Ali bodo dovolj dobri, da preživijo in uspejo v kapitalistični dirki. Čeprav slovenski mladostniki v primerjavi z vrstniki iz držav jugovzhodne Evrope živijo v bogatejši in bolj razviti družbi, se na lestvici različnih strahov med desetimi državami uvrščajo na visoko tretje mesto.
Rezultati zadnje velike raziskave o mladini iz leta 2018 kažejo, da mladi v vedno večji meri občutijo stres. Delež tistih, ki ga občutijo vsak teden, je od leta 2013 porasel s šest na osemnajst odstotkov. Raziskovalce je to presenetilo, saj se je v istem obdobju stopnja brezposelnosti znižala z 22 na deset odstotkov. Kljub temu se strah pred brezposelnostjo med mladimi vedno bolj krepi in se je od leta 2000 skoraj podvojil. Sociolog s Filozofske fakultete Maribor, vodja raziskave Mladina 2010, soavtor pri raziskavi Mladina 2013 in vodja mednarodne raziskave o mladih v jugovzhodni Evropi iz leta 2018 dr. Miran Lavrič razlaga ta paradoks tudi z dejstvom, da so tradicionalne oblike stalne zaposlitve vse pogosteje nadomeščene z manj varnimi in bolj fleksibilnimi oblikami, kar tudi pri (začasno) zaposlenih mladih vzbuja skrb glede zaposlitve.
Strah pred boleznijo
Med enajstimi merjenimi strahovi mladih se je med desetimi državami samo pri slovenski mladini na vrhu znašel strah pred boleznijo. »To je tesno povezano z individualizmom, saj mlade skrbi predvsem, kaj bo z njimi kot posamezniki, manj pa, kaj bo s širšo družbo. V drugih državah sta na vrhu strah pred korupcijo in družbeno nepravičnostjo. Če pogledamo zgolj na družbeno raven, pa se naši mladi v največji meri bojijo družbene nepravičnosti, nadsorazmerno pa jih skrbijo tudi okoljski problemi.«
Z individualizacijo so povezane tudi ugotovitve, da so slovenski mladi v primerjavi z mladimi iz primerljivih držav JV Evrope bistveno manj zadovoljni s svojim videzom in zdravjem. »Pogosteje se tudi ukvarjajo s športom. Vse to kaže, da vedno bolj ponotranjajo kapitalistično tekmovalnost in individualizem. Čedalje bolj se počutijo same v neizprosnem svetu, kjer je usodnega pomena, da si kot posameznik lep, zdrav in produktiven. Takšno dojemanje sveta je logično povezano z več tesnobe in stresa.«
Raje na proteste kot na volitve
Prav pospešen trend individualizacije mladih je tisti širši vzrok za porast stresa in strahu med njimi, so si v okviru zadnje študije enotni raziskovalci. »Mladi so, na primer, vedno manj stvari pripravljeni deliti z vrstniki in vedno odkriteje izražajo egoistične težnje. Vedno hitreje se odseljujejo od staršev, z njimi pa imajo bistveno bolj konfliktne odnose v primerjavi z njihovimi vrstniki iz drugih držav jugovzhodne Evrope. Vedno manj jih zanimajo tudi širše družbene teme, kot je na primer politika.«
Trend vedno večje politične nezainteresiranosti mladih beležijo že vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja, v zadnjih letih pa se je po nekaterih kazalcih še dodatno okrepil. V zadnjih petih letih se je tako delež mladih, ki jih politika prav nič ne zanima, podvojil in dosega skoraj polovico vseh mladih.
»Kar zadeva udeležbo na volitvah, so slovenski mladi najbolj apatični v družbi mladih iz desetih držav JV Evrope. So pa po drugi strani dokaj aktivni, ko gre za sodelovanje v demonstracijah ali podpisovanje peticij. Protestna politična participacija jim je torej sorazmerno blizu,« pojasnjuje Lavrič.
Kako gresta skupaj zadovoljstvo in samomor?
