Anonimna pričevanja o spolnem nadlegovanju, nasilju, zatiranju, poniževanju in zastraševanju v Sloveniji so v Inštitutu 8. marec, nevladni organizaciji, ki se bojuje proti vsem oblikam družbene podrejenosti, začeli zbirati pred dobrim letom in pol. Prejeli so že več kot 180 zgodb, še vedno pa jim osebe pošiljajo od pet do deset zgodb na mesec. Pišejo jim ženske, stare med 16 in 70 leti, z različnimi ekonomskimi in družbenimi ozadji, med žrtvami pa so tudi moški, ki pripovedujejo o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga doživeli, in transspolna oseba.
V Inštitutu 8. marec so se na mednarodno kampanjo #metoo, ki je odprla družbeni prostor za govor o spolnem nadlegovanju in nasilju, odzvali s slovensko različico, vendar z nekoliko drugačnimi izhodišči. »Metoo je pomembno gibanje, saj so hollywoodske zvezdnice imele moč, da so spremenile diskurz o teh vprašanjih, vendar pa je problematično to, da se je slišal predvsem glas belih in bogatih žensk, ob tem pa spregledala cela paleta oseb, ki se prav tako srečujejo s spolnim nadlegovanjem in nasiljem,« poudarja direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač. V kampanji #jaztudi, s katero njene pobudnice razkrivajo mesto v družbeni strukturi, kjer se spolno nadlegovanje in nasilje dogajata, pa je tako mogoče slišati najrazličnejše glasove. Spregovorile so študentke, upokojenke, znanstvenice, torej posameznice, ki delujejo v različnih sferah in imajo različne družbene položaje. Pri čemer pa ne gre samo za ženske, temveč so svoje izkušnje posredovali tudi moški.
Kot je pokazala analiza, poudarja sociologinja in antropologinja Nika Kovač, pri vprašanju spolnega nadlegovanja in nasilja ne gre toliko za razmerje med spoloma kot za razmerje moči. Načelno je storilec vedno nekdo, ki ima ekonomsko in družbeno moč. Je nadrejen v službi, učitelj, zdravnik ... Ker pa živimo v družbi, kjer so na položajih moči večinoma moški, so ti tisti, ki odstotkovno gledano najpogosteje izvajajo spolno nadlegovanje in nasilje nad ženskami. Gre torej za neenakomerno razporeditev družbene moči med spoloma, kar je povezano tudi s kulturnim okoljem in sistemom vzgoje. Ob tem sogovornica opozori na primer iz majhnega slovenskega mesta, v katerem dela zdravnik, ki opravlja preglede za vozniški izpit. V skupnosti je splošno znano, da se morajo ženske sleči do spodnjega perila in zdravnik jih pretipa. »Celo mesto govori, češ da mora vsaka čez to, da je to del odraščanja in da tako pač je. Iz česar je mogoče izpeljati tudi to, da se pogosto zgodi, da so ženske prepričane, da je sestavni del ženskosti, da se te bo kdo kdaj neprijetno dotaknil in ti kaj žaljivega rekel. Kot da je to povezano s spolom,« na težavo normalizacije nesprejemljivega opozarja Nika Kovač. Ob tem sogovornica ponudi še enega izmed uvidov, ki ga je prinesla kampanja #jaz tudi, in sicer, da so nekatere posameznice ob prebiranju pričevanj žrtev spolnega nasilja in nadlegovanja videle, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi njim in da so to potlačile. Izkušnje antropologinje, ki jih posreduje, govorijo o globoki ponotranjenosti podrejenosti žensk, ki prehaja generacije, zgodovinski pozabi, ki je s tem povezana, in občutkih krivde ter sramu, ki velikokrat spremljajo takšne dogodke. Na drugi strani pa živimo v družbi, kjer obstaja stigma, da pa se spolno nasilje in nadlegovanje ne more in ne sme zgoditi moškemu, sicer ni pravi moški, da tega ni mogel ustaviti, in zato o tem težko govorijo, družbene dimenzije, ki prečijo ta vprašanja, tudi pojasnjuje antropologinja. So pa na Inštitutu 8. marec dobili pričevanja moških, ki so jih nadlegovale njihove vodje v službah.
