Nekatera večja onesnažena področja
Mežiška dolina – svinec, Bela krajina – PCB, Vrhnika – organska topila in krom, Celje in Celjska kotlina – težke kovine, Soška dolina – azbest in krom. Vsa področja, razen tam, kjer gre za naravni izvor onesnaževanja, je treba najprej temeljito očistiti, nikakor pa jih ne dodatno onesnaževati.
Naša ministrstva, ki prelagajo odgovornost drugo na drugo? Inšpekcijske službe? Kmetje, ki atrazin kupujejo pri sosedih, kjer je še vedno dovoljen? Ali bomo počasi postali narod sterilnih moških in rakavih bolnikov, ker državi ni mar?
Hormonski motilec
Anton Komat je že leta 2008 v knjigi Simbiotski človek zapisal svarilo: »Pravi biser slovenskega onesnaževanja je vsekakor herbicid atrazin. Neodvisne raziskovalne institucije po vsem svetu so že zdavnaj ugotovile, da je to genotoksična in kancerogena snov ter hormonski motilec. Številni neodvisni viri trdijo: atrazin povzroča mnoge oblike raka, predvsem raka dojk, jajčnikov, maternice, mod, levkemijo in limfome; atrazin, prepoznan kot rušilec hormonskega ravnotežja, povzroča motnje normalnega delovanja hormonov, razvojne okvare zarodkov, motnje v spolni diferenciaciji, reprodukciji, spolnosti, motnje vedenja in splošen padec odpornosti.«
Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, opozarja, da resne agencije, ki presojajo, ali je atrazin kancerogen, štejejo atrazin v skupino 3, kar pomeni, da ni razvrščen v nobeno skupino kancerogenosti oziroma drugače – da ni kancerogen za človeka. »Nedvomno pa povzroča sterilnost«, se strinja s Komatom.
Prepovedan
Pri nas so uporabo tega pesticida prepovedali z zakonom leta 2002. Po dolgem premisleku ministrstva za zdravje. Tudi evropski parlament je že leta 2000 sprejel resolucijo o nevarnih snoveh, ki škodijo hormonskemu sistemu ljudi in naravi. Med njimi je naveden tudi atrazin, ki povzroča navidezno nosečnost, motnje menstruacije, blokado androgenih receptorjev – manj moškosti, zmanjšano delovanje ščitnice. »Opisana zdravstvena tveganja obravnavajo le učinke posameznega toksina in ne govorijo o mešanici pesticidov in nitratov, ki toksične učinke nevarno pomnožijo«, piše Komat v svoji knjigi. In nadaljuje: »Zdrava voda je temelj zdravega življenja. Uničenih in zastrupljenih vodnih virov ne zmorejo sanirati niti policijske enote za posebne namene niti elitne čete poklicne vojske. Ta problem moramo rešiti sami, kajti to je problem, ki smo ga povzročili mi, in je resna grožnja nacionalni varnosti Slovenije.«
Neplodnost
Mikrobiolog in ekolog Gorazd Pretnar, borec za čisto vodo, varno hrano in javno zdravje – pred leti je opozoril na oporečno vodo v vodomatih in mleko v mlekomatih –, se je prav tako boril za prepoved tega nevarnega herbicida: »To je problem vse Evrope, ne samo Slovenije. Atrazin dokazano vpliva na neplodnost moških, na pomanjkanje spermijev, na upadanje sekundarnih moških spolnih znakov, posledica je poženščenje. Biolog Tyron Hayes je ugotovil, da se pri samcih žab poleg moških razvijejo tudi ženski spolni organi. Kombinacija atrazina z nitrati in nitriti pa je še bolj usodna in nevarna. To je problem slovenske politike, ki na pomembna mesta za varovanje okolja postavlja nekompetentne ljudi s premalo znanja.«
