Nedavno je luč sveta ugledalo tudi celotno besedilo, in sicer pod naslovom Iskanje srečnega razmerja. Gre za resnično izčrpen ljubezenski leksikon z visokimi ambicijami. »Osnovni namen,« pravita Gradišnika, »je tudi tistim, ki niso trideset let študirali psihologije, pomagati do sreče.« Mi pa smo ob splovitvi tega pomembnega dela sklenili težišče pozornosti enkrat za spremembo nameniti tišji polovici ubranega zakonskega tandema.
Več kot ena zvesta bralka mi je naročila, da vam moram nujno zastaviti naslednje vprašanje: »Kako vendar uspešno shajate s tako eruptivnim dedcem?«
(se prav vilinsko zahihita) Hja, človek se v tridesetih letih vsega navadi, kajne? Ker smo dobre volje, ne bomo rekli »vsega hudega«…
(Manki, najbolj vranje črni član Gradišnikovega krdela, začne srčno lajati v naju, kot da brani dobro ime svojega gospodarja. Ki v naslednjem hipu z dvignjenim kazalcem tudi prav res skoči izza kuhinjskega zidu. »Pa kakšen eruptivec vendar,« protestira, »po pravici povej, Bernarda, da sem miren, blag, prijazen in razumen – no, vsaj v najinem razmerju!«)
Aha, razumem. Drži, »eruptiven« iz mojega vprašanja bi bilo čisto lahko razumeti tudi kot »vzkipljiv«. Ampak ne, mišljeno je bilo: »kot vulkan, ki bruha ideje in iniciative« …
(Branko v svoji pregovorni blagosti pokima, da to pa morda že. In uslužno ponikne nazaj pred televizor.)
Človek, pravite, se v tridesetih letih vsega navadi?
Tako. Branko je sicer res uhuhu intenziven. A to prinaša s sabo tudi številne čudovite pluse. Sploh za nekoga, ki ima po naravi tako nizek pritisk kot jaz. Ampak nasploh so principi, zaradi katerih tako lepo shajava, precej isti kot principi, ki dobro služijo vsem harmoničnim parom. Drug drugega pač upoštevava in podpirava. Kadar se ne strinjava, imava sicer zelo intenzivne debate, ampak to je seveda čisto v redu! Naučiti se je treba drugemu povedati, kar mu gre. Drugi pa se mora naučiti to sprejemati. In seveda obratno. Branko pravi, da je med nama vse tako lepo ubrano tudi zato, ker sva se naučila prenašati izbruhe sovražnosti.
Hm, pa kaj ni to morda vseeno malce prehuda beseda? Ne vem, ali »sovraštvo« sodi v zrelo razmerje.
Saj ne gre za sovraštvo, temveč za hipne izbruhe sovražnosti. Obstaja namreč velika razlika. Nič hudega ni, če človeka vsake toliko nekam pošlješ. Zelo tipičen znak slabega razmerja je, če partnerja mislita, da se je sesedel sončni sistem, če je drugi malce povzdignil glas. To ne pomeni, da bralkam svetujeva, naj v zakonskega partnerja redno spraznijo celoten šaržer. Seveda ne! A vsekakor si morata povedati vse, kar ju res teži. Največ škode naredi tisto, kar iz strahopetnosti ali ustrežljivosti zamolčimo. Zakaj? Ker lahko iz zamolčanega kosma prahu hitro nastane gora.
To vsekakor drži. A najbrž je vseeno bolje delati na tem, da do sovražnosti sploh ne pride?
Ja, no, seveda, da moramo delati na tem! A kljub garanju vse sovražnosti preprosto ni mogoče zatreti. Ker smo med sabo tako različni.
(»Izraz ‘sovražnost’ je treba vsekakor rehabilitirati!« veseljaško zadoni izpred televizorja.)
Pa prav danes, ko je sovraštvo že itak v takem vzponu?
