Zgodba o kavi
Jadran nam je naredil izvrstno kavo, že prej se je pohvalil, da zna pripraviti najboljšo. Med srkanjem res odličnega napitka nam je povedal zgodbo: »Kave nisem pil, ker mi omamni vonj kave, ki je vel pri nas doma, in njen okus nista šla skupaj. Leta 1992 so me povabili kot predavatelja na univerzo Hull v Angliji. V univerzitetnem barčku je starejša gospa kuhala čaj in kavo. Ko me je vprašala: 'Kavo ali čaj,' sem vedno naročil čaj. Enkrat pa sem se hotel pošaliti in sem naročil kavo. V istem trenutku me je vprašala: »Z mlekom ali s sladkorjem?« Ker sem bil presenečen, sem jo naročil z mlekom. In prvič v življenju sem popil kavo brez sladkorja, star sem bil 37 let. Takrat sem povezal vonj in okus in odtlej vsakomur priporočam, naj pije kavo brez sladkorja.«
Doma so nas sprejeli Jadran, njegova žena Brigita in živahni kratkodlaki resasti jazbečar Elf, ki ti z gobčkom spretno sezuje copato in potem veselo pričakuje, da ga boš lovil okrog miz in stolov. Jadran nam je skuhal res dobro kavo, žena se je diskretno umaknila, Elf je glodal mojo copato, pogovor se je lahko začel.
Kako se rodi znanstvenik?
Imel sem blazno srečno otroštvo, kot le malokdo. Živel sem v Kopru, čisto zraven morja, otroci smo bili prepuščeni samim sebi, starši so nas pustili pri miru. Koper je bil v tistih časih bolj otok kot polotok, živeli smo tako rekoč na pomolu, na kopališču, poleti in pozimi, imeli smo popolno svobodo. Starši so me neverjetno podpirali pri vsaki stvari, delal sem, kar sem hotel. Ustvarjalni navdih pri nas doma je bil neskončen. Ustvarjalnost je nekaj božanskega. In to nosiš s seboj vse življenje. Razvijal sem vse mogoče talente, vedel sem samo, da bom šel študirat, nisem pa vedel, kaj.
Kaj pa sta bila vaš oče in mama po izobrazbi, da sta vas tako pametno prepuščala ustvarjalnosti?
Oba sta bila Primorca. Rojena sta bila pod Italijo, pod pritiski italijanskega fašizma. Očeta so še pred vojno poklicali v italijansko vojsko, od koder je med vojno ušel na jugoslovansko stran. Po koncu vojne je postal oficir. Najprej je služil na Primorskem, potem so ga premeščali po Jugoslaviji. A on ni hotel biti oficir, bil je antimilitarist. Meni ni dovolil imeti nikakršnega »orožja« za igranje, niti vodne pištole. Mama je bila doma blizu Dutovelj, zahajala je v Trst k sestri in počasi postala Tržačanka. Oče in mama sta se spoznala po osvoboditvi Trsta. Mama je smela opraviti le štiri leta italijanske osnovne šole, a je bila izjemno ustvarjalna. Poslušala in poznala je vse italijanske opere. Oče je bil izobražen in omikan moški.
Menda ste se zelo težko odločili, kaj bi študirali, »v igri« je bilo tudi slikarstvo. (Hiša Lenarčičevih je zelo okusno opremljena, polna njegovih platen, akrilov, impozantna je umetnina na steklu.)
Odločal sem se, ali bi šel na likovno akademijo ali na matematiko – rad imam abstraktne reči. Razmišljal sem tudi o študiju filozofije, sociologije, celo športa. Z ženo sva se spoznala pri športu, na stadionu. No, končal sem na fakulteti za elektrotehniko – in to tudi zaradi mojega brata, ki mi je rekel, da naj si izberem najbližjo fakulteto.
Najbližjo čemu?
Najbližjo mestu, kjer sem bil tisti trenutek. (smeh) Pripeljal sem se z avtobusom v Ljubljano, da bi se vpisal, šel sem obiskat brata, ki je zaključeval diplomo na elektrofakulteti, vprašal me je, kam grem, in sem mu odvrnil, da se grem vpisat verjetno na matematiko. Pa mi je rekel, naj se vpišem kar tam, na njegovo fakulteto, kaj bom hodil tja čez. In potem sem se že kot študent znašel na Inštitutu Jožef Stefan in ostal. Niti nisem jaz izpustil njih niti niso oni mene, največ so mi dali s tem, da me nihče ni v nič silil. Nihče mi ni ukazoval, kaj moram delati. Pa tudi jaz sem človek, ki rad delam po svoje, takrat naredim največ in najbolje.
