V okviru njihovih programov se srečuje 1200 otrok, poteka osem festivalov, so nosilci evropskih projektov. Mladostna energija v njej ne ugasne, prav tako se ne utrudi njen notranji vražji črv, ki jo sili v mnoge razmisleke. Tokrat jih je nekaj delila z nami – o generaciji, ki so se ji zaprla vrata, o subtilnih problemih današnjih žensk, zamolčanih gonilkah družbenih sprememb.
Brez rokovnika, ki ga oblikuje Tanja Radež in z mislimi napolni Marjetka Krapež, ne more začeti leta. Poleg vsakodnevnih obveznosti si vanj zapisuje ideje in načrte – tudi takšne za deset let vnaprej. »Življenje mi ne dovoli, da bi mirovala in ne razmišljala o svetu, načrtih, sicer se človek izgubi v žalosti.«
Kadar se vrne s sprehoda, so zapisi bolj čustveni. Takrat opisuje odnos s hčerko Ano, ki si je z lastnim trdim delom in ne zaradi znane mame utrla svojo pot na Nizozemskem, od koder gre po dveh letih v kratkem v ZDA. »Malo se je zaletavala in se našla na področju sveta, ki ga ne vidimo, v biokemiji,« pripoveduje Vika Potočnik in priznava, da ni bilo preprosto. Bila je mati samohranilka s pestro (politično) kariero. Ljudje so malo Ano vedno trepljali po glavici in ji prigovarjali: o, ti uboga Ana, ti pa zelo malo vidiš svojo mamico. O tem sta na srečo odkrito in veliko govorili.
Materinstvo vas je našlo na vrhuncu kariere, in to je za žensko nekaj povsem drugega, kot če bi doletelo moškega, kajne?
Absolutno! Ko sem zanosila, so se malodane odpirali šampanjci, češ, zdaj smo se je pa znebili. Ko je bila Ana stara štiri mesece in sem jo za dve uri zaupala varuški ter se s kolesom odpeljala na sestanek, so fantje presenečeno dvignili glave, ja, kaj pa zdaj ta dela tukaj, kaj nima dela doma?! Tudi moje županovanje je bilo zelo intenzivno, veliko ljudi me ni razumelo, sprejemi so se podaljševali v noč, ko pa sem hčerki obljubila, da se bom vrnila ob osmih. Velikokrat me je prišla tudi čakat in spomnim se pogledov, nerazumevajočih besed ... S tem občutenjem sem zelo razumela ženske, ki so vstopile v politiko in nato zanosile. Če se spomnite, se je leta kasneje v državnem zboru ob nosečnosti ene izmed poslank postavljalo vprašanje, ali je lahko noseča poslanka sploh še poslanka. Takrat sem se hitro oglasila in povedala, kako sem kot ljubljanska županja omogočila noseči svetnici varuško, previjalno mizo in vse, kar je potrebovala, da je lahko prišla z otrokom na seje. Da se je lahko počutila še naprej aktivno v procesu odločanja.
Na druženju po letošnji Slovenki leta ste dejali, da je danes za ženske položaj veliko bolj zapleten in veliko težji ter da so vprašanja, s katerimi se ukvarjajo Slovenke, popolnoma drugačna od tistih pred tridesetimi leti.
