Ob velikonočnih praznikih je pogovor z njim tekel tudi o blagoslovu motorjev in motoristov, ki je letos sicer potekal, a je bil zaradi izrednih razmer nekoliko drugačen.
Zakaj odločitev za duhovniški poklic?
Versko življenje je bilo del življenja naše družine. Sveto mašo smo obiskovali vsi, z očetom in materjo na čelu. Ne, ker bi nas starši k temu silili, ampak so tudi sami v odraslosti živeli in izpričevali svojo vero. Tudi duhovniki so bili v našem domu vedno dobrodošli. Že od mladih nog sem rad prebiral verski tisk in tako širil tudi svoje obzorje glede življenja Cerkve. Po koncu osnovne šole sem bil eden redkih udeležencev mladinskega verouka. Pogosto sem iskal možnosti za udeležbo na duhovnih vikendih in tednih za mlade ter se spraševal, kje najti najgloblji smisel svojega življenja. Med služenjem vojaškega roka sem se odločil, da zaprosim za sprejem v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in se vpišem na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po šestih letih študija sem leta 1993 prejel duhovniško posvečenje.
Kje je bilo vaše prvo delovno mesto?
Najprej sem bil štiri leta kaplan v Ljubljani pri Svetem Petru in v Trnovem, v delovni knjižici pa je tudi zaznamek, da sem vzporedno tri leta deloval na teološki fakulteti. Leta 1997 sem nastopil službo župnika v Mirni Peči, po šestih letih pa me je nadškof poslal v Domžale. Od leta 2013 sem župnik v Kranjski Gori.
Kako se počutite danes v Kranjski Gori?
Na tako vprašanje v vsaki župniji najraje odgovorim, da me je škof poslal v župnijo delat, ne pa se dobro počutit. Da pa bom lažje delal, je seveda dobro, da se dobro počutim. Zato sem se odločil, da bom vsako župnijo sprejel brez pomislekov in ugovorov, potem pa tam odkrival vse dobro in se tega veselil. Zato se tudi v Kranjski Gori dobro počutim. Zlasti v visoki turistični sezoni, tako zimski kot poletni. Takrat v njej vlada svojevrstno vzdušje, ki ga prinašajo mnogi in raznoliki obiskovalci, ki pogosto zaidejo tudi v cerkev, saj smo med redkimi župnijami, kjer je obisk nedeljske maše v času dopustov in počitnic celo večji kot zunaj tega. Tudi domačini so prijazni. V svojih župljanih vedno gledam tiste, za katere me bo nekoč tudi nebeški Oče vprašal, kaj sem storil, da bi prišli v nebesa.
Kako se je rodila ideja za blagoslov motorjev in motoristov?
Ko je bližnji sosed Leopold Pungerčar ugotovil, da sem motorist, me je povabil v vrste Moto kluba Trebnje, ki deluje v okviru AMD Trebnje. Leta 1999 nas je kar nekaj kupilo nove motorje, in ker mi blagoslov kot tak ni bil tuj, sem predlagal, da bi skupaj blagoslovili naše nove in že utečene motorne konjičke. Tako je bil prvi blagoslov v navzočnosti predvsem članov MK Trebnje (MKT) in MK Dolenjček na telovsko nedeljo junija 1999.
Ste bili kaj presenečeni nad odzivom?
Menim, da je že na drugem blagoslovu leta 2000 (ta je bil že na velikonočni ponedeljek) predsednik MKT Janez Prosenik na glas izrekel željo, da bi ta blagoslov postal vseslovenski. In res je vsako leto udeležba rasla. V letu 2003 je bilo udeležencev že 800, kar je presegalo vsa tedanja pričakovanja. Seveda pa tedaj, pred 20 leti, nihče ni pričakoval razsežnosti, ki jih udeležba dosega danes, zlasti ob vremenu, kakršno je bilo lani.
Tudi vi ste motorist. Od kdaj in kakšen motor vozite?
Če odštejem Tomosov APN, ki ga je oče kupil, ko sem bil še srednješolec, in ki sem ga največ vozil, sem motorist od leta 1996. Leto prej sem sicer že sedel na kakšnega in se malo popeljal, potem pa sem naredil izpit, kupil najprej prijateljevo rabljeno yamaho, tri leta pozneje pa sem za pet sezon sedel na hondo. Zdaj sem že 16 let zvest isti yamahi R1.
