Od vašega odstopa kot zdravstveni minister v vladi Alenke Bratušek mineva sedem let. Težave v zdravstvu pa so iz leta v leto globlje, kaj se je v tem času spremenilo?
V resnici ni prav veliko novega, težav pa je vse več. To ne preseneča, saj do zdaj ni bilo sprejetih pravih ukrepov, da bi se stanje izboljšalo. Na prvem mestu so pretirano, škodljivo dolge čakalne dobe. Sledijo ostali problemi, ki so prav tako že ves čas prisotni. Se pravi iztrošena medicinska oprema, preveč administrativnega dela za zdravstvene delavce in kadrovsko pomanjkanje na nekaterih mestih. Predvsem pri zdravnikih in tudi na področju zdravstvene nege.
Ponekod ostajajo težave zaradi neustreznih prostorov. V času epidemije smo bili tako soočeni z neustreznimi razmerami za delo infekcijske klinike in ne nazadnje je tu splošno pomanjkanje denarja za javni zdravstveni sistem, ki se najpogosteje kaže v pretirano nizkih cenah storitev. Prav tako so prisotne težave pri poslovanju še vedno prevelikega števila javnih zavodov.
Nazadnje ko ste odstopili kot minister, ste dejali, da je bila težava v nepripravljenosti na spremembe.
V takratni vladi so bili predvsem različni pogledi na reševanje težav. Strinjam se, da v zdravstvu ni edina težava denar, a tudi niso vsa področja, ki vplivajo na zdravstvo, v pristojnosti ministrstva. Tukaj je plačni sistem, ki je nestimulativen, kjer še vedno vlada uravnilovka, ki dela težave celotnemu javnemu sektorju. Po drugi strani ureditev vodenja javnih zavodov ni povsem v naši pristojnosti. Še vedno so tu organizacijske težave znotraj zdravstva in že omenjene težave s financiranjem.
Si vaše ministrstvo obeta kakšen večji delež sredstev iz petmilijardnega paketa, ki ga kot pomoč Sloveniji zaradi epidemije koronavirusa namenja Evropska komisija?
Mislim, da je kar nekaj denarja predvidenega tudi za področje zdravstva, vendar gre v tem primeru v večji meri za reševanje težav, s katerimi smo se soočili v času epidemije. To je dobrodošla pomoč, nekaj velikih težav bomo s tem denarjem lahko rešili. Upam, da vsaj infekcijsko kliniko v Ljubljani in tudi v Mariboru. Jasno pa je, da bomo morali za večino potreb denar zagotoviti sami.
Kakšna so pričakovanja? V času epidemije ste omenili potrebo po negovalni bolnišnici.
Pripravljamo zakon o dolgotrajni oskrbi, v katerem glede na dosedanje izkušnje predvidevamo dopolnjeno organizacijo oskrbe starejših v smislu domske oskrbe, čeprav to ni edini del, ki ga bomo urejali. V tem kontekstu se mi ne zdi najbolj primeren izraz negovalna bolnišnica, saj to preveč nakazuje smer pravih bolnišnic. V tujini so to negovalni domovi. Ta koncept bomo poskušali vključiti v obstoječe domove, kjer bo to možno, enostavneje pa ga bo upoštevati pri gradnji novih domov. Pomeni predvsem večji poudarek na zdravstveni negi, fizioterapiji in še nekaterih zdravstvenih vsebinah. Torej več poudarka na neposredni pomoči, ko dejansko sprejem v bolnišnico še ni potreben, je pa potrebno znanje medicinskega osebja in s tem več pozornosti za starejše.
Kako odgovarjate na kritike glede stanja v domovih za starejše v času epidemije in predvsem, zakaj ste z zahtevo za takojšnji izredni strokovni nadzor nad obravnavo okuženih stanovalcev tako dolgo časa odlašali?
Moram poudariti, da so bili za delo v domovih sprejeti dobri ukrepi. Tudi če pogledamo rezultate, so ti dobri. Od približno 19 tisoč oskrbovancev v domovih, jih je bilo 323 okuženih, kar pomeni le 1,7 odstotka. Do največjega števila okuženih je prišlo v dveh domovih, kjer je prihajalo do okužb, še preden je ta vlada začela z delom, zato očitki res niso na mestu.
