Zdenko so v zadnjih dveh, treh letih namreč precej zapustile življenjske moči. »To je kar težko dojeti, ker je bila vedno tako polna življenja,« je dejala medicinska sestra Urška Ostrožnik, ki jo pozna že več kot dvajset let. Tudi staranje ljudi z Downovim sindromom je pogosto povezano z bolj ali manj resnimi zdravstvenimi težavami. Zdenka se je po naključju rešila starostne sladkorne bolezni, a jo je v kremplje ujela demenca, zaradi katere zdaj živi v svojem svetu. A četudi se zdi, da se ne zaveda, kaj se dogaja okoli nje, skrbijo zanjo, kot da se ni nič spremenilo. Vsako jutro počakajo, da se zbudi, jo uredijo in lepo oblečejo, ji pripravijo zajtrk, nato pa jo odpeljejo med druge uporabnike centra. »Tudi jaz bi si želela, da me nekdo tako lepo uredi, če bi bila v taki situaciji,« je dejala Petra Zakonšek, delovna inštruktorica, ki dopoldne skrbi za Zdenko in še za tri druge stanovalce bivalne enote. Od 150 uporabnikov VDC-ja jih 17 živi v stanovanjskih skupinah, ki jim nadomeščajo dom. Nameščeni so v dveh hišah pri zagorskem ribniku in v mansardi centra, kjer živi deset gibalno najbolj oviranih uporabnikov. Živeti skušajo čim samostojneje, zato sodelujejo, kjerkoli le lahko; sami si perejo, likajo, tudi skuhajo, nakupujejo v spremstvu podporne osebe stanovanjske skupine. O bivalnih skupinah so v VDC-ju začeli razmišljati, ko so svojci uporabnikov vedno bolj spraševali, kaj bo z njihovimi otroki, ko njih ne bo več. Domovi za ostarele, kjer ti ljudje največkrat končajo, namreč nikakor niso primerni zanje. Zdenka je takrat že dolgo živela v izlaškem domu za starejše občane, in ko se je začelo govoriti o bivalni enoti, je rekla, da bo prva stanovalka. »Že naslednji dan je prinesla prvo vrečko s svojimi stvarmi. Počasi je znosila vse in je bila edina stanovalka, ki je sploh ni bilo treba seliti,« se je smejala Heda Kovač, socialna delavka in namestnica direktorice centra, ki je takrat imela Zdenko v svoji skupini.
Hitro je zlezla pod kožo.
Srečali smo se v dnevnem prostoru bivalne enote, kjer nas je s svojimi spremljevalci pričakala tudi lepo urejena Zdenka. O njej so govorili s tako naklonjenostjo, pozornostjo in skrbjo, da sem večkrat pomislila, kako bi bilo lepo, če bi vsi ljudje imeli možnost tako dobre oskrbe in posluha. »Vsak bi se želel tako postarati,« so se strinjale Urška, Petra in Heda. »Naša Petra že po izrazu na Zdenkinem obrazu ali njenih gibih in vedenju ve, ali je kaj narobe ali drugače,« je povedala direktorica centra Špela Režun. Zdenka si gotovo zasluži lepo jesen življenja, čeprav ji ni bilo vedno najlaže, a je vseskozi premogla ogromno energije in veselja. V mladosti je živela z mamo, bili sta zelo povezani. Mama je čistila po Zagorju, Zdenka pa je hodila z njo, vsi so ju poznali. Zdenka je bila namreč vedno zelo družabna in je z lahkoto navezovala stike. »Hitro ti je zlezla pod kožo,« je pokimala Petra. Ko mama ni zmogla več skrbeti zase, je šla v dom starejših občanov, z njo pa tudi Zdenka, ker pač ni imela kam drugam, čeprav je bilo jasno, da to res ni primerna ustanova zanjo. A se je prilagodila. Dopoldneve je preživljala v dnevni enoti VDC-ja in tam delala, obkrožena s sebi enakimi, popoldne pa se je sama z avtobusom vozila v dom na Izlake. V centru imajo več kot deset oseb z Downovim sindromom, različnih starosti. »Pred drugimi imajo to prednost, da so komunikativni in jim ni težko vzpostaviti stika z neznanimi ljudmi, upajo se izpostavljati. Pri nas so vključeni v vse interesne dejavnosti. Veliko jih pleše, smučajo, eni hodijo celo v glasbeno šolo, imamo harmonikarja ... Več delajo svojci ali šola z njimi, večji je napredek. Treba jim je prisluhniti in se odzivati na sporočila njihovega vedenja,« je razložila Heda.
Tudi ušpičila je kakšno.