Od kdaj ste v ZMKS in MK Trebnje?
V MKT sem od leta 1998, konec leta 2000 pa me je tedanji predsednik ZMKS Jože Hribar predlagal za blagajnika zveze. To nalogo imam še danes.
Od kod tako velika ljubezen do motorjev?
Vedno me je zanimala tehnika. V letih odraščanja so bili težji motorji dosegljivi le redkim srečnežem. Sami smo se spogledovali s kakšno jawo ali MZ, zato sem motorje vedno le občudoval, a nikoli nisem mislil, da ga bom kdaj imel in vozil. Me je pa navdihovala misel na neko svobodo, ki ga prinaša vožnja dvokolesnika.
Kako na vas gledajo »souslužbenci«?
Zanimivo je, da so nekateri starejši duhovniki ob pogledu na moj motocikel radi povedali, da so tudi oni svoj čas vozili motor. Seveda so bili to časi v prvih dveh desetletjih po 2. svetovni vojni, ko avtomobilov ni bilo, motor je bil nujno prevozno sredstvo. Med mlajšimi duhovniki je danes precej motoristov. Verjamem pa, da škofu ni najbolj pri srcu misel, da bi se kakšen duhovnik ponesrečil. A žal so se. Pa ne le z motorji, tudi z avtomobili, v gorah in še kje. Saj veste, tudi mi smo samo ljudje.
Kako vi vidite motorista v prometu?
V Sloveniji je od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja blagoslov vozil dobival vse vidnejše mesto ob godu svetega Krištofa, v nekaterih romarskih središčih pa so ti blagoslovi potekali že prej.
Bom povedal kar misel nekega strokovnjaka za varnost motoristov. Biti mora kot srna v gozdu. Ves čas pozoren. In to za dva. Angleži so celo izvedli raziskavo, ki je pokazala, da vožnja motocikla spodbuja možgansko dejavnost, kot so reševanje križank in druge možganske telovadbe. Verjamem, da koga zmede, ko se v nedeljo popoldne utrujen vrača z avtomobilom z vikenda in mimo prihrumi motorno kolo, ki ga prej niti ni opazil. A vem, da motoristi ne delamo zastojev na cesti, ne zasedamo parkirnih mest, včasih smo celo pri vsakdanjih opravkih učinkovitejši, ker nas prometna gneča manj zaustavlja.
Kaj menite o vedenju in varnosti motoristov v prometu?
Motorist lahko sam stori največ za svojo varnost. Motorno kolo ima izjemne pospeške in že za veliko manj denarja v primerjavi s ceno avtomobila se dobi motocikel, ki se po pospeških in hitrosti enači z najhitrejšimi cestnimi športnimi avtomobili. Mnogi radi poudarjajo adrenalin, kar je res, saj ko človek sede na stroj, ki pelje več kot 150 kilometrov na uro, lahko pamet hitro zaostane. Svet dobi novo podobo. Zato res velja rek: pamet v glavo in v desno zapestje. Tam sta plin in zavora!
Če bi izbirali, katera fara bi bila tista, v kateri bi želeli dočakali svojo starost?
Hmmm … Kaj menite, katero? Tako, v kateri bi do zadnjega lahko vozil motor. (smeh)
Zaradi koronavirusa letos ne bo fizičnega shoda motoristov, temveč le prek facebook strani Moto kluba Trebnje. Bi jim morda ob tej priložnosti kaj sporočili, priporočili?
Zadnji vladni ukrepi so nas napotili bolj ali manj k mirovanju. Od 30. marca 2020 ne smemo zapuščati svojih občin. Tako bo marsikatero motorno kolo ostalo še lep čas neregistrirano in v čakanju na pravi čas, da se z njim odpravi na cesto, kar pa ni ravno varno. Saj veste, v čakanju na nekaj raste adrenalin in želja po še. Glede blagoslova menim, da ni bistvo škropljenje z blagoslovljeno vodo po motociklu. Pomembno je, da se človekovega duha dotakne Božja misel, misel dobrote, spoštovanja, tudi potrpljenja in uvidevnosti. Od tod naj misel vodi naša dejanja, tudi skozi naše kilometre in ovinke.