V preteklosti smo reševali vidne probleme, kot so recimo urejanje preživnine, danes pa so problemi, ki jih statistika ne zaznava, a vseeno vplivajo na družbeno klimo. Zaradi zakona o urejanju javnih financ (ZUJF), ki v javnem sektorju skoraj deset let ni dovoljeval zaposlovanja ne napredovanj, je nastala tako imenovana s. p. generacija. Ukrep je v največji meri prizadel ženske. Kljub visoki izobrazbi so postale nezaposljive, prisiljene v ustanavljanje espejev. Govorim iz izkušenj v Pionirskem domu. Ker nismo smeli zaposlovati, smo imeli mnogo sodelavk s statusom samostojnih podjetnic, to so bile ženske med 23. in 30. letom, z veliko znanja in izkušenj. Ampak z enim velikim problemom: niso si mogle privoščiti otroka. Presrečna sem bila, ko smo lahko kakšno zaposlili in mi je čez pol leta povedala, da je zanosila. To pomeni, da je zaposlitev za žensko zelo pomemben dejavnik pri gradnji stabilnega okolja, v katerem lahko razmišlja dolgoročno. Na drugi strani kažejo na te ženske kot na ambiciozne karieristke, ki se nočejo odločiti za otroka. Mehanizmi sistema jim to preprečujejo. Na pogovorih za službo jim med prvimi tremi vprašanji zastavijo tisto o načrtovanju otroka. Večina jih odgovarja nikalno, zaradi službe rojstvo prvega otroka odlagajo. Tu ne smem govoriti samo o ženskah – celo generacijo mladih izobraženih ljudi smo dobesedno prepustili životarjenju. Poleg tega pa nismo v teh desetih letih zgradili skoraj nič stanovanj. Zdaj jih načrtujemo 10.000, še vedno premalo! Tudi v zdravstvu nismo smeli deset let zaposlovati, zdaj pa imamo izgorele na vseh ravneh. Mi pa se čudimo.
Kako je lahko neka generacija politikov, odločevalcev v državi kar pozabila na razvoj, na osnovni pogoj za življenje: delo in dom?
Brez delovne dobe, zdaj še brez možnosti za najem stanovanjskega posojila – mladi generaciji smo dobesedno potisnili potne liste v usta! Zagovarjam, da gredo mladi po znanje in izkušnje v tujino, ampak država mora narediti vse, da pridejo nazaj. Za to potrebujejo osnovne pogoje. V Sloveniji imamo še vedno dobre javne službe – dostopne in kakovostne vrtce, zdravstvo, šolstvo. Vse to moramo, za boga svetega, ohraniti! Dopolnjujmo, negujmo in čuvajmo te sisteme, saj vse kaže na željo po njihovi privatizaciji. Če smo naše gospodarstvo sesuli z noro privatizacijo, nikar ne dovolimo, da se to ponovi z javnimi službami! Spomnim se, ko nas je v času mojega županovanja v Ljubljani obiskala Hillary Clinton. V pogovoru s skupino vplivnih Slovenk jo je zanimalo predvsem to, kako imamo urejeno socialno in zdravstveno varstvo. Ko je odhajala, mi je zavzeto dejala: storite vse, kar je v vaši politični moči, da se ti sistemi ne uničijo. Mi sanjamo o tem, kar imate vi! Če moramo ženske kje na ves glas spregovoriti, je ravno pri zavzemanju za ohranitev javnega zdravstva, šolstva in sociale. Saj nam bo ravno ohranitev tega omogočala, da se bomo lahko ukvarjale in vplivale na razvoj cele družbe.
Le če imaš doma urejeno, otroka na varnem, se lahko ukvarjaš z družbeno pomembnimi temami in s svojo karierno potjo.
Tako je! Če vem, da je vrtec kakovosten, da je otrok tam varen, da napreduje ... Ti sistemi so v največji meri opora prav ženskam. Mladim ženskam se razpršeno onemogoča dostop v polje odločanja, in če v ta prostor ne bodo vstopale, se nam slabo piše.
Pogrešate večjo angažiranost in močnejši glas mladih žensk?
Zelo sem vesela, da so spregovorile preko različnih nevladnih organizacij. Spomnim se, da smo tudi v osemdesetih morale spregovoriti preko tovrstnih gibanj. Na eni strani me skrbi za mlade ženske, za tiste mnoge v enostarševskih družinah, ki se zelo težko prebijajo, na drugi strani pa za upokojenke, mnoge med njimi so k sreči zelo dejavne, vendar jih je preveč na robu revščine. Ne gradimo domov za starostnike! Že takrat, ko sem bila županja, je to vprašanje močno trkalo na vrata in ustanovili smo Zavod za oskrbo na domu.
Že pred dvajsetimi leti!
Ja, in ta sistem bi se moral razvijati, ob njem pa solidarnost. Da bi posameznikom, ki so 35 in več let delali, pokazali, da so vredni, ne da ždijo med štirimi stenami in čakajo, da jih nekdo najde. To je sramotno za našo deželo, ki ima vse potenciale, da lahko z minimalnimi vzvodi in bolj subtilno politiko tako stanje odpravi.
