Kljub temu da je na vozičku in opeharjen za marsikaj, želi, da ga »voz«, njegove pomožne noge, ne bi omejeval pri doseganju ciljev. Ne moti ga, da je invalid, moti pa ga družbena stigma, ki mu krade upanje. Ob Mojci se je marsikaj spravilo na pravo mesto, se zacelilo. In ona takisto zaznava ob njem. Sprejela sta se taka, kot sta. Oba trenutno v postopku zaposlitvene rehabilitacije, kot se temu reče. A najbolj jima pomaga doživljanje brezpogojne ljubezni. Tiste, o kateri mnogi sanjamo, beremo, se učimo, Haris in Mojca pa jo živita. Odprta, iskrena od prvega trenutka. In ne zapravljata časa z vprašanjem, kaj bo jutri.
Očitki, opažanja, sodbe padajo na račun njune zveze vsak dan, a se ne zmenita zanje. Ona skoraj abrahamovka, mati treh otrok in že tudi srečna babi treh vnukov, on na vozičku s cerebralno paralizo in še ne tridesetleten. Nič ne more zmotiti vibracije med njima. Nista se odrekla božanskemu povabilu, kot bi rekel sufijski mojster Hafis. Ko Haris ubeseduje svoje misli in občutja, se večkrat zazdi, kot da prav Hafis govori skozenj. Preveč bridko je že bilo življenje z njima, da bi se odrekla povabilu narave. Tako močno se privlačita njuni srci, duši in telesi, da so tisto popoldne vse oči, zbrane v »Alzheimerjevi kavarni« (tako jo je nekoč poimenovala Svetlana Makarovič) v domu starejših občanov v Trnovem, uprte vanju. (Tudi oči Milene Zupančič, ki je tiste ure na obisku pri starejši osebi, ki potrebuje nego in pomoč tega doma.)
Mojca pred Harisom
Pove, da je od nekdaj privabljala napačne moške. Nasilne in tiste, ki so radi pogledali pregloboko v kozarce. Tri otroke je rodila. Pri najmlajši deklici, ko si je opomogla po porodu, se je odločila. »Vsaj moji najmlajši moram pokazati, da je mogoča drugačna pot.« In je šla. Na začetku še globoko prepričana, da je sama kriva za vse, da si je pač zaslužila take moške, ki so jo zaničevali, sama pa jih je kljub vsemu postavljala na oltarček, tik ob Boga. Tako je bila vajena. Tako je počela njena mama. Znala je stisniti zobe in enako je učila svojo hčer, in ta jih je stiskala tako dolgo, da se ji niso zlomili samo zobje, temveč tudi duša. Odšla je na policijo, saj ji je nekdanji partner zagrozil s smrtjo, pa ji je policist rekel, ja, kam boste pa šli, gospa. Vseeno ji je bilo, četudi pod most, in mu je tako tudi rekla in se držala svojega načrta. Iskala in našla je pomoč pri mnogih društvih. Trenutno je vključena v številne programe, v katerih se po dolgoletnem nasilju nad sabo postavlja nazaj na svoje noge. Veliko ji pomaga tudi iskreno pisanje knjige, ki bo nekoč izšla. »Utišana sem bila. Nisem več zaupala svojim čustvom, s pomočjo strokovnjakov pa sem hitro prišla do uvida, česa več nočem. In nočem več prositi za ljubezen.« Med drugim se je vpisala na fakulteto. »Manjka mi še diploma in postala bom diplomirani organizator socialne mreže.«
Haris pred Mojco
Eno leto je bil star, ko se je z mamo in še dvema bratoma ter sestro iz Bosanske Zenice, kjer je bil rojen, prisilno preselil v Slovenijo. Cerebralna paraliza ni bila dovolj. Prišla je še vojna in jim vzela dom. Zlata mami, kot ji večkrat pravi Haris, je dala vse od sebe, da je otrokom našla varno zatočišče. »Svoje življenje je podredila mojemu, da sem lahko čim manj boleče vozil s cerebralno paralizo. Žogo mi je dala in žoga je ostala ter mi pomagala, da sem danes, kar sem.« Harisa so vsi imeli za pridnega, zlatega otroka, ki ne povzroča problemov, in res se je trudil, da predvsem svoji mami ne bi bil še v dodatno breme. Toda kmalu je začutil breme oznake »moj otrok je zlat fant«. »Ne moreš biti ves čas zlat fant.« To, da si bo življenje znal urediti v harmoniji s svojim srcem, takrat še ni slutil, je bil pa vedno zelo hvaležen za vso pomoč, ki so jo kot družina na begu pred vojno prejeli v Sloveniji. »Dali so nam upanje. To je bilo edino, kar smo v tisti situaciji potrebovali.« Upanja se je napil tudi v kamniškem zavodu za invalidno mladino. »Tam sem se naučil, da lahko svoje življenje krojim sam, da ni nujno, da sta ob meni ves čas moja starša. Tam sem dozorel in doumel, da zmorem sam.« Stigma, da je »čefur neizobraženi« in še na vozičku, ga zmoti, a zna iz nje izluščiti najboljše zase. Motivirala ga je, da se je naučil slovenskega jezika brez dialekta in da se ne boji poskušati novih stvari. Ni nehal zaupati vase, kljub nezaupanju vanj. Gospod Jeff iz Anglije je bil ključen moški lik, saj je njemu in družini vračal vero ter dostojanstvo. »Balkanci smo malo drugačni, bolj odprti kot Slovenci, se mi zdi, mene pa, tako pravijo in tako čutim tudi sam, definira še nekaj: v vsem, kar počnem, čutim ljubezen.« Moti ga malo reči, ker mu naravnanost in občutek ljubezni stojita ob strani, reče, ampak nekaj ga pa le: »Ne moti me, da sem invalid, to sem sprejel. Moti me pa stigma, da zato, ker sem na vozu, ne morem doseči ciljev. Lahko jih. Skupaj z njo pa ... imam občutek, da letim. Sem kot Peter Pan, ona pa je moja vila.« In ona se nasmehne.
