi,« sem v pozdrav pokimal Luki Mescu, »naše bolnišnice so povsem varne, saj jih vendar varujejo Natova letala!« A se je še prekmalu izkazalo, da ni tako preprosto
Začniva malce naivno: zakaj pravite, da je naše javno zdravstvo zdaj ogroženo še bolj kot prej? Saj nas je vendar uspešno obranilo domnevne ujme – zdaj smo menda ja spoznali njegovo vrednost za skupno dobro? In je potemtakem kvečjemu bolj varno, kot je bilo prej?
Javni zdravstveni sistem nas je v resnici v veliki meri rešil pred virusom. In tudi nasploh so bile države s še vedno močnim javnim zdravstvom občutno uspešnejše pri obvladovanju krize kot države s sprivatiziranimi sistemi. Dodobra sprivatizirani Švica in Lombardija sta bila pred pandemijo recimo šteti med najbolj uspešne in učinkovite zdravstvene sisteme na svetu, a se je njuno zdravstveno varstvo med krizo preprosto razveznilo. In posledice za varovance so bile strahotne. Lekcija je bila torej jasna. A problem je v tem, da te lekcije slovenska vlada očitno noče slišati.
Zakaj tako pravite?
Ker naš sistem pelje v tiho privatizacijo. Naj razložim. Naš zdravstveni sistem je urejen tako, da se pretežno financira iz prispevkov od plač državljanov. In zato lahko z gotovostjo napovemo, da se mu v bližnji prihodnosti obeta vsaj občuten upad prihodkov.
Seveda, zaradi ekonomskih posledic pandemije.
Te bodo nedvomno vsaj zelo neprijetne. Marsikdo bo izgubil službo, in to se bo seveda še kako poznalo tudi na obsegu zbranih prispevkov. Obenem pa se bo povpraševanje po zdravstvenih storitvah močno povečalo, saj je sistem zaradi podhranjenosti že prej pokal po šivih, zdaj pa tri mesece ni opravljal nenujnih storitev. Vse skupaj se bo torej premaknilo v drugo polovico leta, ko pa bo – kot sva razdelala malo prej – na voljo manj denarja. Torej bi morala država ukrepati že zdaj.
Kako bi se bilo po vašem najbolje lotiti problema?
Pa saj ni neka blazna »kunšt«. Država bi morala ali povečati sredstva za zdravstvo ali sprejeti rešitev, ki jo predlagamo mi. Torej spremeniti zakon tako, da se zdravstvo, če mu zmanjka denarja, financira neposredno iz proračuna. A vlada se obojemu upira.
S kakšnimi argumenti?
Da za kaj takega preprosto ni potrebe. Sredstva za letošnji proračun so povečali za dve milijardi, sklenili so pomagati gospodarstvu in še posebej turizmu in gostinstvu. Sredstev za zdravstvo pa niso povečali. Zato vsak dan težje kredibilno zanikajo, da pripravljajo scenarij, ko bo zdravstvu še bolj primanjkovalo denarja kot prej, javno nezadovoljstvo bo zato vse večje …
In ljudstvo bo zato čedalje bolj odprto za sirenino pesem privatizacije?
Natanko tako.
Dobro, ne sliši se ravno nemogoče. A bi bilo za tako drastične teze vseeno prav navesti še kak dokaz. Morda pa je vlada samo tako zaposlena s kriznim menedžmentom in zanikanjem najrazličnejših obtožb, da preprosto nima časa misliti na november?
Boste kot jasen dokaz sprejeli besede direktorja ZZZS Marjana Sušlja, ki je že predlagal izločanje določenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja? Zobozdravstvo bi tako po njegovem dokončno povsem prepustili zasebni sferi. Tudi okulistične storitve naj bi čakala podobna usoda. Na okrogli mizi na Ekonomski fakulteti in tudi v vsaj enem intervjuju je gospod Sušelj jasno povedal, da bo treba rezati. Poleg zobozdravstva in okulističnih storitev je izpostavil tudi možnost varčevanja pri nenujnih prevozih. Kar je seveda še en ukrep, ki bi udaril po najranljivejših in predvsem po starostnikih. Pravica do prevoza do zdravstvene storitve je namreč še posebej pomembna za tiste, ki živijo v regijah s slabim javnim prevozom in nimajo možnosti za pomoč prositi sorodnike.