Saj ne govoriva o pravem sovraštvu, temveč o izražanju sovražnosti v kontekstu ljubezenskega odnosa. Sovražnost je druga plat ljubeznivosti; je povsem normalna in od narave sprogramirana reakcija otročička v nas, ko čuti, da je za kaj prikrajšan. Še enkrat: žal smo sprogramirani tudi tako, da se ta sovražnost slej ko prej mora izraziti. In bolje prej kot slej. Zakaj? Ker če jo izrazimo takoj, nima priložnosti skuhati še za manjšo vojsko dodatne zamere. Vsaj pri meni je tako. Če ne dam tega ven iz sebe takoj, se začnem spominjati še tisoč drugih reči iz prejšnjih mesecev in let.
Ampak kaj mi nista nekoč prej povedala, da se prepirata približno enkrat samkrat na leto?
Pa saj prav o tem govorim! Res se spreva ravno nekje enkrat na leto – ker jezo in nezadovoljstvo izraziva sproti, preden se spremenita v vihar. Zelo pomembno pri tem je tudi, da nezadovoljstva ne skušava potlačiti s t. i. samozamotovanjem …
Samozamotovanjem?
Glejte: sreča je zavedanje, da imaš nekoga, ki zna poskrbeti zate in za kogar znaš poskrbeti ti. Zavedanje, da imaš doma nekoga, ki te čaka, ki te sliši, ki te bo vesel in na kogar se lahko zaneseš. Sama recimo vem, da se lahko na Branka res stoodstotno zanesem. Ta čudoviti in globoko pomirjajoči občutek lahko dva seveda ustvarita samo skupaj. In to v toku vsaj deset do dvajset let. Eden največjih sovražnikov tega občutka pa je samozamotovanje. Saj si predstavljate: z alkoholom, drogami, delom, tekom, digitalnimi svetovi … Če se vdajaš samozamotovanju, potem nimaš možnosti, da se zaveš, kaj zares čutiš.
Hm, ampak ali po tej široki definiciji sploh poznamo koga, ki se ne samozamotuje?
Drži, tudi midva recimo preveč gledava televizijo …
(»Ja, ampak jo gledava z ljubeznijo!« ponosno zakliče Branko. »In potem pred televizijo zaspiva, držeč se za rokco!«)
Res je, da je v današnjem okolju težko ostati nezamoten. Zato je še toliko pomembneje, da se problema zavedamo in se proti njemu ves čas borimo.
V casi Gradišnik torej ne poznate samozamotovanja?
Takole bom rekla: čimbolj se skušamo truditi, da bi se zamotovali skupaj, kot družina. (Z jedilne mize pred sabo pobere in potežka kupček kart.) Evo, tole je recimo naša najnovejša večerna inovacija! Prav krasno se imamo!
Aha, namesto vsak pred svojim zaslonom se raje zamotujete skupaj, recimo s tarokom?
Pri tem mi največ pomeni, da je pobuda zanj prišla s strani otrok. Prej smo tarok igrali predvsem na počitnicah, nedavno pa sta otroka izrazila željo, da bi to počeli tudi doma.
(»To vendar sploh ni zamotovanje!« krikne Branko. »To je čista izmenjava energij! Koliko jeze in frustracij pride preko tega na dan! In se po tem, ko je bilo izraženo, razblini v nič!«)
(malce sardonično) Pri nas je prvo pravilo: »Branko ima vedno prav.«
(»Drugo pravilo je pa: 'Branko ima še vedno prav,'« v mimohodu uslužno dopolni saj veste kdo.)
Aha, govorila sem sicer o taroku, ampak zdaj ko si nas tako lepo opozoril, gre res za precej bolj splošno tendenco. Kot tudi pri prej omenjenem modernem trendu, da drug pred drugim bežimo, kamor le moremo. Pa je škoda! To še bolj pospešeno spoznavam, odkar se v novo službo vozim z avtobusom. Na njem sem se namenila prebirati časnike, da bom vsaj za službene potrebe na tekočem. Ampak mislim, da sem časopis s sabo vzela ravno nekje dvakrat in potem nikoli več.
