Strokovnjaki nas dnevno opozarjajo, da ljudje s svojim bivanjem in delovanjem povzročamo pritisk na ekosisteme; spopadamo se s posledicami podnebnih sprememb, ki se kažejo v povišanju globalnih temperatur zraka in oceanov, taljenju snega in ledu ter v globalnem povprečnem zviševanju morske gladine.
Vse pogostejši naj bi bili tudi ekstremni vremenski pojavi in z njimi povezane naravne nesreče. Pa to v celoti drži? Pogled v zgodovino nam namreč razkriva, da ni povsem tako, saj so bili ljudje v prejšnjih stoletjih prav tako priče vremenskim ekstremom. Nekateri med njimi so bili celo tako hudi, da so se ljudje bali za preživetje; če bi se danes zgodilo kaj podobnega, bi gotovo govorili o koncu sveta. Pa nikakor ni namen tega pisanja zmanjševanje človeške odgovornosti pri današnjem segrevanju našega planeta, ampak opozorilo na dejstvo, da tudi podnebje spada v nenehno spreminjajoč se cikel in da na njegove spremembe vplivajo tudi naravni dejavniki. Samo v zadnjih 650.000 letih je bilo sedem ciklov ohlajanja in segrevanja, zadnja ledena doba se je končala pred okoli 7000 leti, ko se je tudi začela moderna klimatska era. Večino teh sprememb pred pojavom človeka znanstveniki pripisujejo periodičnim spremembam poti kroženja Zemlje okoli Sonca, nagiba osi vrtenja Zemlje glede na ravnino kroženja ter usmerjenosti te osi, torej majhnim spremembam, ki so odločale o tem, koliko sončne energije je dobil planet, vulkanskim izbruhom in premikanju tektonskih plošč.
Kobilice tri leta požrle ves pridelek
Res pa je tudi, da smo v zadnjih 170 letih, odkar sistematično spremljamo vremenske podatke, priča globalnemu segrevanju. Kot pravi direktor urada za meteorologijo pri Agenciji RS za okolje dr. Klemen Bergant, je vsako izmed zadnjih treh desetletij od leta 1850 toplejše od prejšnjega, obdobje med letoma 1983 in 2012 pa naj bi sploh bilo najtoplejše 30-letno obdobje v zadnjih 1400 letih na severni hemisferi. Večina se strinja, da se bo Zemlja prilagodila spremembam, deljena pa so mnenja, ali se bomo zmogli tudi mi. Da je bilo vreme od nekdaj muhasto inspremenljivo, meni tudi zgodovinar Sašo Radovanovič, ki je pri proučevanju preteklosti Maribora in Štajerske naletel na številne dokaze, da »noro vreme« ni nobena posebnost 21. stoletja, saj se dogaja že od pamtiveka. »Štirinajsto stoletje je bilo za Štajerce zares kruto, saj so jih doletele praktično vse mogoče nesreče. Kronist je zapisal, da se je decembra 1332 ljudem najbrž zdelo, da se je svet postavil na glavo, saj je bil zadnji mesec v letu prav poletno topel, že z novim letom 1333 pa naj bi pritisnil tako strupen mraz, da so zmrzovali ljudje in živina. Med letoma 1337 in 1340 pa se je dežela borila s povsem drugačno nadlogo – kobilicami, ki so v rojih vsako leto uničile vse, kar je zraslo užitnega. Predstavljajte si to tragedijo, da vam tri leta zapored na njivah ne zrase popolnoma nič. Komaj so si ljudje opomogli od lakote, ki so jo povzročile kobilice, že je sredi maja 1342 najprej močno snežilo, nato pa so sledili še orkani in poplave. A naravi še vedno ni bilo dovolj, saj je ljudi dotolkla kužna vročica, ki je prišla iz Italije. Pet let pozneje, leta 1347, je pritisnil takšen mraz, da ni dozorel noben grozd, 25. januarja 1348 pa je štajerska tla zatresel še močan potres, ki je rušil zidovja in stolpe.«
Mala ledena doba v 18. stoletju
Med letoma 1541 in 1543 so se ljudje znova otepali kobilic, ki so povsem uničile pridelek, leto 1560 pa je bilo tako nerodovitno, da sploh ni bilo trgatve, zato so oblasti celo dovolile prosto uvažanje vina. »Potem pa so se začela obdobja nizkih temperatur, ki so še posebej zaznamovala 18. stoletje. Leto 1709 je bilo na Štajerskem tako mrzlo, da tako rekoč ni bilo pridelka poljščin, pa še Drava je popolnoma zamrznila. Hud mraz je pritisnil tudi pozimi leta 1740. Snežilo in zmrzovalo je še ves maj, pa tudi poletje ni kaj prida ogrelo zemlje in ozračja, saj se je mraz kar nadaljeval. Od 9. oktobra do pomladi 1741 se zemlja sploh ni odtajala in spet ni bilo trgatve. Ekstremno nizke temperature so se ponovile leta 1789, ko je Drava znova povsem zamrznila. Nekakšna mala ledena doba se je nadaljevala v naslednje leto, ko je vreme prinašalo same neprijetnosti. Najprej je v prvih treh aprilskih dneh zapadlo ogromno snega, 21. aprila je pritisnil nenavadno strupen mraz, nato pa je 13. junija strahoten naliv povzročil veliko škode.« Nesreča pa niti malo ni počivala. Kronisti iz naših krajev beležijo še vrsto potresov, ki so rušili stavbe, številna neurja s točo, ki so uničevala vse pred seboj, Drava, ta nekdaj zelo deroča in divja reka, katere bučanje je bilo baje slišati na vrh Pohorja, je pogosto močno poplavljala, po deželi je vse od 14. stoletja morila kuga, največkrat pa v 17. stoletju, ko je terjala življenja kar tretjine prebivalstva. Poleg vsega naštetega so ljudi nenehno ogrožali še požari, saj je bila večina stavb nekoč iz lesa, zaradi česar je hitro zagorelo, ogenj pa se je v mestih tudi zelo hitro širil.
