"Dober dan. Saj se me še spomnite, kajne? Helena sem, varovanka doma za starejše, kjer se je zadnje mesece življenje ustavilo in nas postavilo pred hudo preizkušnjo. Nevarna bolezen je ohromila razmišljanje ljudi okrog mene, vsi čakamo konec te agonije, ki je, kot se zdi, z vsakim dnem bolj nepredvidljiva.
Pa vendar. Februar je vsem obetal prekrasen začetek pomladi, na travniku pred domom so že poganjali rumeni, beli in pisani cvetovi, leska se je debelila in prašila. Veselje, ki sem ga občutila ob tem, je bilo nepopisno in povem vam, da prav vsak dan premišljujem o tem. Rože imam zelo rada. Domači vrt je bil vedno poln cvetlic, tudi cvetoči plevel je krasil gredice. O, kako sem uživala!
Živim med štirimi stenami na oddelku, kjer vlada pravo neurje. Ljudje so čudno oblečeni, vsem se mudi, nimajo časa, da bi ti roko ponudili. Slišala sem, da je precej stanovalcev zbolelo. Mislim pa si, zakaj sem jaz med njimi, če nisem bolna? Zakaj moram živeti v popolni osami, če nisem bolna? Ali mogoče sem? Ne vem, čudno je to. Ne povedo vsega, menda zato, da se ne bi kdo preveč ustrašil. Tudi za naše svojce jih skrbi, menda tudi njim ne povedo vsega. Seveda imajo z drugimi rečmi preveč dela. Pravijo pa, da je to zame dobro.
Okna moje sobe so večinoma popolnoma zastrta, podnevi in ponoči. Sonca nisem videla že celo večnost. Če mi le uspe s pogledom najti špranjico, se sem ter tja ozrem skozi okno, kjer se leska in pisano grmovje še vedno zibljeta v vetru in mi sporočata, naj vzdržim, saj jaz to vendar zmorem. Povem pa vam, da je zelo težko. Misli kar same prihajajo in ne dajo miru, na vso moč zadržujem bitje srca. Jutri imam rojstni dan, enaindevetdeseti. Nikogar ne bo k meni. Kot minevajo dnevi v osami, bo minil tudi rojstni dan, brez širokih nasmehov mojih dragih in njihovih tesnih objemov. Pogrešam objem in toplo lice svoje hčerke. Pogrešam moža, smili se mi, tako sam je, brez mene, poln otožnih misli na minule čase najine ljubezni, skupnega veselja, pohajkovanja po domačih hribih v doma spletenih debelih puloverjih enake barve. Veselja je bilo za tri življenja.
Mogoče bom ravno zaradi teh spominov preživela še ta del življenja. Tokrat se ne bom preveč pritoževala nad polno plenico in slabim zrakom, vse sile in misli bom raje usmerila v veselje po tem. Želim si, da bi še kdaj slišala znane domače glasove in videla meni tako drage obraze.
Pozdravljam vse vas, ki trpite enako usodo z menoj. Naj vam moje pismo pomaga prebroditi čas osamljenosti in nemoči. Skupaj si dopovejmo, da kljub vsemu spet prihajajo življenje, poletje, topla južna sapa, rumeno sonce, ptičje petje kot budnica pa topel poletni dež in kakšna srebrna luna tudi.
Ostanite dobro, življenje je lepo.
Helena"