Tudi umrljivost v domovih je bila v tem obdobju 0,5 odstotka, kar je manj umrlih kot v enakem obdobju v lanskem letu. Tukaj bi težko sprejel kritike, da se je delalo slabo.
Nekateri so nam očitali, da vsi okuženi niso bili premeščeni v bolnišnice, ni pa bilo povedano, da se bolezen ne razvije pri vseh oziroma izzveni kot prehlad ali le blago respiratorno obolenje, za kar hospitalizacija res ni potrebna. Tudi zgodba o seznamih je zlagana in ne drži. Ob tako grobih očitkih je bil zato strokovni nadzor edini način, da jih lahko ovržemo. Osebno sem prepričan, da se je delalo dobro in v skladu z medicinsko doktrino, zato nadzor ni uperjen proti tistim, ki so bili najbolj obremenjeni in so v času epidemije dajali vse od sebe, temveč obstaja zato, da se dokončno in za vedno ovrže idejo o seznamih, ki je sama po sebi sprijena in sprevržena.
Če se vrneva k težavam v zdravstvu. Po aferi o cenah nabav žilnih opornic pred petimi leti so se cene sicer znižale, a so še vedno dvakrat višje kot v Nemčiji. Zakaj?
Menim, da bi bil na tem področju potreben dogovor na ravni EU. Vedeti je treba, da v večini primerov še vedno ni možna nabava neposredno od proizvajalca, temveč praktično praviloma od posrednika. Cenovna politika posameznega proizvajalca pa je med drugim odvisna tudi od velikost trga in je do različnih držav lahko zelo različna.
Na voljo imamo torej le javna naročila, ki imajo kot sistem pomanjkljivosti, na katere smo velikokrat opozarjali. Postopki so predolgi, lahko se jih zlorablja, zato tudi že preizkušena centralizirana nabava ni obrodila velikih sadov. Postopki so bili predolgi, tudi več kot dve leti, in to ne predstavlja prave rešitve. Možnost vidim tudi v večji teži in odgovornosti nadzornikov pri samih nabavah. Ocenjujem, da samo z zakonom o javnih naročilih z vsemi pikami, vejicami in podrobnostmi v resnici ne moremo preprečiti vseh zlorab.
Omenili ste čakalne vrste. Lahko državljani v nekem doglednem času pričakujemo čakalne vrste v normalnih okvirih?
Strinjam se, da dolge čakalne dobe predstavljajo enega izmed najhujših problemov. Po določenem času so prav gotovo tudi škodljive za zdravje posameznika. Četudi so v tem trenutku morda pri posamezniku manj pomembne, pomenijo po določenem času grožnjo za zdravje.
Trenutno pripravljamo ažuriran, svež seznam tistih čakalnih dob, kjer se najbolj presega vse dopustne meje čakanja na posameznih področjih. Na tej podlagi bomo takoj pripravili aneks k splošnemu dogovoru in poskušali zagotoviti tudi sredstva za te programe.
V preteklih letih se je izkazalo, da sami javni izvajalci niso uspeli bistveno skrajšati čakalnih dob, zato mislim, da bo zdaj treba vključiti vse, tudi zasebnike in koncesionarje. Pomemben je pacient. V končni fazi, ne glede na kritike, da tako pomagamo tudi zasebnemu sektorju, je moja glavna skrb to, da tisti, ki potrebuje zdravljenje, nanj ne bo pretirano dolgo čakal. Tu se ne morem iti politike ali demagogije, ampak je treba preprosto poskrbeti za to, kar bolnik potrebuje.
Opozicija je do nekaterih načrtov kritična, opozarja na privatizacijo zdravstva.
Ta strah je vedno prisoten. Sam sem velik zagovornik javnega zdravstva, a je treba vedeti, da imajo vsi sodobni zdravstveni sistemi, v katerih med prebivalci vlada velika stopnja zaupanja in zadovoljstva, v določenem delu tudi zasebni segment. Ta lahko v določeni meri razbremenjuje javni sistem, v večini primerov pa je seveda nujna obravnava znotraj javnega sistema, še posebno ko gre za najtežje bolnike, ki jih v zasebnem sektorju v večini primerov ne zdravijo celovito.
