Pravi, da ne more poudariti dovolj, kakšna je moč, ki jo ima vsak izmed nas v tem trenutku. Prav vsi namreč lahko pripomoremo k temu, da se širjenje covid-19 čim bolj uspešno obvladuje ali celo zajezi, kajti razmere so, kot poudarja, resne.
Naša terenska ekipa se je ob srečanju z njo držala vseh navodil, ki jih dajejo pristojni. Na intervju smo prišli zdravi in z razkuženimi rokami. Upoštevali smo napotke o higieni rokovanja; saj si z njo rok nismo izmenjali, med pogovorom smo ohranjali tudi higieno razdalje, kar je sogovornica sprejela z velikim odobravanjem. K takemu ravnanju nas veže odgovornost do sebe in sočloveka in ne nazadnje tudi dejstvo, da je Ana Lina Vodušek zdravnica, ki je v stiku z zelo bolnimi in ne sme tvegati okužbe ali njenega prenosa. Zaščititi je treba njene bolnike in njo samo, kajti v naslednjih tednih jo bomo še kako potrebovali ...
Kako kot zdravnica komentirate, kar se trenutno dogaja svetu in Sloveniji?
Situacijo s koronavirusom spremljam že od takrat, ko se je ta pojavil v Aziji, potem pa, ko je bolezen dosegla tudi Italijo, še toliko bolj. Moram reči, da sem že od začetka zadevo vzela zelo resno, sploh glede na podatke, ki so prihajali iz Kitajske. Pri vsem skupaj je najbolj bistveno zavedanje, da je odgovornost na vsakem posamezniku. Pomembno je, da se čim bolj odgovorno obnašamo, tako da zaščitimo sebe, svoje najbližje, predvsem pa tiste, ki bi zaradi okužbe lahko utrpeli resne posledice. Situacijo je treba jemati resno, v smislu, da se zavedamo, da obstaja razlog za zaskrbljenost. Strah je seveda med ljudmi prisoten in modro je, da se z njim spopademo, ne pa da ga pometamo pod preprogo. Strah nam pomaga nadzorovati ustrezna komunikacija pristojnih in njena kvaliteta ter ozaveščanje ljudi o preventivi ter podajanje dejanskih podatkov, brez prikrivanja. Ljudi ni strah tega, kar berejo, ljudi je strah tega, česar ne vedo.
Menite, da je strah, ki se ga čuti med ljudmi, posledica pomanjkljive, časoma neusklajene komunikacije pristojnih? Ta je bila sicer bolj prisotna ob odkritju prvih primerov, zdaj je, to je treba poudariti, popolnoma drugače.
Ja, rekla bi, da je bila pomanjkljiva. Sama bi si želela več povezovanja med različnimi resorji, predvsem med zdravstvenimi inštitucijami in krizno komunikacijo z javnostjo ter zaposlenimi v zdravstvu na bistveno višji ravni. V taki situaciji, kot smo ji priča, je najbolj pomembno, da se zaupa strokovnajkom in se jih posluša! Menim, da se naši pristojni, medtem ko je epidemiološka situacija v Italiji postajala vse bolj resna, menim, da se niso dovolj oglašali oziroma opozarjali na resnost situacije, zaradi česar so ljudje takrat informacije črpali od vsepovsod, in nastala je zmeda, kaos informacij, kar nikakor ni prispevalo k pomirjenosti, občutku, da vzvodi, ki jih ta hip najbolj potrebujemo, delujejo. Hkrati pa veliko ljudi zaradi pomanjkljive informiranosti ter lažnega občutka, »saj ni razlogov za paniko«, situacije ni vzelo dovolj resno. Zadnje dni se je spremenilo, izboljšalo, zato ne bom samo kritizirala. Ob vsem pa se mi zdi še najpomembnejše – in to je tisto, na kar bi se morali v dani situaciji, ko se spopadamo z grožnjo javnemu zdravju, nasloniti – stališče, ki ga je izrazil nemški minister za zdravje. Rekel je, da bi moralo biti zdravje državljanov pred ekonomijo. Sama pa imam občutek, da se po celem svetu ravna ravno nasprotno; ljudje niso prioriteta. Po mojem mnenju smo se v večini Evropskih držav prepozno odzvali. Na drugi strani pa naj navedem zelo dober primer obravnavanja zdravstvenega tveganja. Omenila bi Tajvan, ki se je v času sarsa veliko naučil. Oni so namreč takoj, ko se je pojavil koronavirus (sars-cov-2), aktivirali dobro samozaščito in krizno komunikacijo. Ena izmed ključnih potez je bila, da so že zelo zgodaj na mejah začeli izvajati strog nadzor ter preverjati zdravstveno stanje tistih, ki so hoteli vstopiti v državo. Še pozornejši so bili do tistih, ki so prihajali z območij, kjer so bile zabeležene okužbe. Nekaterim so omejili vstop, nekaterim pa so odredili dvotedensko samoizolacijo. Prav ta ukrep je najpomembnejši, saj pomaga ustavljati širjenje virusa na vstopnem mestu. In če ga ustavimo na začetku, potem so vsi naslednji ukrepi milejši ali pa morda celo nepotrebni.