Nadlegovanja v prostorih varnosti
Kot že rečeno, kampanja #jaztudi tudi na primeru Slovenije kaže, da so storilci spolnega nadlegovanja in nasilja pogosto avtoritete, nosilci položajev, ki jih v družbi ne preizprašujemo ali jih celo ščitimo, ter da se to dogaja v okoljih, ki jih imamo za varna in spodbudna, kot so dom, izobraževalne in zdravstvene ustanove, institucije za pridobivanje določenih znanj, recimo tabori, avtošole … Dejanja pa največkrat spremlja molk, tudi okolice. Med storilci so velikokrat ljudje, ki jih žrtve poznajo. V več kot polovici življenjskih zgodb, ki so jih prejeli na Inštitutu 8. marec, so to bili sorodniki, partner, vrstnik ali nekdo iz bližnje okolice. »Eden izmed najbolj pretresljivih primerov pričevanj, ki smo jih na Inštitutu 8. marec prejeli, je zgodba punce, ki je prijavila očima spolnega nadlegovanja. Zapisala je, da ji je bilo najbolj grozno, ko je na sodišču, medtem ko so brali obtožnico, njena mama očima držala za roko.«
Težava je tudi, kot poudarja Nika Kovač, da »zelo hitro začnemo kriviti žrtve. V tem smislu je zelo poveden primer Anje Radaljac in Evalda Flisarja.« Pred tremi leti je literarna kritičarka Anja Radaljac javnosti pokazala elektronska sporočila pisatelja, urednika in takrat še predsednika slovenskega PEN Evalda Flisarja. Pisala sta si, ker sta se dogovarjala za delo, v korespondenci pa je Flisar, kot je na to javnost opozorila literarna kritičarka, izkoriščal svojo družbeno moč in položaj urednika revije. Anja Radaljac je razkrila oblastnost in spolno diskriminacijo, ki je je bila deležna, kot je to problematizirala. »A na koncu, ko je povedala, kaj se ji je dogajalo, je nasrkala Anja in bila v delu javnosti deležna marsičesa, Evald Flisar pa je še vedno ugleden pisatelj, ki govori iste stvari,« pravi Nika Kovač. Ob tem pa sogovornica dodaja, kako pomembno je, da osebo, ko spregovori o svojih izkušnjah, zaščitimo in ji damo varen prostor. Žrtve so v svojih pričevanjih, zbranih v kampanji #jaztudi, med drugim tudi zapisale, kako jih je spolno nadlegovanje in nasilje zaznamovalo, kakšne posledice imajo in kako je to vplivalo na potek njihove življenjske poti.
Poligon za nadlegovanje in nasilje
Vprašanje zoperstavljenja, torej da rečemo spolnemu nadlegovanju in nasilju ter kakršnemukoli zatiranju in podrejanju NE, pa ni odvisno le od osebnih lastnosti in izkušenj, temveč tudi družbenih okoliščin, podčrta Nika Kovač. »Veliko lažje so se uprle hollywoodske igralke. Veliko lažje se uprejo ljudje z ekonomskim in socialnim zaledjem.« Prostor za podrejanje in nasilje se v ekonomskem in socialno ranljivem položaju povečuje, kar pa pogosto zadeva prav ženske. »Revščina je ženskega spola, saj so te, statistično gledano, temu tveganju veliko bolj podvržene kot moški. Več žensk je v prekarnih delovnih razmerjih, za svoje delo dobivajo nižje plačilo, na razgovorih za službo jih vprašajo, ali načrtujejo družino, in tudi recimo najnovejši ukrep vlade – odprava dodatka za aktivnost –, ki bo najbolj posegel med matere samohranilke, v skupino, ki je še posebno ranljiva, tiste, ki že zdaj komaj preživijo, za sabo pušča veliko pasti.« Ko zaradi golega preživetja nimaš izbire, se hitro lahko znajdeš »v položaju, ko sprejmeš prakse podrejanja, morda celo spolnega nadlegovanja in nasilja.«
Redefinicija posilstva
»Prelomen primer, ki se je na tem področju v Sloveniji zgodil, je redefinicija kaznivega dejanja posilstva. V Kopru je bila leta 2017 na sodišču oseba oproščena posilstva, ker je žrtev spala. Pri nas imamo zelo zastarelo zakonodajo, ki prelaga odgovornost na žrtev, in kot posilstvo ne določa spolnega odnosa brez privolitve, temveč morajo biti prisotni nasilje, grožnja ali druga oblika prisile,« pojasnjuje Nika Kovač. Zato so v Inštitutu 8. marca spomladi prožili peticijo, v kateri so zbirali podpise za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, v smeri »ja pomeni ja«, ker zagotavlja maksimalno varnost žrtve. »Izjemno pozitivno me je presenetil odziv ministrstva za pravosodje, ki je sklicalo delovno skupino, v kateri pripravljajo teren za te zakonske spremembe. Menim, da če ne bi bilo prej gibanja #metoo, množice glasov, ki govorijo o svojih izkušnjah, tudi pri nas ne bi doživeli tega odziva,« o pomenu kolektivnih zavzemanj in boju za pravice pravi Nika Kovač.