Zdenke se spominjajo kot zelo samostojne, kdaj pa kdaj je tudi kakšno ušpičila. Med tistimi, ki jo poznajo, kroži anekdota, kako se je pred leti na poti na Izlake ustavila v takratni zagorski restavraciji Medija, naročila kozarec piva, ki ga je vedno rada pila, in nekaj pojedla, na koncu pa dejala, naj to zaračunajo takratni direktorici VDC-ja, ki je bila Zdenki kot druga mama. »Vedno je znala uveljaviti svoje. Spomnim se, kako smo ji enkrat kupili dražje rjave čevlje, prilagojene za diabetično stopalo. Pa jih je vedno tako skrila, da jih je bilo težko najti, na koncu pa vrgla v smeti in rekla, da jih ne bo nosila, ker so za 'stare babe',« se je nasmehnila Heda. »Pri nas je bila zelo motivirana za delo, vedno je bila pripravljena pomagati drugim stanovalcem. Ko je slišala, da so začeli govoriti o bivalni enoti, se je takoj navdušila. Ni bila za v dom. Še danes pride do stiske, kadar je komu treba najti dom. Domovi za ostarele niso primerni za ljudi s posebnimi potrebami, ker ti potrebujejo druge aktivnosti in se je nanje treba drugače odzivati. Predvsem pa je bila Zdenka še zelo mlada. Naši uporabniki čutijo potrebo po druženju s sebi enakimi. Kakšna mama pravi: 'Vse mu dam, ampak on gre tako rad v VDC.' Mi tu namreč postavljamo vse na glavo. Spodbujamo jih k samostojnosti. Kar zmorejo, naj naredijo sami, da se bodo čim dlje sami gibali, jedli. Nekateri, ki so bili prej vseskozi doma, hočejo sami po opravkih v trgovino …«
Nikoli ni bila pri miru.
Zdenka se je sicer tudi v domu starejših občanov dobro znašla; pomagala je osebju skrbeti za svojo sostanovalko, ki ni vstala iz postelje, pa tudi pri lažjih opravilih je sodelovala, zlagala perilo v pralnici, a je bila premlada za tako okolje. Zato ni pomišljala, ko se je ponudila možnost za selitev. »Z njo se je dalo vse dogovoriti, zelo razumno je govorila, razlagala zgodbe, pri vseh aktivnostih je sodelovala. Plavala je, vedno je bila zraven pri kuhariji. Ko smo se vključili v akcijo Očistimo Slovenijo, je bila prva zraven. Tako rekoč nikoli ni mogla sedeti brez dela. Če nič drugega, nam je vedno ravnala majice, srajce, puloverje. Kadar je bila v bolnišnici in nam je začela popravljati majice, smo vedeli, da ji gre na bolje,« so Petra, Heda in Urška z ljubeznijo razlagale Zdenkino življenjsko zgodbo. Tudi fanta ima, Poldija, so nam zaupale. Precej mlajši je od nje, ampak starost ne ščiti pred ljubeznijo, so dejale, tu se prepoznajo sorodne duše. Ko je še lahko, je lepo skrbela zanj. Med našim obiskom jo je prišel pozdravit, objel jo je in poljubil. Čeprav se je zdelo, da tega ni zaznala, je toplina njegove ljubezni zagotovo prodrla do njenega srca, saj energija ne pozna meja. Ko je Poldi videl nas, neznance, v sobi, mu je postalo nerodno in je hitro odšel k svoji skupini. »Vsak dan sprašuje po njej in jo pride pogledat,« je rekla Urška in dodala, da so oktobra, ko je zbolela za bronhitisom in je morala v bolnišnico, že mislili, da jo bodo izgubili, a se vsakič uspe izmazati. »V njej je še toliko življenja!«
V njej je še toliko življenja!
Gotovo jo pokonci drži tudi ljubezen, ki jo doživlja v svoji sredini. Vmes je v sobo namreč prišla njena sostanovalka Vida, ki je v bivalni skupini zadnja tri leta, ker sorodniki niso mogli več skrbeti zanjo. Tu se je razcvetela. Zdenko ima srčno rada. Ko je prišla, jo je nežno prijela za roko in jo večkrat pobožala po obrazu. »Kako je lepa,« je dejala. Petra, ki je zjutraj največkrat prva, ki jo Zdenka vidi, je za zaključek povedala, da čeprav so kakšni trenutki naporni, ljudje, kot je Zdenka, dajejo zaposlenim ogromno energije. »Za Zdenko pa sploh mnogi pravijo, da je fenomen, z zelo močno voljo do življenja!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