Mojca in Haris: združena brez dotikov
Prvič se zagledata na bazenu v Tivoliju. Ko Mojca, ki si je želela, da bi se naučila plavati, vidi Harisa v vodi, reče, če on to zmore, bom pa tudi jaz. Nekaj let mine, ko se ponovno zagledata. Bil je peti avgust. Ne bosta pozabila. Srečata se v mestu in nekako jima uspe, da se povabita na kavo. Od tedaj sta neločljiva. Najlepši trenutki pa so se zgodili v Tivoliju, čeprav sta še pred fizičnim dotikom čutila, kot da sta združena. Mojca pravi: »Spraševala sem se, kaj vidi v meni.« On pa jo vseskozi pomirja z besedami in pogledi, da je točno taka, kot je, zanj najbolj prava. In to ju, priznavata oba, tako globoko veže in celi hkrati. Da sta sprejeta točno taka, kot sta. Spoznala sta se v obdobju, ko je Mojca še prebolevala človeka, s katerim se je želela poročiti, a je ob Harisu spoznala, da bo ob vztrajanju pri starem vzorcu s tistim človekom spet razočarana. Na začetku, pred dobrimi tremi leti, so vsi po vrsti dvomili o njunem odnosu, ampak zdaj se že mehčajo, saj vidijo, kako srečna sta skupaj. Haris je bil že vajen, da se ni ukvarjal s tem, kar drugi pravijo, Mojca pa se je tega naučila skupaj z njim. Razlika v letih moti bolj njo kot njega. Njemu so očitali, da je našel drugo mamo, ampak on mirno pove, da on zlato mamo že ima. Rože ji nosi. Veliko rož. In njej je nerodno, ker jih toliko prejema, saj ni vajena, on pa reče, da jih kupuje in trga, ker v njej prepoznava tako rožo. Ona se hihita, ko ji izkazuje ljubezen, se tudi naglas sprašuje, da ne ve, ali je sploh prav, da je tako srečna, pa jo on spet pomiri, naj se že neha ukvarjati s tem, kaj je prav in kaj ni, naj sprejme božansko Hafisovo povabilo. In naj ne bo v glavi, naj se preseli v srce. In že sta začarana. Podprta z vesoljem. To vesta, ker je, kadar sta skupaj, njuno sobivanje tako lahkotno, kljub njenim letom, ki jih on sprejema in ljubi, ter njegovemu vozu, kot svoje pomožne noge imenuje Haris. »Moje telo gori, kadar je ona ob meni,« reče.
In ona: »Živa sem, kadar sva skupaj. Res mi veliko pomeni ta občutek, da sem sprejeta, kot sem.« In potem on pove, kako mu je všeč točno taka, malo bolj polna, da pa si želi, da bi znala sebe dati na prvo mesto, pred vrsto ljudi, ki jih še nosi na svojih plečih. S Harisovo pomočjo jih že spušča. Boleče pristna sta.
Kaj bo jutri?
»Ne zapravljava časa, ne za to, kaj je bilo, ne za to, kaj bo. To je vse,« rečeta. In še nekaj bistvenega sta se naučila skupaj. Premagovati tišino. Tisto bolečo tišino med partnerjema po konfliktu, ki boli bolj kot batine, je prepričana Mojca. Ko pade v tišino njen Haris, je ob njem prisotna z odprtim srcem, da mu zmore pomagati čez ta mučna občutja. »Nenehno mi je govorila: Samo ne bodi tiho, prosim. Lahko mi vse poveš. Vse prenesem. Za ta korak sem ji res hvaležen. Doma nisem poznal enakopravnega glasovanja. Ker sem bil invalid, sem bil vajen, da sem tiho, da sem zlati fant, kot so govorili. Ampak jaz sem želel kaj povedati. Zdaj šele, ob Mojci, lahko izrazim vse. Čisto vse. To je zdravilo. To je najboljši program rehabilitacije po vseh mogočih poškodbah.« Potem se vsujejo besede iz njegovih ust, polne hvaležnosti in spoštovanja. Zaupa nam še, da je pred Mojco o takem ljubezenskem odnosu samo sanjaril, zdaj ga pa živi. Iz ure v uro. Mojca se ob njem uči prepuščanja, pretočnosti, zdrave strpnosti, sprejetosti stanja, kakršno je, ampak nekaj pa že ve: ne glede na vse lepo, kar doživlja zdaj in tukaj s Harisom, bi, če bi tudi to minilo, preživela tudi sama.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