Bodo pa kampanjo #jaztudi v prihodnje razširili, in sicer na problematiko nadlegovanja na spletu. »Marsikdo, če ne vsakdo od nas, se je verjetno že kdaj srečal z različnimi komentarji in pritiski na spletu. Z zmerjanjem in napisanimi opolzkostmi. Pogosto je tudi izsiljevanje bivših partnerjev, ki imajo fotografije. Ta tema v Sloveniji še ni bila odprta in zato je pomembno, da pokažemo tudi na te zgodbe.«
Objavljamo izseke zgodb, ki jih je v kampanji #jaztudi prejel Inštitut 8. marec
Mislim, da ni ženske, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju počutila izpostavljeno, izkoriščeno, ponižano – ker je ženska. Niti ene brez slabe izkušnje, niti ene brez spomina, ki ga poskuša potlačiti.
#jaztudi, julij 2018
Šef na študentskem delu me je prijel za zadnjico. Kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu ... In bil močno začuden, ko sem rekla, da si tega ne dovolim in da imam fanta, koža pa me je pekla od gnusa. Še sem delala tam, nikoli ni ponovil nič takšnega, rekel je le, da sem prva, ki se je uprla. Povedala nisem nikomur, čez leta šele možu.
#jaztudi, marec, 2018
V službi v zdravstvenem domu se mi je zgodilo, da me je starejši zdravnik sredi hodnika v odziv na moj dober dan udaril po zadnjici. Pred kakšnim letom, ne v davnih časih.
#jaztudi, marec, 2018
Na ekskurziji v osnovni šoli sem prijateljevala s sošolcem, ki je, podobno kot jaz, odraščal brez enega izmed staršev. Moj oče je nekega dne zapustil našo skromno garsonjero in odšel živet na obalo z Natalijo in njenega Riharda vzel za svojega, name pa pozabil. Skratka, moj sošolec me je zvabil v sobo, kjer so se družili s fanti iz paralelke, in mi predstavil zelo luštnega mestnega fanta, ki je stanoval v bližnjem mestu. Potem ko smo se pogovarjali o najljubših filmih in sem omenila Dnevnik Bridget Jones, se je začel režati. Nato me je mahnil po zadnjici in mi rekel »spizdi«. Osramočena sem odšla do učiteljice in ji vse povedala, vendar ni ničesar ukrenila in me le posmehljivo gledala.
#jaztudi, marec, 2018
Na hodniku me je pri mojih zgodnjih tridesetih letih na poti iz moje pisarne ustavila redna profesorica, predstojnica katedre, in rekla, naj ji sledim v njeno pisarno na koncu hodnika in naj za sabo zaprem vrata. Potem se je obrnila k meni in mi povedala, da je dobila vabilo na predavanje na konferenci. Rekel sem, čestitam in da je to ful dobro. Nisem razumel, zakaj sem v njeni pisarni, če je dobila to predavanje. Ona pa je stopila od svoje mize k meni in rekla: »Tako sem vesela. Objemi me!« In se mi vrgla v objem, roke okoli pasu, lice na lice, prsi na prsi, boki na boke. Komaj sem se izvil.
Oče dveh otrok. Že takrat.
#jaztudi, marec, 2018
Kup otipavanj na koncertih, avtobusu, v lokalu, na avtostopu. S cmokom v grlu mi spomin seže nazaj v moje 12. leto, ko me je mamin partner večkrat otipaval po spolovilu in mi zaril jezik v usta. Fuj. Vpričo njega sem mami povedala, da me »šlata« in naj mu reče, naj neha, ona pa je bila samo tiho in šla stran. In to me še danes pri 30 letih boli bolj kot otipavanje. Potem pa je še prišel v puberteti oče, ki je ves pijan »sprobal, ali so moje prsi prave«. Šok ob tem, a vseeno sem mu rekla, da bom začela kričati, če me ne spusti. In me je. Danes se vsi člani pretvarjamo, kot da se ni nič zgodilo, meni pa je se vedno težko zaradi teh dogodkov. In to je prvič, da sem spregovorila.
#jaztudi, julij 2018
Po zaključku osnovne šole sem se odpravila na šolsko taborjenje na morje. Bili smo razigrani. Večino časa smo preživeli ob plavanju in skakanju v vodo. Z nami sta plavala tudi učitelj telovadbe in mož profesorice slovenščine. Naenkrat me je učitelj telovadbe v vodi prijel za dojko. To ni bil slučajen dotik. Zato sem se odrinila iz vode in mu prisolila klofuto. Sama nisem več imela težav z njim, sem pa bila od te izkušnje bolj pozorna na to, kaj se dogaja, in opazila, da se oba moška še naprej igrata podvodne igrice s tabornicami. Njuni ženi nista opazili ničesar oziroma vsaj videti je bilo tako.