Po nekaterih raziskavah naj bi bili mladi pri nas zadovoljni, kar pa je ob podatku, da jih 17 odstotkov razmišlja o samomoru, nerazumljivo. »Dejstvo je, da večina raziskav slovenske mlade po stopnji zadovoljstva z življenjem umešča nekako v povprečje evropskih držav ali celo rahlo nad njim. Vendar osredotočanje zgolj na zadovoljstvo z življenjem lahko pokaže varljivo sliko. Ko mladi razmislijo o svojem življenju, običajno pomislijo na to, kako dobro jim gre v življenju po uveljavljenih standardih. Koliko so uspešni v šoli ali službi, kakšen je njihov materialni položaj in podobno. Mislim, da imamo v Sloveniji precejšen delež mladih, ki so po takšnih kriterijih dokaj zadovoljni s svojim življenjem, vendar hkrati občutijo sorazmerno veliko tesnobe in stresa. To, poleg naše raziskave, potrjujejo tudi na primer podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, iz katerih lahko razberemo, da je v obdobju od 2008 do 2015 število diagnoz duševnih in vedenjskih motenj v starostni skupini od 15 do 19 let naraslo za 60 odstotkov, poraba s temi diagnozami povezanih zdravil pa kar za 70 odstotkov,« odgovarja Lavrič, ki dodaja, da so v raziskavi med mladimi vprašanje o zadovoljstvu z življenjem postavili neposredno po vprašanju o zadovoljstvu z odnosi v družini. »Domnevamo, da je sorazmerno visoko nezadovoljstvo slovenskih mladih s slednjim vplivalo tudi na njihove odgovore o splošnem življenjskem zadovoljstvu, ki se je posledično v naši raziskavi pokazalo kot izrazito nizko. Bistveno nižje kot denimo v Albaniji ali na Kosovu. Vse to kaže, da je za resne sklepe o duševnem blagostanju mladih treba pogledati stvari v globino. Takšen pogled pokaže, da je med slovenskimi mladimi precej psiholoških napetosti in da te napetosti v zadnjem času naraščajo.«
Kaj pravijo mladi?
Mlade smo vprašali, česa jih je najbolj strah v življenju, ali strahove zaupajo staršem, kaj jih v prihodnosti najbolj skrbi, ali menijo, da so njihovi starši imeli več ali manj skrbi v njihovih letih, ali so mladi v Sloveniji zadovoljni s svojim življenjem ter kaj si želijo za svojo prihodnost.
Odgovarjali so dijaki Gimnazije Ravne na Koroškem in mladostniki iz Vzgojnega zavoda Planina, ki pa se niso želeli izpostavljati z imeni. Vendar zato njihovi odgovori niso nič manj dragoceni.
Kaja Vreš, 15 let, Mežica: »Moj največji strah je verjetno neuspeh. Da ne bom uspela v šoli in posledično dosegla želenega poklica. Menim, da smo z vrstniki pod velikim pritiskom in se tega vsi bojimo. Najbolj pritiskamo sami nase, ker bi radi dosegli zadano, včasih imamo previsoka pričakovanja. Včasih svoje strahove zaupam staršem, večkrat pa se o tem pogovarjamo s prijatelji. Skrbi me tudi, kakšen bo svet v prihodnosti. Upam, da ne bom doživela več takih požarov, kot so bili v Amazoniji in Avstraliji, in da se bo to onesnaževanje, ki povzroča globalno segrevanje, ustavilo. Čeprav je tehnologija do neke mere navdušujoča, me skrbi, katere poklice nam bodo prevzeli roboti in kje se bomo lahko zaposlili, kaj bomo počeli. Sicer pa mislim, da živimo v Sloveniji kar srečno življenje, vsega imamo dovolj; imam prijazno družino, ki me vedno podpira, ravno takšne prijatelje. Sem pa že videla, kako so na šolah učitelji, namesto da bi jih podprli, nekatere učence zaničevali – to je zelo žalostno. V prihodnosti si želim ustvariti družino in uspeti v življenju – imeti službo in še vedno imeti čas za družino ter zase, za sprehod v naravi in hobije.«