Strah o privatizaciji se mi ne zdi upravičen. Za javni sistem je pač treba zagotoviti zadostno količino javnega denarja in ta je tista, ki opredeljuje, koliko bomo imeli javnega in koliko zasebnega zdravstva. Na področju zagotavljanja javnih sredstev nas čaka še veliko dela.
Posebej v luči prihajajoče recesije kot posledice epidemije koronavirusa.
Res je, a v resnici gre za politično odločitev. So meje, kjer država reče, do tu se lahko financiramo iz javnih sredstev. Po drugi strani pa vemo, da obstajajo prioritete. Če obstaja prioriteta vladajoče politike, da se krepi javni zdravstveni sistem, potem se bo poskušalo zagotoviti tudi več javnih sredstev. Sam bom naredil vse, kar je v moji moči za ohranitev in krepitev javnega zdravja.
Del koalicijske pogodbe je tudi preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
V koalicijski pogodbi je zapisano, da bomo zagotovili dodatna sredstva za javni zdravstveni sistem in da se bo preoblikovalo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Mislim sicer, da to v tem trenutku ni največja prioriteta. Velika težava bi namreč bila, če bi ukinili dopolnilno zavarovanje in ne bi znali 500 milijonov, ki se zberejo iz tega naslova, prenesti v zdravstveni sistem. To se je dogajalo v preteklosti, zato do spremembe še ni prišlo. Kar zadeva mene, je dopolnilno zavarovanje v tej obliki nesprejemljivo, napačno zastavljeno in potrebno spremembe.
Torej ukinitev?
V tej obliki absolutno ukinitev. Drži očitek, da takšen način zbiranja sredstev ni solidaren, vendar pa glavnino denarja za zdravstvo zberemo na solidaren način. Naš sistem je v primerjavi z mnogimi, po katerih se zgledujemo, še vedno eden izmed bolj solidarnih in takšen mora ostati.
V koalicijski pogodbi je zapisana tudi zaveza k povečani precepljenosti prebivalstva. Kako to doseči?
Najprej moram poudariti, da seveda zagovarjam cepljenje, saj je to še vedno eden izmed najboljših javno zdravstvenih ukrepov. Pomemben je podatek, da stopnja precepljenosti oziroma raven precepljenosti med našim prebivalstvom vseeno ni kritično nizka. Za večino bolezni je dobra. Res pa je, da je treba temu vprašanju nameniti precej pozornosti.
V obravnavi je novela zakona o nalezljivih boleznih, ki se nanaša ravno na cepljenja. Osebno zagovarjam mehkejši pristop k zagotavljanju cepljenja. Se pravi, bistveno večji vložek strokovnega dela, da ljudi prepričamo, ter manj sankcioniranja in groženj na račun tistih, ki se ne želijo cepiti.
Verjamem, da je na tem področju strah prisoten, a ko gre za osnovna obolenja, kjer so cepiva varna in dokazano učinkovita, se ne bi smeli izogibati temu ukrepu, saj dejansko koristi zdravju in ščiti pred boleznimi. Tudi zaradi gripe je vsako leto veliko smrtnih žrtev, pa se ljudje pogosto ne cepijo, kar je škoda in bi bilo priporočljivo vsaj za ranljive skupine. Mislim, da je to največkrat posledica nezadostnega poznavanja in ne nazadnje tudi propagande proti cepljenju, ki se mi ne zdi korektna.
Do zaključka mandata sta še dve leti. Kakšni so vaši načrti in uresničitev katerih ciljev bi vas zadovoljila?
Naš mandat je izredno kratek, poleg tega pa bo v drugem delu predvsem posvečen predsedovanju EU. V prvi vrsti bi si želel, da uspemo narediti nekaj korakov k bistveno krajšim čakalnim dobam, kar bo po tej epidemiji in morebitnem drugem valu sicer težko doseči, ampak kljub vsemu menim, da lahko napravimo korak naprej.
Zelo bi bil vesel, če nam bo uspelo sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi. Država in starejša populacija, ki je vse številčnejša, ga res nujno potrebuje. Če bi po dveh desetletjih prizadevaj to uspelo, bi naredili resnično pomemben premik.