Zakaj?
Ker sem hitro ugotovila, da mi je neprimerno lepše gledati skozi okno in opazovati ljudi, s katerimi si delim avtobus. Vsakič, ko se dva pogleda ujameta, pa če je še tako mimogrede in nehote, se vzpostavi neki stik. To me … polni. Ko sem dojela, kako zelo, sem se odločila, da ne bom več hodila mimo življenja z glavo nekje povsem drugje.
Zelo lepo ste to povedali. Kaj točno pa zdaj počnete v službi?
Novembra sem prevzela sektor za bilateralno gospodarsko sodelovanje (v okviru direktorata za gospodarsko in javno diplomacijo na ministrstvu za zunanje zadeve, op. a.). Odgovorna sem za tradicionalne trge, torej predvsem Evropo in Ameriko. Naša glavna skrb je pomoč podjetjem pri prodiranju na tuje trge.
(»Prigurala je tako visoko, kot je sploh možno, ne da bi bil človek včlanjen v kakšno stranko,« poznavalsko strne Branko.)
In zakaj se ne včlanite v kakšno stranko?
Zato, da ohranim svojo osebno integriteto. Bi bil pa morda skrajni čas, da kakšno stranko ustanovim! (smeh)
Lepo prosim čimprej! Kako pa to, da niste več ambasadorka?
Saj sem, po činu namreč. Pri nas velja, da po tem, ko si bil enkrat ambasador, to tudi za vedno ostaneš. A po povratku iz Slovaške sem sklenila, da moram nadomestiti primanjkljaj z otrokoma. Na Slovaško sva šla namreč z Brankom sama, otroka sta se odločila ostati doma. Skozi ta štiri leta smo se sicer pogosto videli, vendar nismo živeli skupaj. S tem smo neizogibno zamudili kar nekaj pomembnih skupnih trenutkov. In ker sem se zavedela, da je pred nami najbrž še zadnjih nekaj let skupnega življenja, sem to sklenila uveljaviti kot prioriteto.
Oh, pa saj danes ptički iz razumljivih razlogov ne bežijo več iz gnezd! Po statistiki imate še vsaj od deset do petnajst skupnih let…
(smeh) Nikoli ne veš.
Pa vas nič ne srbijo podplati?
Oh, seveda me! Diplomacija je najboljša služba na svetu – no, vsaj zame. Ves čas nove naloge in novi izzivi, vsak dan delaš kaj drugega … Vse skupaj torej ne more nikoli postati rutina!
Aha, v bistvu kot novinarstvo, samo da je dejansko dobro plačano.
Oh, ko bi vsaj bilo. Pri nas žal ni. Že zdavnaj sem se naučila, da se raje ne primerjam s kolegi iz drugih držav, sploh pa ne s kakimi Italijani ali kaj podobnega. Tam imajo status in plače res, kot se šika, pri nas je pa prej revščina kot ne. In tudi slovenska javnost ima precej nizko mnenje o diplomatih in diplomaciji.
Priznam, da tudi jaz nimam prav posebej visokega.
To je zato, ker ne poznate našega dela. Tako kot večina ljudi, dokler nas ne potrebujejo. Kadar imajo recimo kje v tujini težave, ki jih ni mogoče rešiti s hitrim brskanjem po spletu. Ampak to je res samo vrh ledene gore. Tudi mnogi drugi nas potrebujejo, pa tega najbrž sploh ne vejo. Še danes sem ponosna, kako nam je uspelo na Slovaškem slovenske proizvajalce avtomobilskih delov pripeljati v legendarno nedostopno korejsko Kio. Poleg gospodarstva povezujemo kulturo in znanost in kaj vse še ne! Ljudje pa mislijo, da ves čas samo hodimo po sprejemih in se nacejamo z zastonjskim šampanjcem.
