Novice Svet24

S prihodom virusa sta se korenito spremenili tudi naše življenje in delo. Novi koronavirus bo na nas, kot kaže, vplival še dolgo po tem, ko ga bomo uspeli obvladati. Kakšno bo naše življenje po njem? Kaj nas čaka? Kakšna bo naša prihodnost? K razmišljanju o tem smo povabili priznane slovenske intelektualce, ki so poskušali odgovoriti na ta vprašanja.

Kaj nam bo v prihodnje še prinesel covid-19 ali morda bolje, kaj bo za seboj pustil, smo tokrat vprašali sociologinjo kulture in vodjo programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ksenijo Vidmar Horvat ter pravnega strokovnjaka dr. Andraža Terška.

Dr. Ksenija Vidmar Horvat

Družbene učinke epidemije koronavirusa lahko predvidimo na mnogih ravneh družbenega življenja, tako zasebnega kot javnega.

STA

V zasebnem življenju koronavirus predstavlja določen sociološki eksperiment. Soočeni smo s prisilno odtegnitvijo od množičnega potrošništva, neprostovoljno potrošniško abstinenco. Ta ne zadeva potrošnje, ko gre za osnovne življenjske potrebe, tiste, ki nastajajo »v trebuhu«, če osvežim znano Marxovo delitev,  zagotovo pa velik del »potreb v glavi«. Prav tako smo pahnjeni v situacijo delne socialne osamitve. Tehnologija nam omogoča, da še vedno vzdržujemo stike z ljudmi, toda stiki so pretežno virtualni, brez medčloveškega fizičnega kontakta in bližine. V obeh primerih smo se primorani srečevati z učinki družbenega inženiringa naše lastne psihologije - kaj in kdo smo, kadar nismo potrošniki; kakšna je narava naših interakcij z drugimi, kako odvisne so te od tehnologije in katere »vsebine« medčloveških odnosov so se vmes spremenile. V obeh primerih se odpira prostor za razmislek o vrednotah in priložnost za refleksijo o zgodovinskem času, ki smo ga do pred kratkim živeli in za katerega se je zdelo, da je samoumeven, edino mogoč in da nam z vsemi prednostmi ter privilegiji tudi pripada.

Koronavirus lahko prispeva k potrošniškemu »ozaveščanju« o samoomejevanju – tako v luči globalnih klimatskih izzivov kot prispevka k ideji trajnostnega razvoja. Sočasno, zaradi narave globalnega kapitalizma, bo potrošniško samoomejevanje, čeprav samo kratkotrajno, prispevalo k porastu globalne revščine. V tem trenutku denimo mediji poročajo o finančnih posledicah, ki jih ima koronavirus na trgovske verige hitre mode. Bojim se, da bo ostalo neopaženo dejstvo, koliko delavk in delavcev z globalnega juga, kjer poteka proizvodnja oblačil za globalni sever, bo izgubilo zaposlitev in bilo pahnjenih v trajno revščino.

Koronavirus prispeva k vidnosti delovanja globalnega trga dela v naših lokalnih okoljih. Zapoved karantene in zaprtje mej sta zaustavila dotok migrantske delovne sile oziroma vsaj zapletla sezonske zaposlitve tujih delavcev. Morda bo to prispevalo k boljšemu razumevanju odvisnosti lokalnih ekonomij od migrantskega dela, zmanjšalo navdušenje za rasistične komentarje o plenilcih »naše« socialne države in razblinilo mit o prislovični pridnosti »naših« ljudi. Tudi tukaj, se bojim, bodo posledice na drugi strani trga dela manj vidne in eksistencialno bolj ogrožujoče.

Dr. Andraž Teršek     

STA

Predvidevam, da se bodo po umiritvi izrednega stanja v pravniških krogih začele polemike o vprašanju ustavnosti in zakonitosti strogih oblastnih ukrepov v času pandemije. Marsikdo bo ob tem glasno izrekel »prepozno«. A če bo zdravniška stroka takrat javnost seznanila z osvobajajočim in sproščujočim, nadvse razveseljivim podatkom, da je glavna nevarnost mimo, nas takšne polemike verjetno ne bodo posebej skrbele. V ljudi se je ob pandemiji, razumljivo, naselil poseben strah, obsežen in stopnjevit. Skrbi nas lahko, da se bo posledično še okrepil in povečal obseg duševnih stisk, psihosomatskih obolenj, nasilnih ravnanj (predvsem jezikovnih, a tudi fizičnih), problema samomorov, družinskega nasilja, nasilja nad otroki, nezaupanja med ljudmi, sovražne nastrojenosti, razmišljanja tipa »mi in oni«, »naši in vaši«, »moje in tvoje« in podobno. To bo vplivalo tudi na dnevnopolitična prepričanja. Vse sile bo treba usmeriti v sistem javnega zdravja. To bo morala biti prioriteta. Ozavestiti bomo morali, kaj dejansko pomeni biti »svoboden«. Kako pomembno je imeti možnost dihati svež zrak, piti neoporečno vodo iz pipe in se sprehajati po neokrnjeni naravi, uživati v zdravem okolju. In seveda, kaj pomeni imeti, spoštovati in uresničevati »pravice in svoboščine«. Dojeti bomo morali, da si je za svobodo treba prizadevati iz dneva v dan, pravice in svoboščine pa razumeti kot odgovornost, da se človek zave svojih moralnih zavez in etičnih dolžnosti. Odnos do znanosti in izobraževanja bo treba predrugačiti. Retoriko o »razvoju«, ki naslavlja predvsem tehnološki razvoj, bo morala dopolniti in nadgraditi retorika o »napredku«. Socialna država bo na velikem preizkusu. Primarno bo treba poskrbeti za tiste delavce in delavke, ki bodo v teh časih ostali še brez tistih minimalnih materialnih sredstev, ki so jih imeli na voljo pred začetkom pandemije. Dogajanje po umiritvi razmer bo pestro. Alternativ bo veliko. A pri človeški zgodovini je vselej tako: analizirati in interpretirati jo je mogoče le za nazaj.