Zakon o dolgotrajni oskrbi je že 17 let v predalu. Kako kot nekdanja političarka gledate na odložene, zavestno pozabljene zakone v predalu?
O Slovenkah v politiki: »Pomembno je, da vstopajo vanjo. Naj bodo močne. V mojem obdobju smo se političarke dobivale enkrat na teden na čaju – ne glede na strankarsko opredelitev. Tako smo skupaj predebatirale veliko zakonov in se izmikale ostrim napadom z govorniškega odra. Čutile smo vzajemno podporo, res je bilo veliko tudi pritiskov strankarskih šefov, vendar je komunikacija med nami tekla. Ni bilo grobih izključujočih obračunov. Še vedno jih ni veliko, naj vsaj včasih stopijo skupaj in prestopijo strankarske okvirje, ki so v tem času še hujši, kot so bili nekdaj. Naj ne bodo sužnje strank, saj nobena stranka pri nas nima hudo naprednih idej. Naj bodo one kot ženska sila vizionarke in gonilke razvoja.«
Sramota za državo. Hkrati pa mi takšno ravnanje nakazuje na težnjo, da bi nekdo to področje rad privatiziral. Zato še enkrat opozarjam, da se moramo zavzemati in razvijati javne službe. Še vedno smo dovolj bogata država, da si lahko privoščimo ohranjati minimalni standard in človeške odnose. Jezna sem o tem zakonu že spraševala ljudi, še vedno marsikoga poznam, in so mi odgovarjali: Vika, ni jim v interesu. Pa komu? Vsakemu ministru ali ministrici, ki pride. Presenečena sem, ko pa so te resorje večinoma vodile ženske. Jih je zavedla kriva slika, češ da bo vse skupaj preveč stalo? Slovenija bo lahko vzdržala le, če bo uvedla večjo stopnjo humanizacije in veliko več kulture. Kulturo v najširšem smislu – odnosi med nama, odnos do znanstvenika, čistilke ... Danes nas ženeta profit in bruto družbeni proizvod. Če bomo s tem nadaljevali, nam bo svet popokal po vseh šivih. Sem tudi za to, da se v Sloveniji zelo odkrito razpravlja o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Še vedno sem prepričana, da imamo tako razpršene oblike socialnih transferjev, da ne vem, če bi bilo treba kaj veliko dodatnih sredstev za uvedbo UTD.
Zadnjič sem poslušala radijsko debato, v kateri sta dr. Mirjana Ule in dr. Vesna Leskošek pripovedovali, da so v osemdesetih cele generacije vedele, da se bodo po diplomi zaposlile, si osnovale družino ... Tako so imeli ljudje otroke ob istem času in si vzajemno pomagali.
Sem poslušala tudi jaz. Pomagali so si, zdaj pa so te mreže povsem razcefrane, in ko se odločiš za otroka, ostajaš sam. Prisostvovala sem pogovoru skupine mladih, ki so v stiski, ker morajo po osmih urah dela steči po otroka v vrtec. V vrtcu te gledajo postrani, ker prideš po otroka tako pozno, v službi pa zato, ker si odšel prehitro – saj da je treba ostati tudi po uradnih osmih urah. Ker ni ostajala v službi dlje, pa čeprav je vse naloženo opravila v osmih urah, je bila v službi slabše ocenjena. Se zavedate, o čem govorimo, kaj se dogaja, kakšni subtilni pritiski so to?! Se kdo vpraša, kaj je tista oseba, ki je šla po otroka, v osmih urah naredila?
Ne znamo v osmih urah več narediti bistvenega?
To pomeni imeti dobro organiziranost dela in jasne cilje. Potem ne potrebuješ niti štempljanja. Raje držimo ljudi v strahu, stresu, izgorelosti, da so ja čim bolj tiho in vodljivi. Tako se nam slabo piše!
Zato se potem zvečer utapljamo v butastih nadaljevankah in resničnostnih šovih, abotnih TV- vsebinah, z brezmejnim listanjem po družbenih omrežjih ...