Gašper Topolinjak, 17 let, Prevalje: »Ničesar me ni posebej strah, saj sem se v športu (treniram judo) naučil, da je življenje borba. To pomeni, da problemov v življenju ne smemo videti kot ovir, temveč kot izzive, ki se jih moramo lotevati angažirano in se jih truditi rešiti po naših najboljših močeh. Glede na to, da sem v športnem oddelku, vsi razmišljamo podobno – med nami ni obupavanja. Prihodnost me vseeno malce skrbi, še posebej zaradi našega planeta. O tem se moramo čim več pogovarjati, saj je od našega planeta odvisna tudi naša prihodnost. Na tem bodo temeljili poklici prihodnosti. Za svojega se še nisem odločil, tehtam med različnimi vejami, zraven pa bom ostal povezan s športom. Mladi v Sloveniji se nimamo kaj pritoževati, mislim, da lepo živimo. V svoji okolici ne poznam nikogar, ki bi bil lačen ali mu starši ne bi mogli kupiti oblačil. Čez počitnice si marsikdo tudi sam zasluži z delom, vendar gre to za 'priboljške', ne za osnovne stvari. V prihodnosti si želim zdravje – če imamo to, imamo vse.«
Špela Primožič, 17 let, Kotlje: »Trenutno me je najbolj strah mature, od katere je odvisna moja želena pot. V tistem mesecu, ko bo potekala, mora biti vse popolno, lahko pa se kaj zalomi – zaradi tega smo z vrstniki pod precejšnjim pritiskom. Sploh zame, ki živim na Koroškem, je izbira ustrezne fakultete zelo pomembna. Imamo namreč omejen spekter poklicev, ki jih pri nas potrebujejo. In jaz se po študiju nameravam na Koroško tudi vrniti in tukaj živeti. Svoje strahove zaupam staršem, saj imajo več izkušenj in mi lažje pomagajo kot prijatelji. Zdi se mi, da se starši v mojih letih niso spopadali s takšnimi stiskami kot moja generacija. Družbena omrežja prispevajo k stremljenju po nenehni popolnosti – tudi po izbiri prave fakultete (recimo medicina in pravo). Ker sem s starši prepotovala dobršen del Evrope, menim, da nam je mladim v Sloveniji lepo – narava je lepa, varno se počutimo. V prihodnosti si želim, da bi živela zdravo z družino in prijatelji ter da bi postala menedžerka tako kot moja mama.«
Maša Popič, 15 let, Slovenj Gradec: »Poleg mnogih nesmiselnih strahov je moj največji strah, ki se mi je v glavo vtisnil šele pri prehodu z osnovne na srednjo šolo, neuspeh. Ko slišiš, da je srednja šola veliko težja kot osnovna, da so učitelji strožji, da se moraš učiti cele popoldneve, takrat se začnejo porajati vprašanja: Ali mi bo v srednji šoli sploh uspelo? Bodo vsi tam uspešnejši? Se mi bodo ocene res krepko znižale? Bom razočarala starše, sebe? Potem je tukaj še naš planet, na katerem ne bi rada videla, da zaradi človekovih dejanj (kurjenje fosilnih goriv, čezmerna uporaba naravnih virov) izumre še več vrst živali, da povzročimo še več naravnih katastrof in škodo samim sebi. Če želimo na tem svetu dolgo, zdravo in varno življenje tudi tistim, ki pridejo za nami, moramo začeti spreminjati naš odnos z okoljem.
S skrbmi se vedno zatečem k staršema, saj je velika verjetnost, da sta tudi ona dva na neki točki čutila podobno, zato imata lahko koristne nasvete. Sama sebe tudi opomnim, da dokler trdo delam, strah nima moči. Mnogokrat me razbremeni moj zvesti najboljši prijatelj – pes Sky.
