Velika rana naše družbe

Nasilje v družini: »Ko vidimo otroke, kako trpijo, je res grozno«

Mojca Zemljarič / Štajerski tednik
21. 1. 2020, 20.30
Deli članek:

Člani varnostnega sosveta mestne občine Ptuj so na decembrski seji govorili tudi o problematiki družinskega nasilja.

Shuttestock
Fotografija je simbolična

Črtomir Goznik
Ravnateljica OŠ Ljudski vrt s podružnico Grajena Tatjana Vaupotič Zemljič: »Ko vidimo otroke, kako trpijo, je res grozno.«

Ravnateljica OŠ Ljudski vrt Tatjana Vaupotič Zemljič je poudarila, da opažajo porast nasilja v družini. »To je zelo občutljiva tema in informacije o njej iz družin zelo težko pridejo. Se pa to odraža na vedenju otrok, na njihovih stiskah. Na primere, za katere vemo, se odzovemo tako, kot nam zakonodaja nalaga. Poskušamo se z družinami pogovarjati, da bi bilo teh dejanj manj. Gre za področje, ki je velika rana naše družbe. Edino, kar lahko policija odredi, je prepoved približevanja, ki velja od 24 ur do tri dni. Kaj pa potem? Redkokje se prepoved odredi za šest mesecev, večinoma so to krajša obdobja. Pa še takrat jo kršijo oboji, oče in mati, se malo pobotajo in gre zgodba naprej. Te problematike ne moremo rešiti, ker bo na državni ravni treba vzpostaviti sistem, kako se lotiti nasilja v družini. So pa to težke stvari, in ko vidimo otroke, kako trpijo, je res grozno.«

Anka Ostrman, ki je področju socialnega dela namenila vso svojo poklicno pot, je dejala, da sta ukrepanje in pomoč v primeru družinskega nasilja na sistemski ravni dokaj urejena. »Šole imate sprejet protokol, kako ravnati. Povežete se s CSD, ki ima krizni tim in zaposlene strokovnjake. Ne gre za preproste, temveč zahtevne primere. Ne moreš obravnavati samo otroka, temveč celotno družino. Na regijski ravni, v našem primeru je to v Mariboru, so ustanovljeni regionalni centri proti nasilju, ki zaposlujejo strokovnjake, kot so psihologi, socialni delavci, pedagogi, ki problematiko obravnavajo celovito. Po eni strani gre za reševanje individualnih primerov, po drugi pa za družbeni problem. Javnost je o problematiki treba ozaveščati. Tisti, ki ve za nasilje v družini, ga je dolžan prijaviti, mogoča je tudi anonimna prijava. Velikokrat gre za prepričanje, da je to notranja stvar družine, kar pa ne drži. Zato bi bilo dobro organizirati konferenco, okroglo mizo ali razgovor, da se pregleda, kaj se že izvaja, in išče rešitve, kaj bi še lahko naredili,« je razmišljala Ostrmanova.

Stiske otrok opažajo tudi v vrtcih

Marija Vučak, ravnateljica Vrtca Ptuj in predsednica lokalne akcijske skupine za preprečevanje odvisnosti, je poudarila, da so lani v okviru društva izvedli vrsto preventivnih aktivnosti, predvsem predavanj in pogovorov na temo duševnega zdravja, nasilja, varne rabe interneta. Žal se tisti, ki bi jim tovrstne informacije najbolj koristile, predavanj ne udeležijo. »Kljub temu ostajam optimistka. Prepričana sem, da je na temo nasilja potrebne veliko komunikacije, ozaveščanja. Ptujski CSD ima na tem področju oblikovan zelo močen delovni tim. V vrtcu smo priča primerom, ko mlade družine po letu ali dveh, ko je otrok v tem najnežnejšem obdobju, razpadajo. Mladi starši psihično ali fizično ne zmorejo in zveze razpadejo. Žal je otrok pogosto sredstvo za reševanje problemov. V vrtcu smo tudi mi velikokrat v stiski, ko opazujemo nemočnega in trpečega otroka. Opazimo njegovo bolečino, sam ne zna ali ne more povedati. Mi nismo tisti, ki bi razsojali. Vsak od staršev ima svojo zgodbo. Velik korak je že, da pridobimo njihovo zaupanje in jim pomagamo, da poiščejo nadaljnjo pomoč in poskušajo priti do rešitve.«