Prej ste mi dejali, da lahko nastane zelo velik problem, če za boleznijo covid-19 zboli veliko ljudi naenkrat. Pravite, da če bi od teh večje število obolelih potrebovalo bolnišnično zdravljenje ali celo intenzivno, morda ne bi imeli dovolj kapacitet za njihovo nastanitev v zdravstvenih ustanovah.
Kar zadeva virus, je pomembno vedeti, da je precej bolj kužen kot gripa. Zaradi njega nastane veliko več zapletov, tudi smrtnost je višja. Težava nastane, ko se okuži preveliko število ljudi naenkrat, kar lahko pomeni kolaps zdravstvenega sistema. To lahko preprečimo s pravočasnim sprejemanjem ukrepov. Da pojasnim še nekoliko podrobneje: zdravstvene inštitucije imajo omejeno število postelj in medicinske opreme, seveda pa tudi število kadra (z njim smo že tako podhranjeni). Zdaj pa tako: če bo število okuženih, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo, preveliko, je ti morda ne bodo prejeli oziroma bo oskrba pomanjkljiva. Ob tem pa bo nastopilo še dodatno pomanjkanje in preobremenjenost zdravstvenega kadra. Podobno se zdaj dogaja v Italiji.
Za večino populacije covid-19 ne predstavlja velikega zdravstvenega tveganja, pri starejših pa je zgodba povsem drugačna.
Drži. Najpomembneje je, da zaščitimo starejšo populacijo, kar predstavlja stare 60 let in več. Zelo ranljivi so tudi tisti, ki imajo pridružene bolezni, kot so povišan krvni pritisk, astma, sladkorna bolezen in tisti s slabšim imunskim sistemom, kot so naši bolniki z rakom. Predvsem zaradi njih se moramo preudarno obnašati, ker kot ste omenili že sami, mlajši bomo bolezen najverjetneje preboleli v milejši obliki, medtem ko bi bil lahko potek bolezni pri tistih, ki so v jeseni življenja, precej drugačen.
To, kako raste število okuženih in število smrti v Italiji, je kar skrb vzbujajoče.
Ljudje si težko predstavljajo, kako hitro je lahko širjenje virusa. Število obolelih po prvih okužbah začne naraščati vse hitreje in lahko, tako kot zdaj pri naših zahodnih sosedih, uide izpod nadzora. Zato je še toliko bolj pomembno ustaviti virus ob vstopu v državo, na meji. Ta hip je najbolj smotrno, da se sploh ne hodi v tujino. Menim, da je treba vsaj za mesec dni, če ne več, svoje življenje prilagoditi. Sama že, odkar se je pojavil koronavirus, ostajam bolj doma. Grem samo v službo, po otroke v šolo, kaj več pa ne. Otrok tudi ne vozim na rojstnodnevne zabave ali druge aktivnosti, predstave, tudi sama se ne udeležujem druženj v zaprtih prostorih, z večjim številom ljudi. Zadržujem se samo v krogu najbližjih. Kot zdravnica moram še dodatno paziti, ker imam toliko večjo odgovornost, sploh ker sem dnevno v stiku z bolniki, ki so imunsko kompromitirani. Z možem in tremi otroki smo si tudi pripravili zalogo hrane za en mesec. To ni panično ravnanje, je zelo preudarno, saj s tem sporočim, da sem odgovorna do sebe in ostalih.
Kaj bi morali naši pristojni popraviti, da bi jim tudi vi bolj zaupali, se počutili varneje?
Pri pristojnih najbolj pogrešam strožje ukrepe. Menim, da bi morali vsi zdravniki in tisti, ki delajo z občutljivejšo populacijo, za dva tedna v samoizolacijo, če so v zadnjih 14 dnevih prišli iz območij, ki so epidemiološko ogrožena, predvsem iz Italije. Teh navodil mi do zdaj uradno še nismo dobili.
Verjetno do tega, kar se je zgodilo v Metliki, če bi pristojni izdali tako navodilo, ne bi prišlo?
Metliški zdravnik, ki je bil povod za več okužb na Dolenjskem, je, ko se je vrnil iz Italije, ravnal skladno z navodili NIJZ. Glede na takratna navodila NIJZ je bilo do nastopa simptomov dovoljeno prosto gibanje in normalno opravljanje svojega dela.
Kakšen je torej vaš nasvet, kako naj živimo v tem času?