Mladi v Sloveniji smo lahko zadovoljni, imamo možnost, da se preizkusimo na različnih področjih, na družbenih medijih smo hitro obveščeni o vsem, kar se dogaja po svetu. Zato nas veliko pogreša več pobude glede podnebne krize. Premalo se osredotočamo na nekaj, kar lahko resnično škodi našemu planetu, državi in nam vsem. V prihodnosti si želim postati samostojna in močna oseba. Želim živeti s sočutjem in delati dobro za soljudi.«
Mladostnica, 17 let
»Najbolj se bojim življenja po odhodu iz zavoda. Bojim se, da bom ostala sama. Mame nimam, z očetom se ne pogovarjam. Najbolj zaupam svoji vzgojiteljici. Najbolj me skrbi, kako se bom znašla sama v življenju. Da pozabim določene strahove in skrbi, naredim namerno kako napako, da potem lahko razmišljam o njej in ne o strahovih. Menim, da je bilo v časih mojih starih staršev in staršev več skrbi, saj niso imeli elektrike, vode, ni bilo dovolj hrane za vso družino. Mislim, da nekateri mladi v Sloveniji ne živijo lepo – družine nimajo dovolj denarja, veliko je prepirov. Nekateri otroci živijo v rejniških družinah in si želijo nazaj k svojim. Za svojo prihodnost si želim, da bi uspešno končala šolo. Želim si končati triletni program slaščičarka. Zelo si želim imeti svojo lastno družino. Vem, da bom bolje skrbela za svoje otroke, kot je zame skrbel moj oče.«
Mladostnica, 17 let
»Najbolj me je strah teme, vseh žuželk in nepredvidljivih dogodkov (bolezen v družini, poškodbe, smrt). Mislim, da imajo podobne strahove tudi moji vrstniki, to je življenjsko. Strahove zaupam svojim staršem, ker sem velikokrat postavljena pred preizkušnje in mi vedno priskočijo na pomoč. Najbolj me skrbi, da ne bom uspešno dokončala šole in dobila službe. Bojim se, da ne bom imela svoje družine in da bi me drugi prizadeli. Menim, da so imeli moji starši in stari starši manj skrbi, ker v njihovih časih ni bilo toliko motečih dejavnikov, kot so mobitel, internet, droge. Marsikdo od mladih v Sloveniji si želi boljšo plačo, nekateri mladi pa bi se samo zabavali in ne poskrbijo za svojo prihodnost, niso odgovorni. V prihodnosti si želim, da bi dokončala šolo, da bi dobila resnega in odgovornega fanta, da bi dobila službo ter vzgojila svoje otroke v poštene in odgovorne osebe.«
Mladostnik, 15 let
»Strah me je, da bi izgubil družino oziroma da bi kdo od mojih bližnjih umrl. Strahove zaupam svojim staršem, saj želim, da vedo, da mi veliko pomenijo. Najbolj pa me skrbi, da ne bom dobil službe. Skrbi me tudi lastna agresija, saj me je strah, da ne bi kdaj v svoji jezi koga poškodoval. Da mi je lažje, se ukvarjam s športom in poslušam glasbo. Mislim, da so imeli moji starši manj skrbi. Ni bilo toliko obveznosti, ni bilo mobitela, interneta, elektronike. Imeli so več časa in miru. Menim, da mladi v Sloveniji niso zadovoljni. Preveč se obremenjujejo s tem, da hočejo biti odrasli, zato nimajo pravega otroštva. Želim si, da bi naredil aranžersko srednjo šolo, rad bi imel svoje podjetje, družino, hišo ali stanovanje. Rad bi imel otroke, ki bi jim bil vzor.«
Mladostnica, 18 let
»V življenju me je najbolj strah življenja zunaj zavoda. Sprašujem se, kako bo, ko bomo morali biti samostojni in ne bomo imeli pomoči na vsakem koraku. Svojih strahov večinoma ne zaupam staršem, saj mislim, da mi glede tega ne morejo pomagati. Glede moje prihodnosti me skrbi najprej, ali mi bo uspelo narediti zdravstveno šolo. Skrbi me, ali bom dobila zaposlitev. Nekateri mladi v Sloveniji so na zunaj videti zelo srečni, a v njih vre čisto nekaj drugega. Eni so zelo močni in znajo to skriti, nekateri pa tega ne morejo. Lepo živijo tisti, ki si sami ustvarijo lepo prihodnost. V prihodnosti si želim, da bi imela dokončano šolo ter da bi po končani šoli dobila tisto službo, ki si jo želim.«
Mladostnica, 14 let
»Najbolj me je strah pajkov, žužkov, ker imam fobijo pred pajki in insekti. Strah me je tega, da drugi govorijo za mojim hrbtom. Svojih strahov ne zaupam staršem. Menim, da jim ni treba vsega vedeti. Kdaj pa te strahove zaupam drugim pomembnim osebam (prijatelji, vzgojitelji). Glede prihodnosti nimam skrbi, ker vse že naprej načrtujem. Stvari načrtujem sama in verjamem vase. Moji starši so imeli manj skrbi. Njihovi starši so se poskrbeli za to, da jim ni bilo treba delati stvari, ki niso bile primerne za njihovo starost. Jaz moram početi stvari, ki niso primerne za mojo starost (doma delam stvari, ki bi jih morali delati starši – npr. hišna opravila). V prihodnosti si želim dobro službo, hišo, svojo slaščičarno. Dobrega moža – takega, ki bo pošten, ne govori grdih besed, je prijazen, vljuden, da ima službo, da pomaga pri hišnih opravilih. Pa da bi imela veliko mačk, saj jih obožujem.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