Sem prav razumel, da naj bi bila ogrožena celo bolnišnična hrana? Torej tisto, kar slovenski davkoplačevalec med okrevanjem dobiva namesto hrane? Celo to bi lahko postalo predmet »redefinicije košaric pravic«?
Tudi to je bilo omenjeno, ja. Dejansko smo prišli tako daleč, da se rožlja celo s tem. Gospodu Sušlju morda niti ne gre preveč zameriti, saj se kot planer očitno še predobro zaveda, da mu bo v drugi polovici leta zmanjkalo denarja.
In namen vašega sklicevanja izredne seje je, da bi to še pravočasno preprečili?
Tako. Naša rešitev je zelo preprosta. Naj se zdravstvo financira podobno kot pokojnine – torej neposredno iz proračuna, glede na dejanske potrebe prebivalcev. Če v pokojninski blagajni za tekoče leto zmanjka denarja, se manko pokrije iz centralnega proračuna, da ljudje ne ostanejo brez pokojnin. Zakaj nimamo primerljive ureditve tudi na področju dostopa do zdravstvenega varstva? Kajti alternativa – torej to, kar smo imeli do sedaj – je, da ko za tekoče leto zmanjka denarja, ljudje pač trpijo in umirajo.
Lepo ste strnili našo dolgoletno sistemsko rešitev.
Naj opozorim, da naš predlog ne predstavlja prav nobenega evropskega unikuma. Kvečjemu obratno. V Sloveniji iz centralnega proračuna pokrivamo okrog štiri odstotke stroškov zdravstvenega sistema, v Avstriji pa recimo kar 30 odstotkov. In sicer ravno zato, da ne bi prihajalo do takih zapletov, kot jih imamo mi vsako leto sproti.
Torej ravno zato, da ljudje ne bi trpeli in umirali?
Ravno zato. Po financiranju zdravstva iz centralnega proračuna je Slovenija na repu EU. Za nami je le Hrvaška.
Kritiki vašega predloga najbrž pravijo: »Bah, lahko je opletati s sposojenim denarjem! Ampak s takšno razsipnostjo bomo naredili kaj slabo uslugo vnukom in pravnukom!«
Hm, v resnici je njihov glavni argument prej, da je denarja za zdravstvo že zdaj povsem dovolj. A da se ga tako veliko pokrade, da ga za bolnike preprosto zmanjka. Desnica je pri delu ljudstva z večletno načrtno kampanjo ustvarila vtis, da se pokrade maltene polovica celotnega zdravstvenega proračuna. Kar pa preprosto ni res! Ne razumite me prosim narobe. Drži, da je korupcija resen sistemski problem, ki ga je treba nemudoma izkoreniniti s politiko ničelne tolerance. A prava številka na ta račun izgubljenih sredstev je najbrž bližje trem kot petdesetim odstotkom celotnega zdravstvenega proračuna. Strokovnjaki že leta opozarjajo, da prihaja do največjih preplačil prav pri nabavah medicinske opreme.
Kakšno naključje, da smo imeli tudi med koronakrizo največ zdrah prav s tem. Kako je zdaj s preiskovanjem teh poslov? Oziroma naj vprašam drugače: kolikšna je po vašem verjetnost, da bodo nabave korektno preiskane in morebitni krivci kaznovani?
Ta verjetnost se, žal, ne zdi prav velika. Sploh ker bo vse skupaj preiskovala kar vladna parlamentarna komisija, ne pa, kot bi se spodobilo, opozicijska. Šokirani nad tem smo ponudili vsaj ustanovitev skupne preiskovalne komisije, ki bi jo vodil član opozicije … A so zavrnili celo tak predlog. Nemudoma so seveda obglavili tudi Nacionalni preiskovalni urad in nastavili svojega človeka.
Jih bo torej sploh preiskoval kdo, ki ni njihov?
Hja, do sedaj ste to še najbolje počeli novinarji. A zdaj so se spravili tudi na vas, češ da ste bevskači in odslužene prostitutke in podobno.
Če sva že pri maskah, ko sem se po hodnikih parlamenta sprehodil do vaše pisarne, sem opazil, da nihče ne nosi maske. Ena sama oseba ne! Potem sem se malo pozanimal in izvedel, da je tako že kar nekaj časa. Kot se je izrazila posebej nabrita strankarska PR-ovka: »Oh, mi smo tu že pred časom kar nekako sprejeli, da smo eno veliko gospodinjstvo s 400 člani, haha!«
Bo žal držalo. Na sejah, kjer nas je veliko na kupu v enem prostoru, smo maske do včeraj še vedno nosili. Od danes naprej pa v državnem zboru niso več obvezne. Kaj pa vem. Po eni strani to kot posameznik seveda z olajšanjem pozdravljam, po drugi pa bi po mojem vseeno veljalo ohraniti neko mero previdnosti.
