Zaradi hudih zapletov pri porodu je Vid zaostal v razvoju. Diagnoza, ki so jo postavili pred 15 leti, je starša Vanjo Ropič in Mirana Knehtla močno pretresla, a se niti za trenutek nista vdala. Vztrajnost, pripravljenost in srčnost, s katerimi skrbita za Vida, so izjemne. Vseh 15 let sta trdo delala, da je sin na zdajšnji stopnji zmožnosti. Napovedi so bile namreč zelo črnoglede. »Ko je bil Vid star dve leti, sva ga začela voziti na Polikliniko Polovina v Zagreb na terapije. Tam so nam jasno dali vedeti, da je edina učinkovita metoda 'mama terapija', torej vsakodnevno delo z Vidom. Vida smo po osmih letih začeli vertikalizirati. Tisto, kar je bilo nemogoče, smo dosegli,« se spominja mama Vanja. Še več, sčasoma je začel nakazovati, da bi rad stopil na lastne noge. Ker je rojen z resno deformacijo gležnjev, je bilo to zelo težko. Brez pancerjev praktično misija nemogoče. Z uporabo opornic in ob pomoči je nato pred tremi leti vendarle naredil prve korake. Da bi lahko šlo še na bolje, je verjel malokdo. Zdravnik, ki je 12 let delal z Vidom in je njegov napredek spremljal, pa je bil prepričan, da se Vidovo stanje lahko še izboljša. Dr. Polovina iz Zagreba je namreč s terapijami Vida pripeljal do točke, ko so začeli razmišljati celo o tem, da bi bila zelo zahtevna operacija deformiranih gležnjev smiselna. »Vidovi gležnji so bili tako zviti, da je bila samostojna hoja nemogoča. Zdaj, po operaciji, ni več limitov. Po rehabilitaciji ne bo več potreboval opornic,« je prepričana Vidova mama.
ZLOMILI SO MU KOSTI, JIH ŠE VZELI OD DRUGOD IN JIH SESTAVILI POVSEM NA NOVO ...
Izjemno zahtevno operacijo je v ptujski bolnišnici opravil priznani kirurg iz Zagreba Tomislav Đapić. Ko je staršem povedal, da je operacija smiselna in da jo je pripravljen opraviti tudi na Ptuju, sta obnemela. Stekli so dogovori s ptujsko bolnišnico in trud je obrodil sadove. Zaradi Vidovega zdravstvenega stanja in epilepsije je bila želja staršev, da ga operirajo v domačem okolju. »Dr. Đapić je takoj pokazal pripravljenost. Povezal sem se z Robertom Čehom v ptujski bolnišnici, ta je takoj navezal stik s strokovnim vodjo Teodorjem Pevcem. Prav vsi so zaslužni, da je Vidova operacija uspešno potekala. Res so nam šli na roko. Še zdaj ne moremo verjeti, da je tisto, kar je bilo pred dvema letoma nemogoče, postalo resničnost. Zdravnik, ki je operiral Vida, je v svoji stroki dosegel vse, kar je lahko, zato smo v njegovo dobro delo, kot tudi delo vseh, ki so sodelovali, prepričani. Dr. Đapić se je na Ptuj pripeljal s svojim osebnim avtomobilom. Ni vprašal za plačilo, nič. Prišel je le zato, da pomaga Vidu in nam. Neizmerno smo mu hvaležni za to,« pravi oče Miran in dodaja, da sicer v Sloveniji takšnih operacij ne izvajajo. Vidu je bilo treba dobesedno zlomiti kosti in jih na novo sestaviti. Da bi jim to uspelo, so mu delčke kosti vzeli tudi iz kolka. Operacija, ki so jo opravili 17. decembra v ptujski bolnišnici, je potekala nekaj manj kot tri ure. Po štirih dneh je Vid tako dobro okreval, da je lahko bolnišnico zapustil. Zaradi epilepsije in dejstva, da ne govori, je starše preveval tudi strah, kako se bo med operacijo in po njej odzval na bolečino. »Dr. Šarmanova je postopek izpeljala odlično in dejansko smo začutili, kako so se vsi zavzeli za najinega sina,« sta starša zadovoljna z odnosom celotne ekipe, ki je prispevala k izvedbi te zahtevne operacije. Kljub napovedi, da Vid ne bo mogel samostojno niti sedeti, kaj šele stati ali hoditi, so s pomočjo Vidove vztrajnosti in potrpežljivosti, truda staršev, posluha zdravnikov in znanja celotne ekipe prišli do točke preloma. Do točke, ko bodo lahko s pomočjo terapij dosegli, da bo Vid nekaj korakov naredil povsem samostojno. »Življenje se mu bo po operaciji spremenilo za 200 odstotkov. Veliko delo je bilo narejeno na tej poti, predvsem njegovo,« pravi mama Vanja.
Oče pa zaključuje z mislijo, da Bog v najtežje bitke pošilja svoje najpogumnejše vojake: »In Vid je v njihovi prvi vrsti!«
DR. PEVEC: »NAČELO DELOVANJA BOLNIŠNICE JE ZDRAVITI LJUDI IN NE IZKLJUČNO FINANČNI INTERES!«
Brez pripravljenosti, ki so jo pokazali v ptujski bolnišnici, je veliko vprašanje, ali bi ta poseg lahko izpeljali. Kot pravi strokovni vodja Splošne bolnišnice Ptuj Teodor Pevec, so se nanj pripravljali več kot eno leto. Predvsem organizacijsko: »Vodilo je bilo pomagati bolniku in svojcem. Osnovno načelo delovanja bolnišnice mora biti vseeno zdraviti ljudi in ne izključno finančni interes. Mislim, da je bolnišnica Ptuj naredila veliko človekoljubno gesto. Bolniku želimo čimprejšnje okrevanje.«