Čim bolj se izogibajmo praznovanjem, obiskom, nakupovanjem in krajem, na katerih se zadržuje večje število ljudi. Izkoristimo to obdobje za povezovanje z družino, zase, za kakšno knjigo, sprehod v naravi. Naj ljudje, če tako ravnajo, ne mislijo, da so zaradi tega videti, kot da paničarijo oziroma da so čudaki. Menim, da zaradi takih odločitev delujemo odgovorno in ravno prav zaskrbljeno. Ker če zaskrbljenosti ni, med ljudmi zavlada brezbrižnost, kar lahko vodi v neupoštevanje ustreznih ukrepov.
Vsi ti ukrepi, ki v zvezi s higieno in razkuževanjem veljajo ta hip, bodo najbrž dobra šola za naprej. Kaj koristnega bi lahko že zdaj »potegnili« iz tega časa?
Iz tega časa bomo zagotovo s seboj odnesli večje zavedanje o pomembnosti higiene. V zimskem času, ko je virusov več, četudi niso tako nevarni kot koronavirus, nam bo ta, na novo osvojena praksa, samo koristila.
Kakšno pa je vzdušje na vašem onkološkem inštitutu?
Nekateri so sicer prestrašeni, večinoma pa razumevajoči. Po novem imamo vstopno mesto za bolnike, kjer je uveden nadzor vstopa bolnikov. Namen nadzora je prepoznati bolnike z možnostjo okužbe s koronavirusom. Poleg tega pa velja popolna prevod obiskov. Ta ukrep, ki smo ga vpeljali skupaj z UKC Ljubljana, se mi zdi super.
Veste, hudo bo, če bomo bolezen vnesli v sam inštitut, ker se lahko naše delo popolnoma ustavi. Naši bolniki so namreč imunsko oslabljeni, zaradi česar so še bolj ogroženi.
Poudarila bi, da onkološki inštitut ni vstopno mesto za bolnike s sumom na koronavirus. Onkološki bolniki morajo ravno tako kot drugi v primeru suma na okužbo s koronavirusom na znana vstopna mesta za odvzem brisov.
Trenutno je čas, da dosežemo kolektivno odgovornost …
Natanko tako. Zadeva je resna. Vsak se mora zavedati, da ima moč, da upočasni širjenje virusa z doslednim poznavanjem in upoštevanjem pravil in ukrepov, ki so jih izdali pristojni organi! Zdaj ni čas za brezbrižnost!
Kako gledate na ukrepe, ki jih je država sprejela do zdaj, sploh zadnje, ki zadevajo začasno ukinitev prireditev in drugih dogodkov, nadzor na mejah, letališču …?
To se mi zdi zelo v redu, bi pa hkrati rekla, da smo en vlak že zamudili; rigorozneje bi lahko ukrepali, pa tudi hitreje. Samo s čimprejšnjimi, ampak res čimprejšnjimi, strogimi ukrepi bomo lahko vplivali na širjenje bolezni.
Potem ne bova niti razmišljali, kako je videti kakšen zelo črn scenarij za Slovenijo in koronavirus v njej?
Enega možnega vam lahko povem. Če ne bo dovolj strogih ukrepov, se bo bolezen nenadzorovano širila, število obolelih bo začelo tako naraščati, da naš zdravstveni sistem tega ne bo vzdržal, tako kot se dogaja pri naših sosedih. Takrat pa bo panika. Pomislimo na svojce – svoje babice, dedke, strice, tete, na starejše člane širših družin, njih imejmo v mislih. Da vam prav iskreno povem; imam veliko znancev, prijateljev, ki pravijo, da pretiravam in da zadevo jemljem preresno. Pri mnogih imam občutek, da se njih zadeva še vedno ne dotika, ampak ne, koronavirus je tu in lahko prizadene tudi vas, vašo družino. Pomembno je, da se vsak trenutno zaveda svoje vloge, ki jo ima. Stopimo skupaj. Če bomo za en, dva meseca življenje prilagodili in živeli skromneje, se malo umirili, in ne potovali, nam ne bo hujšega. Raje taki, bolj mili ukrepi zdaj, kot pozneje kaj drugega.
Kako naj Slovenci prestanejo ta težek čas? Ker strah je prisoten. V resnici že dve desetletji, od vojne za lastno državo, nismo doživeli takšne kolektivne stiske?
Z veliko mero odgovornosti. Usmerimo čas, ki ga imamo, vase, v svojo družino, v naravo. Strah v trenutni situaciji je normalno, pričakovano čustvo. Prej kot si ga priznamo, bolje bo. Informirajmo se pri pristojnih, stroki, z verodostojnimi članki. Več kot veš, bolj si miren. Saj več kot to tudi ne moremo narediti. Menim pa tudi, da bi morala država poskrbeti za tiste, ki bodo še posebej v stiski v tej situaciji, tako psihično kot zaradi dejanskega izpada dohodka.
