V letu 2015 naj bi takšno motnjo imel eden od 10 dečkov in ena od 50 deklic, nekatere strokovne presoje glede na trend v zadnjih letih pa napovedujejo, da naj bi bil leta 2025 že vsak drugi deček in vsaka deseta deklica z avtizmom. Da gori rdeči alarm, opozarja Inge Zorec iz mariborskega društva za pomoč otrokom z avtističnimi motnjami Školjke: »Pristojne službe se premalo zavedajo problematike na področju avtizma, ki še prihaja.«
Enake težave kot pred desetletjem
Kljub strmemu naraščanju avtizma pa pristojni organi ne naredijo premikov na teh področjih. Osebe z avtizmom in njihove družine se srečujejo s skoraj povsem enakimi težavami kot pred desetletjem, pravi Inge, ki so ji te še kako poznane, saj je mati otroka z avtizmom. »Še zmeraj vsi otroci z avtizmom nimajo stalnega spremljevalca, pa čeprav jim je tovrstna dodatna pomoč zagotovljena v pravnomočnih odločbah o usmeritvi otrok, ki jih na podlagi mnenja strokovne komisije izda Zavod RS za šolstvo. Šola pa jo nato izvaja s pomočjo individualiziranih programov. Toda ta lahko stalnega spremljevalca zaposli le, če ji ga posebej odobri ministrstvo za izobraževanje.« Težava pa je v tem, da stalnega spremljevalca dobijo le slepi ter težje in težko gibalno ovirani otroci. V tem času je sicer po njenih besedah v obravnavi zakon o stalnem spremljevalcu otrok z avtizmom.
Premalo ustreznih terapij in kadra
Poleg neurejenega položaja glede spremljevalcev teh otrok je velika težava pri zagotavljanju kontinuiranih obravnav in terapij, ki so ključne za njihov napredek, ter zaradi pomanjkanja strokovnega kadra in tudi premalo znanj: »Otrokom je nujno zagotoviti obravnave in terapije že v predšolskem obdobju, saj le tako lahko napredujejo. Zaradi primanjkljaja strokovnih delavcev, predvsem logopedov in specialnih pedagogov, je zagotavljanje pomoči velikokrat samo na papirju. Prav tako še zmeraj ni dovolj specialno usposobljenih strokovnih oseb, ki bi z otroki z avtizmom delali po metodah, ki so v svetu uspešne in priznane. Posledično vzgojno-varstvene ustanove (šole, vrtci) ne omogočajo otrokom z avtizmom logopedskih obravnav in drugih terapij. Zavedati pa se moramo, da je zgodnje otroštvo za razvoj človeka pomembnejše kot katerokoli drugo poznejše življenjsko obdobje. Otroci, ki niso deležni ustreznih obravnav v zgodnjem razvojnem obdobju, imajo lahko težko popravljive posledice v poznejšem življenju,« nadaljuje Inge in doda, da statistike kažejo, da 40 odstotkov otrok nikoli ne spregovori, če jim ne omogočimo ustreznih pravočasnih obravnav in terapij.
Nihče natančno ne ve, koliko je avtistov
Natančnih podatkov o pojavnosti avtizma v Sloveniji sicer še vedno ni, saj jih pristojne institucije ne zbirajo. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pa beležijo (vsaj) podatke o številu hospitalizacij zaradi pervazivnih razvojnih motenj. V obdobju med letoma 2014 in 2018 je razvidno strmo naraščanje hospitalizacij: leta 2014 47 oseb, leta 2015 57 oseb, leta 2016 82 oseb, leta 2017 131 oseb in rahel padec v letu 2018, 127 oseb. Za podravsko regijo so podatki sledeči: leta 2014 pet oseb, leta 2015 nič, leta 2016 štiri, leta 2017 pet in leta 2018 15 oseb. »Vendar naj poudarimo, da iz zgoraj navedenih podatkov za hospitalizacijo zaradi pervazivnih razvojnih motenj ne moremo zagotovo določiti trendov v Sloveniji, saj bi za tovrstne ocene morali preučiti večje število podatkov v daljšem časovnem obdobju. Kljub temu pa lahko utemeljeno domnevamo, da število oseb s spektroavtistično motnjo narašča,« pojasnjujejo na ministrstvu za zdravje.
Kako prepoznati avtizem
Težave pri posameznikih se odražajo na različne načine, na splošno pa imajo vsi ljudje z avtizmom težave na področju verbalne in neverbalne komunikacije, socialne interakcije ter na področju fleksibilnosti mišljenja. V resnici ima vsak od nas nekaj avtističnih potez, vendar se morajo te zelo zgostiti, da lahko govorimo o motnji. »Otroci s težjo obliko avtizma imajo težje spoznavne motnje in motnje zaznavanja dražljajev, kar jim še dodatno otežuje učenje in komunikacijo. Nezmožnost komunikacije se pogosto odraža v izbruhih jeze ter samopoškodovalnem in agresivnem vedenju. Zaradi omenjenih težav potrebujejo otroci z avtističnimi motnjami intenzivne logopedske, psihološke, delovnoterapevtske, specialnopedagoške in druge obravnave, ki omogočajo premagovanje primanjkljajev in težav na področjih komunikacije, socialne interakcije, vedenja in senzornih težav,« izpostavlja Zorčeva.
Pravočasne ustrezne oblike pomoči so ključne
V društvu za pomoč otrokom z avtističnimi motnjami Školjke pomagajo družinam otrok z avtističnimi motnjami. »Zavedamo se, da je odpravljanje sekundarnih težav, poučevanje socialnih spretnosti in komunikacije, razvijanje samostojnosti in organiziranosti pri otrocih, ki niso deležni ustreznih obravnav v zgodnjem razvojnem obdobju, izredno težavno. Zamujenega časa ne moremo več nadoknaditi,« je prepričana Inge Zorec iz omenjenega društva.