Najbolj onesnažena Dravska kotlina
Z ministrstva za okolje in prostor so nam na naše vprašanje, koliko atrazina je še vedno v slovenskih vodah, odgovorili: »V program monitoringa stanja vodnih teles podzemne vode je bilo v letu 2018 vključenih 14 vodnih teles. Dobro kemijsko stanje je bilo ugotovljeno na 11 vodnih telesih, slabo kemijsko stanje pa na treh vodnih telesih – v Savinjski, Dravski ter Murski kotlini. Navedena vodna telesa imajo slabo kemijsko stanje podzemne vode že vrsto let (nitrati v vseh treh vodnih telesih, atrazin v enem – Dravska kotlina). V vodnem telesu Dravska kotlina je bilo v letu 2018 v monitoring vključenih 26 merilnih mest, od tega je bil nitrat glede na Uredbo o stanju podzemnih voda presežen na 13 merilnih mestih. Atrazin je bil v vodnem telesu Dravska kotlina presežen na štirih merilnih mestih. Pri tem velja opozoriti, da kakovost vode na pipah uporabnikov ni enaka kakovosti samega vodnega vira, torej surovi podzemni vodi, odvzeti iz okolja. Upravljavci vodovodov namreč vodo pred distribucijo v sistem za oskrbo s pitno vodo obdelajo (npr. klorirajo itd.), po izvedeni obdelavi pa mora voda ustrezati zahtevam za pitno vodo, kot jih določa Pravilnik o pitni vodi.« Stališče ministrstva za okolje in prostor je, da »se z vodovarstvenimi območji zavaruje zajetja, ki se uporabljajo za javno oskrbo s pitno vodo, pred vsakršnim onesnaževanjem ali drugimi vrstami obremenjevanja, ki bi lahko vplivale na zdravstveno ustreznost vode ali na njeno količino«.
Težko do podatkov o neplodnosti
Metoda Dodič Fikfak prav tako že dolgo opozarja na strupe v zemlji in vodi Slovenije: »Ob gorenju Kemisa je analiza vode v Tojnici in Ljubljanici pokazala precej visoke koncentracije atrazina. Verjetno je bil pripravljen za sežig in se je ob gašenju pomešal s požarno vodo. Atrazin ni nekaj, česar več nimamo. V zemlji hitro razpada, medtem ko v vodi počasneje. Povezave med atrazinom in neplodnostjo pri moških nismo mogli raziskati. Naše vprašanje je bilo, ali je na področjih Slovenije, kjer je bil atrazin prisoten v pitni vodi, večja verjetnost, da moški postane neploden. Raziskovalci nismo mogli priti do podatkov o neplodnih moških, morali bi namreč iskati povezavo med konkretnim neplodnim moškim in njegovo izpostavljenostjo atrazinu, to pa je že poseganje v osebne podatke ne glede na to, da se raziskovalci zavežejo, da je varovanje podatkov zagotovljeno in da so vsi rezultati anonimizirani. Na moško neplodnost vpliva, npr., tudi svinec. Pri nas ga imamo obilo vsaj v Mežiški dolini. Tam po eni strani bolj ali manj uspešno čistijo okolje, po drugi pa ohranjajo industrijo baterij. Svinec lahko vpliva tudi na inteligenco. Spolnost in inteligenca sta zelo občutljivi temi za raziskovanje. Veliko laže se govori o infarktu ali celo raku, medtem ko sta sterilnost in/ali umska nerazvitost še vedno velika stigma. Hormonskih motilcev, snovi, ki vplivajo na človekov reproduktivni sistem, je veliko.
