Ura je bila 22.27 pred skoraj natanko 30 leti, ko je Ciril Ribičič stopil pred delegate 14. izrednega kongresa Zveze komunistov (ZK) Jugoslavije.
Dedek pisatelj, oče partizan, brat športni funkcionar Ciril se je rodil v družino z globoko levičarsko in narodnobuditeljsko tradicijo. Njegov dedek Josip Ribičič se je rodil na otoku Krk materi Slovenki in očetu Hrvatu. Poleg učiteljstva je poprijel za pisateljsko pero in postal utemeljitelj slovenske moderne pravljice, ki jo je popeljal v sodobni evropski vrh. S svojim delom urednika pa je utemeljeval tudi mladinski periodični tisk in vsebinske zasnove slovenskega založništva. Cirilov oče Mitja je kot partizan vodil ilegalne tiskarne v Ljubljani in na Štajerskem. Po vojni pa postane tožilec in politik. Leta 2005 ga obtožnica obremeni, da je podpisal smrtno obsodbo 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Po nekaj mesecih sodišče zahtevo tožilstva zavrne »zaradi pomanjkanja dokazov«. Desni tisk se tedaj sprašuje, od kod je sodstvo nenadoma dobilo sodno voljo za uveljavljanje instituta varstva zakonitosti. Strast do politike in športa pa s Cirilom deli tudi njegov brat Mitko Ribičič. Ciril je bil nekoč aktiven učitelj smučanja, še danes pa rad poprime za teniški lopar. Mitko je medtem politiko in šport združil in med drugim postal športni funkcionar Šahovske zveze Slovenije.
»Korak odločen, obraz napet. Fotografi in kamermani ga spremljajo skoraj do odra. V dvorani absolutna tišina. V pričakovanju dramatičnega sporočila, o katerem so se pred nekaj urami razširili glasovi,« je Ribičičev nastop na usodni dan opisalo glasilo italijanske komunistične partije.
Ribičič je kot predsednik Centralnega komiteja ZK Slovenije delegatom predal sporočilo, da slovenska delegacija zapušča kongres. To je bil konec ZK Jugoslavije, ki se je nekaj dni poprej v Beogradu sestala z namenom ponovno se izumiti. Idej, v kaj se izumiti, je bilo veliko, kako do tega, pa manj. Makedonci so želeli moderno politično stranko, hrvaški delegat je predlagal demokratično socialistično stranko, drug socialistično stranko Jugoslavije in tako naprej.
Še največ podpore je bil deležen predlog Janeza Kocijančiča, naj se partija razdrobi po nacionalnih črtah; naj torej postane organizacija enakopravnih republiških zvez komunistov, ki bi se v zvezo komunistov združevale svobodno, kot se je izrekel Kocijančič. Za predlog je s 169 delegati glasoval slovenski blok, 1156 jih je bilo proti.
Po tem glasovanju so naši delegati obveljali za separatistični štab, kot se je drugi dan razprave izrazil Slobodan Milošević, navzoč po funkciji predsednika ZK Srbije. Med predstavljanjem slovenskega programa »Evropa zdaj« je Ribičič kritiziral razmere na Kosovu kot pod ravnijo balkanskih meril ter izpostavljal, naj merilo republiške avtonomnosti ne bodo mitingi (resnice, s katerimi je Milošević po republikah utemeljeval podporo kontrabirokratski revoluciji, prek katere je nastavljal svoje ljudi), temveč volitve. V besedo so njemu in ostalim posegali z replikami, na komisiji za reformo političnega sistema so Ribičiča prekinili kar desetkrat.
Kučan je moral delegate tudi brcati
Ustavni sodnik v senci očeta? Slovenski tisk je kmalu po usodnem kongresu na začetku leta 1990 ugotavljal, da Cirilu Ribičiču senca njegovega očeta, partizana in vplivnega partijca Mitje Ribičiča, bolj škodi kot koristi. Ribičič mlajši se je že tedaj uveljavil kot teoretik in politik lastnega kova. Večer je tako pisal, da je bilo sicer povsem jasno, da so Ribičiča medijsko in marketinško lansirali kot novega liderja, ki naj nadomesti Kučana, a je sam zrasel v politika, ki zna v pravem trenutku povedati prave besede. »Eden tistih redkih ljudi v Sloveniji in Jugoslaviji, ki živijo za našo ustavo in od nje,« so kasnejšega ustavnega sodnika opisovali novinarji. Da je Ribičič človek načel tudi, ko gre za nasprotno politično opcijo v aktualni politiki, se je izkazalo v aferi Kangler. Med parlamentarno preiskovalno komisijo, ali so bili sodni procesi v primeru nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja politično motivirani, se je oglasil z mnenjem, da pristojni sodnik ni imel podlage za odrejanje prisluškovanja županu, zato je primer Kangler tudi primer sadeža zastrupljenega drevesa – to je pravni izraz za neveljavnost dokazov, pridobljenih s kršenjem človekovih pravic.