Spet priznam, da tudi sam …
Saj ne rečem, da sprejemi niso super stvar! Ampak zakaj so tako super? Zagotavljam vam, da ne zaradi vsega tistega šampanjca, temveč zato, ker imaš tam vse sogovornike zbrane na kupu. In lahko marsikaj urediš po hitri poti. Sprejemi so za dobrega diplomata predvsem trdo delo.
(»Sprejemi so najhujši!« zakliče Branko, ki se je v kuhinji ravno spravil prati kostanj. »Še ure po njih se treseš!«)
Nekdo, ki vas zelo dobro pozna, mi je vaše šefovanje po evropskih ambasadah opisal takole: »Bernarda je skromna, dobrosrčna, pridna in prijazna: nikogar ne zaje**va, vsi jo imajo radi in začnejo pod njo tudi vsi kar naenkrat dobro delati, tudi če prej niso!«
No, to je seveda čudovit kompliment – hvala viru, kdorkoli že je. Veste kako, ljudi je treba spoštovati. Jih začutiti, se jim naučiti zaupati in jim dokazati, da lahko zaupajo tebi. Kar je seveda proces. Ampak so lahko njegovi rezultati tako imenitni, da se popetnajsteri vsaka investicija vanj.
Najbrž so smernice za zdravo in varno ljubezensko razmerje zelo podobne?
Seveda.
(»Poglej, tukaj imaš pravo podobo najinega razmerja,« oznani Branko, ki je vmes prisedel k mizi in mi iz mape dokumentov v roke potisnil list papirja s s svinčnikom narisano karikaturo. Na njej Bernarda kot zala partizanka junaško rine v hrib, na hrbtu pa tovori neko čudno bitje – no, pa saj boste sami videli!)
No no, Branko, tole je pa preprosto preveč samokritično. Tudi ti mene pogosto rineš gor v hrib. Veste, veliko vprašanje je, ali bi brez Branka naredila pol tako uspešno kariero. Kakorkoli, med nama je nastala prav imenitna simbioza. Drug drugega sva naučila sreče.
(»Ona me je naredila,« zažari Branko, medtem ko lupi kostanj. »In jaz njo. Saj veste, kako pravijo: za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, ki ga rine naprej. In za vsako uspešno žensko stoji moški, ki jo drži nazaj.«)
No ja, ne vem, če je ravno dobesedno tako …
(»Čeprav po novem moram bolj paziti, kaj govorim,« se zdrzne Branko. »Ker zdaj sva ravno v zadnjih fazah procesa, s katerim sem vse svoje tuzemsko imetje prepisal nanjo.«)
Kaj, vse imetje?! Ampak zakaj?
(»Res, res, prav vse,« bodro pokima Branko, »tudi hišo! Po novem bo z mano tako kot z našimi kriminalci, ki jim davkarija ne pride blizu, ker na papirju nič nimajo. Ampak prav je tako. Že dolga leta predvsem Bernarda služi denar in je torej prav, da je tudi ona tista, ki s tem skupnim premoženjem razpolaga, kakor se ji zdi prav.«)
No, to je pa gotovo nedvomno kronski primer, kako je Branko tudi nadstandardno krasen, ne samo nadstandardno eruptiven!
Sicer res ne vem, kaj s tem prepisom tako sili, sama za to ne vidim nobene prav velike potrebe … No, kakorkoli, dokler bom jaz živa, se nima moj Brankec ničesar bati!
(Njen Brankec pa kot iz topa izstreli: »Ja, ampak kaj bo pa pol?!« Po trenutku osuple tišine vsi trije izbruhnemo v gromek krohot. Branko pa, morda da bi popravil vtis, pove, kaj naj piše na nagrobniku:
»SO ŠE TISTE STEZICE? / ČE NI ENE SAME / KO PRIDEŠ PRED VICE / TAM POČAKAJ NAME.«
In samo za hipec pomolčimo.)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