Želim si še, da bi uspeli zagotoviti dodatna sredstva za javni zdravstveni sistem in odpravilinekatere pomanjkljivosti, ki so prisotne. Treba bi bilo izboljšati razmere za delo zdravstvenih delavcev in s tem tudi odnose znotraj zdravstva. Glede na izkušnjo epidemije lahko povem, da imamo res ogromno prizadevnih in zelo dobrih zdravstvenih delavcev in sodelavcev.
Ste tudi predsednik sveta Desusa. Kako ocenjujete prve tri mesece v koaliciji? V javnosti so pred kratki zakrožile informacije, da ste praktično že na izhodnih vratih vlade.
Kar zadeva naše sodelovanje znotraj koalicije, je moja ocena, da je dobro. Če ne bi bilo dobro, potem tudi ne bi bili uspešni pri obvladovanju epidemije, kjer smo morali sodelovati praktično vsi, od ministrov do poslancev koalicije, da smo lahko vse ukrepe uspešno izpeljali.
Vsaka koalicija pa je sestavljena iz različnih strank, ki imajo predvsem na aktualna dogajanja različne poglede. Prihaja do določenega nemira, predvsem med člani koalicijskih strank. Večkrat tudi upravičenega. Mislim, da nekatere provokacije enostavno niso potrebne.
Tukaj imate v mislih depešo in osebno pismo?
Tudi in to v resnici ni potrebno. Treba je vedeti, da članstvo vedno burno odreagira, saj marsikdo ni zadovoljen. Pot od nezadovoljstva pa do zahtev po izrednem kongresu je izredno kratka. Nezadovoljstvo je bilo tudi razlog za zahtevo po sklicu izredne seje sveta stranke, kjer smo še enkrat izpostavili določene zahteve, ki se nanašajo na izpolnjevanje določil koalicijske pogodbe.
Upam, da jih bomo uspeli pravočasno izpolniti, saj ne želim, da bi prihajalo do nepotrebne slabe volje in posledično težav pri delu, ki je v tem trenutku res zahtevno. Treba pa je vseeno vedeti, da smo praktično šele začeli z delom na zavezah, saj do zdaj enostavno za to ni bilo časa.
Da bi se to spremenilo, bo moral nekdo nekaj spremeniti, drugače bo nezadovoljstvo članstva v strankah, ki ste poudarjale pomembnost odsotnosti ideoloških tem, verjetno vse večje.
Skrbi me nezadovoljstvo, ne le na nivoju strank, temveč tudi širše. Ne bi si želel razpihovanja napetosti ali pa da takšno nezadovoljstvo prerašča vsaj občasno tudi v sovraštvo. V takšnih okoliščinah je potem zelo težko izpeljati tisto, kar smo si zadali v koalicijski pogodbi, in predstavlja spremembe, ki so v korist vseh nas.
Glede zdravstva. Če bi zapisano izpeljali in verjamem, da to v okviru te vlade lahko naredimo, bi stopili velik korak naprej. Zato se mi zdi škoda, da na eni strani postavljamo pod vprašaj vse, kar lahko naredimo, ker se nekateri ne morejo vzdržati občasnih provokacij. Prav gotovo niso sprejete pozitivno in povzročajo dodaten nemir med nami in prebivalstvom. To ni prava pot za doseganje ciljev.
Takšne, kot jim sami pravite provokacije, mečejo slabo luč tudi na uspehe vlade.
Stranka Desus ni vstopila v vlado zaradi visoke politike. Zagovarjamo demokratična načela in skrbimo za interese starejših. Člani vlade smo, ker smo s koalicijo dorekli vsebine, ki so za starejšo populacijo izjemnega pomena in jih želimo izpeljati, sicer ne bi bili tu. Dokler vidimo realno možnost, da svoj program izpeljemo, lahko sodelujemo kot stabilen partner v vladi. Še enkrat pa poudarjam, da bi bilo glede na zapisano v koalicijski pogodbi, ki vsekakor pomeni korak najprej za mnoge, škoda, da tega ne bi izpeljali.