Ali pa vsaj kaj manj hinavščine! (Dan po mojem obisku parlamenta so poslanci navadni raji mirno podaljšali obvezno nošnjo nagobčnikov.) Ampak naj vprašam takole: poslanci naj bi bili vseeno bolje informirani od splošne populacije. Iz njihovega sproščenega obnašanja pa lahko precej jasno sklepamo, da se prav nič ne bojijo virusa.
(si vzame nekaj trenutkov za premislek) Pravzaprav težko najdem pravi kontraargument vašim opažanjem. Predvsem pa se mi ne zdi fer, da smo lahko poslanci maske odvrgli, v trgovinah in šolah ter drugod so pa še vedno obvezne. Naj bodo pravila enaka za vse!
Okej, pa se vrniva k zdravstvu. Govorili ste o namernem pretiravanju o obsegu korupcije, da bi se očrnilo sam koncept javnega zdravstvenega sistema.
Poglejte, dejstvo je, da imamo tudi pri nas starajoče se prebivalstvo in obenem naglo razvijajočo se moderno medicino. Sredstva za zdravstvo pa so se po zadnji finančni krizi samo še skrčila. Nič čudnega torej, da ni dovolj denarja! Zgovoren podatek je, da pri nas za zdravstvo skupaj namenimo 7,9 odstotka BDP, v sosednji Avstriji pa 10,3 odstotka.
V skoraj povsem privatizirani Ameriki pa, zanimivo, kar 17 odstotkov.
S tem da ogromen del ameriškega prebivalstva sploh nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. Zdravstveno zavarovanje tam je krasno, če si mlad in zdrav, saj plačuješ precej nizke zavarovalne premije. Takoj, ko zboliš za kako kronično boleznijo, pa stroški švignejo v nebo. In če recimo zbolijo za rakom, ki ga njihova polica ne krije, se lahko večina zavarovancev mirno pripravi na osebni bankrot.
O pravem dometu privatizacije priča tudi katastrofa, ki se nam je zdaj primerila v domovih za ostarele, kajne?
Na tem področju so prejšnje vlade prav res sklenile skoraj povsem staviti na zasebno pobudo. In tako smo dobili sistem zasebno vodenih domov, ki mu v resnici komajda sploh lahko rečemo sistem, kar se je zdaj jasno pokazalo med krizo. Ker smo imeli namesto koordinirane javne mreže domov samo skupek atomiziranih zasebnikov, je prišlo do grozljivega razpleta, po katerem je bila velika večina smrtnih žrtev zabeleženih prav po teh ustanovah.
Pri čemer lahko upravičeno sumimo, da sploh ni šlo za napako. Vsaj če sodimo po vladinem tvitu, da se je vsem tem starostnikom življenje že itak iztekalo in jih torej ni imelo smisla voziti v bolnišnice.
Ob tem tvitu mi za komentiranje preprosto zmanjka besed. Pa saj tudi sploh ni kaj dosti dodati, ko se pa v njem tako jasno riše naša skupna prihodnost, kot si jo predstavlja trenutna pozicija. Če še kdo potrebuje kak dokaz, bi ga napotil kar na vladino koalicijsko pogodbo, ki jasno kliče k redefiniciji košarice zdravstvenih pravic. Tu je tudi dosedanje obnašanje strank, ki tvorijo koalicijo. Prav SDS, NSi, SMC in Gantarjev del DeSUS-a so bile do sedaj tiste stranke, ki so pri urejanju zdravstvenega sistema najaktivneje uveljavljale interese zavarovalniških in drugih lobijev. In se najglasneje zavzemale za uvedbo dveh košaric zdravstvenih pravic: ene za revne in druge za bogate. Zdaj očitno pripravljajo teren, da bodo to končno lahko tudi storili. Projekta so se, kot rečeno, lotili tako, da bodo najprej s pomanjkanjem denarja »zaribali« javni sistem. In če se tem poskusom ne bomo dovolj odločno zoperstavili, se lahko kaj kmalu znajdemo v svetu, kjer k zdravniku ne bomo več hodili z zdravstveno, temveč z bančno kartico.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