Inšpekcijske službe bi morale biti bolj agilne, morale bi imeti strokovno pomoč inštitucij. Tu je potrebno veliko znanja, nenehno dobivamo nove kemikalije, znanje o starih pa se veča. Država bi se morala odločiti, ali bo sprejela politiko normativov za dokazanega povzročitelja – torej pretežno sledila normativom Evropske unije (in jih tudi upoštevala), ali pa bo upoštevala tudi previdnostni princip, kjer se na nevarnost sumi, a ta še ni dokazana. Sama mislim, da bi se najprej morala striktno držati normativov, ki jih je prevzela, nato pa bi se morala postopno odločati za uvajanje previdnostnega principa.«
Atrazin obstaja – v podzemni in pitni vodi
Maja Kostanjšek iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano priznava, da kljub dolgoletni prepovedi atrazin še vedno najdemo v podzemni vodi, ponekod pa tudi v pitni vodi: »V zadnjih dveh letih v pitni vodi nismo izmerili preseženih vsebnosti atrazina, nad mejno vrednostjo 0,1 µg/L pa smo izmerili prisotnost razgradnega produkta atrazina, desetilatrazin. Atrazin se je pred letom 2002 uporabljal v velikih količinah, saj je bil zelo učinkovito sredstvo za uničevanje plevela. Atrazin je v podzemni vodi zelo obstojen, v površinskih vodah razpade prej. Dejavniki, kot so sončna svetloba, prisotnost mikroorganizmov, namreč vplivajo na obstojnost atrazina. Podzemna voda z mikroorganizmi ni obremenjena, ni svetlobe, zato je atrazin v njej obstojnejši. Glede na raziskave se njegove koncentracije v podzemni vodi v Sloveniji znižujejo, vendar zelo počasi. Ocenjujemo, da bosta atrazin in destilatrazin v podzemni vodi prisotna še leta. Hrvaška kot članica EU prepoveduje uporabo (trženje) atrazina. Uvoz atrazina iz Hrvaške je zato malo verjeten, verjetno pa tega ni možno v celoti izključiti. Opravljene so številne študije, ki omenjajo njegove toksikološke učinke, pri dvoživkah tudi motnje v razmnoževanju.« Na vprašanje, zakaj se je sprostilo toliko atrazina v Kemisu, odgovarja: »Kemis je podjetje, ki zbira nevarne odpadke. Z najdbo atrazina, ki je bil tam kot odpadek, ne moremo sklepati o uporabi atrazina v Sloveniji.«
Pomurska regija
Bonia Miljavac iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje pa miri: »Mejna vrednost za desetilatrazin je bila presežena na enem OO v Pomurski regiji in je znašala 0,12 µg/l. Pri tej koncentraciji še ni pričakovati škodljivih učinkov na zdravje, je pa izredno pomembno prizadevanje vseh deležnikov za odpravo prisotnosti vseh pesticidov iz pitne vode in s tem čim manjši vnos vseh kemikalij v telo. Povišane koncentracije pesticidov se pojavljajo predvsem na območju Murske in Dravske kotline, v manjšem obsegu tudi na območju Savske kotline. Iz ARSO-vega Poročila za leto 2018 o kemijskem stanju voda v Sloveniji lahko povzamemo, da je trend upadanja koncentracij atrazina v podzemni vodi na območju vodnega telesa Dravske kotline počasnejši kot v podzemni vodi preostalih vodnih teles (npr. Savske kotline).« In dodaja: »Pri visokih koncentracijah atrazin povzroča endokrine motnje – moti delovanje hormonov. Mednarodna agencija za raziskave raka ga uvršča v 3. skupino, kar pomeni, da na podlagi dostopnih podatkov ni možna uvrstitev med rakotvorne snovi za ljudi.«
Atrazina v tleh ni
Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo trdi čisto nekaj drugega: »V zadnji letih vsebnost atrazina v vzorcih tal ni bila dokazana.« Kako? Mar nismo iz drugih inštitucij dobili podatkov, da atrazin obstaja, da se še ni očistil? Komu naj verjamemo? Očitno ima prav Fikfakova, ki trdi, da pri nas vsako ministrstvo počne nekaj drugega, da potrebujemo neodvisno institucijo, ki bi sistematično pokrivala to področje. Ima prav ekolog Gorazd Pretnar, ki trdi, da »lahko pozabimo na javno zdravje, dokler v slovenski politiki obstaja bipolarnost«? In »ker hodimo po prstih kapitalu, industriji«? Zakaj Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano priznava atrazin v podzemni in pitni vodi, Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pa izjavlja, da ga v zadnjih letih v vzorcih tal niso našli? Od kod je bil atrazin, ki se je izlil v Tojnico ob požaru v Kemisu – če je pri nas prepovedan od leta 2002? Na ta vprašanja bo treba odgovoriti, če želi država zaščititi svoje državljane pred nevarnimi snovmi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