Tako kot pri vas doma.
Res je, tudi če bi mi starši kaj svetovali ali ukazovali, si ne bi pustil. Ko sem se zaposlil na Inštitutu, so me kolegi sicer preusmerili z mojega študentskega dela na področju vodenja sistemov na robotiko. Takrat robotike v Sloveniji sploh ni bilo. Najprej sem bil razočaran, saj bi rajši delal tisto, kar sem prej, a sem počasi spoznal, da je tudi v robotiki veliko matematičnega modeliranja, kar me je začelo veseliti. Naredil sem prvi magisterij in doktorat iz robotike v Sloveniji.
Pri katerem športu pa ste srečali ženo?
Z ženo sva kot mladinca trenirala atletiko, ona je imela pet jugoslovanskih mladinskih rekordov, bila je izvrstna atletinja. Skok v daljavo, skok v višino, tek čez ovire ... Jaz sem tekel na sto metrov, skakal v daljavo, a so me mučile poškodbe in sem izgubil voljo. V športu nisem videl prihodnosti, čeprav sem bil kdaj tudi državni prvak. Potem sva oba zapustila tekmovalni šport in se začela ukvarjati z ljubiteljsko odbojko, žena je igrala tudi rekreativni tenis, jaz sem rajši tekel ali s prijatelji igral košarko (kjer sem si pretrgal križno vez v kolenu). Rezultat teh najinih športnih dejavnosti je, da se je nad odbojko navdušila tudi najina hči in je bila v vseh državnih reprezentancah, od mladinskih do članskih, tekmovala je po vsej Evropi. Sin pa je postal svetovni srednješolski prvak v košarki. Malo sva ga silila v tenis, a ga ni zanimalo. V drugem razredu osnovne šole je začel igrati košarko in še danes se doma obvezno pogovarjamo predvsem o košarki.
Kako ste uspeli pri obeh otrocih doseči to, da sta bila tako vzorna športnika kot študenta, danes sta oba doktorja znanosti?
Pri nas doma se prepuščamo srcu – kamor te vleče, tisto pač počneš, nismo hudi načrtovalci. Ko sem delal doktorat na Inštitutu, je začela z doktorskim delom tudi moja žena. Malce sem jo moral spodbujati, ker se je želela vrniti v Koper, k najinemu morju, svobodi prostora. Dokler nisem prišel na »Štefana«, sem tudi sam mislil, da ne bom ostal v Ljubljani. Ni bilo šans! A ko sem enkrat začutil odprtost in kreativnost na inštitutu, nisem želel več stran. Kaj bi počel kot elektroinženir v Kopru? Morda bi delal na pošti ali na Tomosu. (smeh) Ženo sem uspel prepričati, da je začela delati doktorat iz biokemije, in je tudi njo prevzelo. Potem sva začela akademsko kariero, oba sva se habilitirala na univerzi. Najin sin se je odločil, da bo študiral ekonomijo, zaposlil se je na Banki Slovenije in ob delu začel doktorski študij – doktoriral bo prav v naslednjih dneh. Hči je študirala kemijo, bila izvrstna študentka in se odločila za smer biokemijo, zraven je igrala klavir in profesionalno odbojko. Naredila je doktorat v biomedicini, zdaj dela podoktorski študij v Zürichu, na slavni univerzi ETH.
Se okrog novega leta zberete v vaši hiši?
Sin ima že enega sina, drugega pa pričakuje ravno čez praznike. Kot vidite, imamo pod jelko ogromno daril. (smeh) Redno se dobivamo, med prazniki in tudi sicer, če smo v Ljubljani.
Poleg znanstvenega, profesionalnega življenja imate vzporedno življenje – to je slikanje.
To je moje drugo življenje. Nikoli nisem nehal slikati. Sem zelo zadovoljen, da me je poneslo v znanost, a ves čas mi je manjkala umetniška plat. Upodabljajoča umetnost. Ne nujno slikanje, lahko bi bilo tudi kaj drugega. To imam v sebi. Tudi kadar ne slikam, slikam. Vse, kar vidim, pretvarjam v abstraktne podobe. Ko sem se odločil, da grem študirat elektrotehniko, sem si rekel: Slikal ne boš nikoli več!