In sanjamo. Pomembno je spregovoriti tudi o izjemnem pritisku potrošniške miselnosti. Nakupi, kreme, popusti, nikoli dovolj gladka koža ... – o tem bi lahko naredili poseben pogovor. Ta brutalnost! In nasilje s TV-prodajo, ki ji podležejo že tako revni upokojenci, ki zadnje cente zapravijo za določeno ležišče ali pisker, ki ga opevajo na televiziji. Nujno bi morali več ozaveščati o tem, kako se zoperstaviti brutalnemu potrošništvu, ki se je zažrlo v nas. Kot županja sem se dolgo upirala gradnji velikih nakupovalnih središč, potem ko smo opravili raziskavo, ki je pokazala, da je trgovin glede na prebivalstvo povsem dovolj. Zdaj je trgovin nekajkrat več, in če bi toliko ljudi posegalo po kulturi, kot se jih zbere v trgovskih središčih, bi bil ta svet lepši. Sicer pa mislim, da se bo nenehna ekspanzija trgovskih središč počasi ustavila, in že razmišljam, kako bi njihove hale spremenili – v domove za starejše, recimo. Ne samo da onesnažujejo zdravje našega duha in grdo vplivajo na arhitekturno podobo nekega kraja, puščajo tudi okoljski odtis.
Pri vplivu na okolje prst po vašem mnenju usmerjamo v neprave krivce?
Po eni strani ukinjamo vrečke, nosimo s sabo tiste za večkratno uporabo, kar je pozitivno, vendar oprostite, gre za širše vprašanje. Ko danes govorimo o krožnem gospodarstvu, si mislim, pa tako smo v naši vasi že živeli! Potem je pa prišlo potrošništvo in nisi bil več »in«, če nisi kupoval belega kruha, če nisi kupoval v trgovini, jabolka na drevesih so bila zanič, boljša so bila iz trgovine ... Zdaj delamo cele programe o tem, kako zmanjšati porabo, kako prilagoditi industrijo, ko pa smo že v osemdesetih mirovniki govorili o odpravi umazanih tehnologij, proti graditvi termoelektrarn, o večjem vlaganju v znanost in v obnovljive vire.
Zato se vam zdi današnja debata o prav teh stvareh verjetno povsem smešna?
Prav res. Sprašujem se, kje živim! Že takrat smo govorili, da mora vsako podjetje imeti razvojni oddelek, da bomo sledili trendom – potem pa danes berem, da so v Gorenju zaspali z zastarelo tehnologijo. In kaj se bo zgodilo? Cela Šaleška dolina bo šla rakom žvižgat zaradi že takrat kratkovidnih lobistov. Dr. Dušanu Plutu se mora še bolj kolcati kot meni. Ob tem pa nihče ne omenja vojske in vojaške industrije kot enega največjih onesnaževalcev na svetu. Intelektualci danes celo pravijo, da če bo Evropa hotela biti avtonomna, bo morala začeti razvijati jedrsko orožje! A to je danes naš domet?!! Dovolj so trije bolni ljudje, ki pritisnejo napačen gumb, pa odletimo! Ali ni čas, da Slovenija, tako kot je Drnovšek ravnal glede Darfurja, začne zbujati Združene narode (ZN), da se priključi naprednim gibanjem v svetu proti jedrskemu orožju? Če ZN več ne zmorejo, se povežimo z drugimi organizacijami. Če je Bruselj preveč zbirokratiziran in ne more več dajati svežih idej, zakaj se Slovenija ne povezuje s skandinavskimi deželami?
Ker smo preveč strahopetni?
Ne, ker vsak živi iz mandata v mandat in ne vidi dlje.
Je kakšen pojav v sedanji družbi, za katerega pred leti niste mislili, da ga boste doživeli?
Nikoli si recimo nisem mislila, da bomo še kdaj silili fante v obvezno služenje vojaškega roka. In to od iste osebe, ki je v času Jugoslavije govorila, da moramo tudi ženske na služenje vojaškega roka. Pa smo ga komaj zatrli.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