Slovenski delegati so seveda vedeli, v kaj se spuščajo, a pri tem vsi niso bili pripravljeni na intenzivnost, s katero se bo proces odvijal. Ko je Milan Kučan omenil, da bi se bilo pred razpravo o novi ustavi Jugoslavije smiselno dogovoriti o nacionalnem vprašanju, človekovih pravicah in samoopredelitvi narodov, je sprožil plaz replik. Vsi delegati tega niso prenašali zlahka, eden je kongres predčasno zapustil, kar je sprožilo obtožbe, da so Slovenci v Beograd prišli s figo v žepu.
Te niso bile povsem neutemeljene. Kot je te dni za desno televizijo razkril Franc Balažic, ga je Kučan takrat dobesedno obrcal in mu zažugal, da so tukaj zato, da svetovni javnosti pokažejo, da Beograd ni pripravljen na reforme, in naj mu ne pade na pamet, da bi kongres zapustil pred ostalo delegacijo. Gledano za nazaj je jasno, da je delegacija pod Ribičičem prišla v Beograd predstavit program, ki je bil ravno dovolj razumen, hkrati pa tako radikalen, da ga v ZK niso mogli sprejeti.
Danes se Ribičič tega spominja kot preobrata, saj že tedaj nacionalisti v ostalih republikah v evropske integracije niso želeli, zdaj pa vsi nanje čakajo v čakalnici. So pa Ribičiča že tedaj novinarji preganjali z vprašanjem, zakaj meni, da je komunist. Takrat se je vprašanju še izmikal, danes je lahko iskren – imel se je za prenovitelja. Takrat je tisk to imenoval še »čisti socialist« – ki se zavzema za evropsko kakovost življenja in socializem po meri človeka.
Da ni bil povsem v senci Kučana, je postalo očitno, ko se je odprlo vprašanje, v kaj naj se ZK preimenuje. Kučana je skrbelo, da bosta že sprememba simbolov v bolj evropske, brez rdeče, in povsem nov program za članstvo pretežek zalogaj, vendar si je hitro premislil po dogodkih v Romuniji. Nato je Ribičič podražil Kučana, da imena ne more spremeniti brez postopkov na primernih organih, je pa te organe sklical hitro po prihodu iz Beograda.
Želel je sestopiti, ko je postalo jasno, da je socializma konec
Ko je ZK opravila v Beogradu, jo je čakala domača fronta. Ribičič nam je pojasnil, da je želel z ZK sestopiti z oblasti že leta 1989, ko so ustavna dopolnila Mirana Potrča demokratizacijo omogočila. »Takrat sem si želel sestopa z oblasti in se kmalu zavedel, da moramo po njem precej časa delovati zelo spravno, če želimo tekmovati z ostalimi strankami posamično, in ne z združenimi v predvolilno koalicijo Demos, ki je nastala tudi zaradi enotnega nasprotovanja komunistični stranki.«
Demos je kasneje razpadel, tudi po zaslugi zmernosti partije. »Po relativni zmagi (pravzaprav relativnem porazu) na svobodnih volitvah smo se trudili igrati konstruktivno vlogo glede osamosvajanja in biti manj popustljivi, kolikor je šlo za brisanje socialnih korektivov kapitalistične ureditve. V ustavi je po zaslugi SDP pomemben poudarek dobila socialna država, pa socialna funkcija lastnine, socialna varnost, zdravstvena zaščita in tako dalje. Danes je jasno, da sta razlaga in uporaba ustave podcenjevali ravno naštete vrednote,« ocenjuje Ribičič.
Ribičič je tedaj namreč sodeloval pri pisanju ustave, pri čemer je bilo tudi marsikatero trgovanje. Tako je bilo denimo treba skleniti kompromis glede vpisa pravice do splava in Ribičič se je v zameno odrekel regionalizaciji Slovenije. To ureditev so pisci ustave prepustili zakonu in lokalnim skupnostim, tako regij nimamo še danes.
Ko je kasneje izvoljen za ustavnega sodnika, se Ribičič postopno depolitizira in prekine politično delovanje. Zdaj, kot upokojeni ustavni sodnik, je bil za naš časnik kritičen do dela stranke Socialni demokrati. »Bi mi pa bilo bolj všeč, če bi moja bivša stranka dosledneje zastopala socialdemokratski program, vsaj toliko, kolikor ga je bilo vključeno že v dokument Za evropsko kakovost življenja, in če bi se v simbolih stranke ohranil kakšen ostanek iz evropskih barv in simbolov iz časa mojega predsednikovanja. Da niti ne govorim o tem, da bi se stranke (v Sloveniji, op. p.) v odnosu do EU in ZDA nalezle poguma in odločnosti, ki smo jo kazali ob odhodu iz Beograda,« je dejal.