Kako to mislite, zakaj ste si prepovedali slikanje?
Včasih sem pač takšen do sebe, rad prerežem stvari, kot da bi se kaznoval. Sem zelo toleranten, a ko se enkrat odločim, je konec.
Tudi pri kakšnem človeku, prijatelju?
Mojim študentom in sodelavcem sem povedal, da naj se ne sekirajo, če se jezim nanje, hudo je, kadar se ne zmenim zanje. Hitro se navadijo, da je boljše, če sledijo mojim čustvom, ali sem slabe ali dobre volje. (smeh)
No, zaobljuba za neslikanje ni obveljala, dokaz so mnoge slike v vašem domu.
Ko sem bil star 35 let, sem zaobljubo prekinil. Kmalu potem sem se znašel med slikarskimi prijatelji, sprejeli so me v Društvo likovnih umetnikov Slovenije, redkokdo je član tega društva brez formalne likovne izobrazbe. Zadnjo razstavo sem priredil leta 2008 na Dunaju. Od takrat spet slikam v sebi. (smeh). Nedavno sem govoril z znanim glasbenikom in mu rekel, da jaz lahko slikam v glavi, on pa tega ne more zaradi vaje, pa mi je rekel, tudi on igra v glavi. Ko so me vprašali, kako bi se označil z eno besedo, sem v trenutku izrekel: navdih. Brez navdiha ne naredim niti kave. Zato je moja kava dobra.
S katerim od dveh življenj pa boste nadaljevali, ko se boste upokojili? Če se sploh boste.
Naslednje leto mi poteče delovna doba, leta in mandat. Odločil sem se, da mandata ne bom nadaljeval, ker sem izpolnil že tri. Ena možnost je, da se vrnem v raziskovalni posel, ker ga med direktorovanjem nisem mogel opravljati, inštitut je le prevelik in prezahteven, da bi delal oboje. Napisal sem nekaj knjig, skupaj s kolegi, to delo sem lahko opravljal ponoči, doma. Če bo novi direktor želel, sem mu pripravljen pomagati, čeprav bi rajši videl, da »splava« sam. Lahko pa rečem tudi k vragu znanost in prestopim v paralelno življenje – in se prepustim slikanju, znanost pa postane konjiček.
Kaj vam da slikanje?
Slikanje, to sem jaz. Tako kot so vprašali Salvadorja Dalija, kaj je to surrealizem. Pa je rekel: »Surrealizem, to sem jaz.« (Pokaže na svojo sliko.) To so mediteranske vedute, ki jih človek nosi v sebi. Prvič sem prepoznal sebe, ugledal svoje življenje, v Kopru, na beneškem trgu Brolo, ki je metafizičen, obkrožen s palačami, z vonjem po morju, z galebi. To slikam. Te glasove, vonj, beneško arhitekturo, morje. V Nedelu sem zapisal: »V neskončnosti časa in prostora je tako, kot da nas nikoli ni bilo. A navdih, ki ga nosiš v sebi, presega dolgost tvojega življenja.« Razmišljam s srcem, vedno dam prednost intuiciji.
In to reče znanstvenik.
Če delaš z razumom, delaš z znanjem, ki ga imaš, se prestopaš na mestu. Če hočeš vstopiti v prostor neznanega, se moraš nasloniti na intuicijo, kamor te vleče predvsem srce. Ustvarjalnost temelji na domišljiji, ne na znanju. Znanje je samo podlaga, orodje, znanje je potencial. Kot električna napetost – kakšen tok bo stekel, je odvisno od tega, koliko je upora. Če ga je malo, steče veliko toka. Zakaj so otroci bolj ustvarjalni od nas, pa nimajo veliko znanja? Ker nimajo upora.
Ker nimajo zavor?
Točno, upor je zavora. Ker so brez zavor. Picasso je rekel: »Vsak otrok je umetnik, vprašanje je, kako ostati umetnik vse življenje.« Družba nas ves čas postavlja v neke okvire in nam krati ustvarjalnost. Jaz se v 90 odstotkih odločam intuitivno in nikoli nič ne kalkuliram. Odločim se, kamor me vleče.
In deluje?
Absolutno, stokrat boljše. Sploh če želiš iti v nove svetove, če hočeš prebijati meje, je to način. Če hočeš doseči presežek, ga ne moreš narediti s kockami lego, z nečim, kar že je, izmisliti si moraš nekaj drugega.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