#jaztudi, april, 2018
Kot študentko na praksi me je pacient med samostojno obravnavo hotel posiliti. Ko sem v omari iskala mapo z ocenjevanji, je zaklenil vrata in se počasi sprehajal do mene z gnusnim nasmehom na obrazu in si odpenjal pas. Vedela sem, da mi ne bo uspelo zbežati do vrat, zato sem se mu zlagala, da zdaj nimam časa, in mu rekla, da kasneje pridem k njemu v posteljo. Na srečo je verjel in sem stekla ven ter vzela teden dni bolniške, ker me je bilo strah priti nazaj. O dogodku nisem nikomur povedala, saj sem se bala, da si pokvarim možnosti za službo.
#jaztudi, februar 2019
Stara sem 33 let in nikoli še nisem imela službe, kjer ne bi bila deležna verbalnega nadlegovanja od nadrejenih (moških). Mislim, da so najhujša nadlegovanja z vikanjem. »Ko imate oblečeno krilo, vas še raje pozdravim.« Ali sporočila med sestanki: »Danes pa dobro zgledate.« Bruham. Ali »Moški pogledi se začnejo, kjer se konča rob ženskega krila.« Da je še vse toliko bolj narobe, so nekateri tudi globoko verni. Nisem si izbrala družbe, kjer je sprejemljivo, da moramo ženske z umetnimi nasmeški prenašati takšne komentarje. Da nam drugega kot nerodni nasmeški ob »tukaj pa delajo same luštne punce« niti ne ostane, ker komentarji niso zaželeni. Pokažite mi žensko, ki je nadrejeni še niso vsaj verbalno nadlegovali na delovnem mestu. In dvomim, da bo kmalu kaj drugače, ker moramo kot družba obvarovati ta krhki moški ego, ki si jemlje dominacijo v tem svetu, pa čeprav nihče ne ve, kdo jim je to moč podelil. Oziroma so si jo verjetno sami vzeli in si jo zdaj ljubosumno lastijo.
#jaztudi, avgust 2018
Imela sem osem let. Sosed iz bloka me je prosil za pomoč v kleti. Ker sem ga poznala, sem šla z njim. V kleti se je postavil pred vrata in zahteval, da se slečem. Po mojem dolgem jokanju mi je rekel, da ga moram poljubiti na usta in potem lahko grem. Od takrat ne maram hoditi v kleti ...
#jaztudi, avgust 2018
Gibanje #Metoo
Korenine ameriškega gibanja #metoo, ki se je sprva ukvarjalo s spolnimi zlorabami temnopoltih žensk in deklet, segajo v leto 2006. Danes razširjeno geslo #metoo je takrat začela uporabljati aktivistka Tarana Burke. Cilj akcije je bil oblikovati skupnost zagovornikov žrtev, jim ponuditi pomoč in jih spodbuditi k medsebojnemu povezovanju, ob tem pa tudi globalno preoblikovati in razširiti zavedanje o problematiki spolnega nasilja. Ko je kampanja dobila svoj odmev v Hollywoodu, je pred dvema letoma dobila množično, svetovno razsežnost. Leta 2017 sta New York Times in New Yorker objavile zgodbe številnih žrtev spolnih napadov vplivnega hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina. Sledile so še številne druge.
Igralka Alyssa Milano, ki je bila dvakrat spolno zlorabljena, prvič kot najstnica, česar ni prijavila policiji in je potrebovala 30 let, da je lahko povedala staršem, je po pričevanjih v primeru Weinstein na Twitterju uporabila ključnik #metoo. Ob tem je pozvala, da tudi druge žrtve spolnih zlorab naredijo enako, sledil je množični odziv. Tvit je objavila zvečer, naslednje jutro pa je imel že več kot 55 tisoč odgovorov po enakim geslom, kmalu so frazo uporabljali milijoni in je zaokrožila po svetu. »Ne samo da se ta grozna stvar dogaja v moji industriji, temveč se v vsaki industriji,« je ob tem dejala Milanova in še, da je navdihujoče, da lahko tako razširjena akcija pripelje do sprememb.
O spolnem nadlegovanju je med številnimi spregovorila tudi igralka Gwyneth Paltrow. Pri 22 letih je dobila glavo vlogo v filmu Emma, ko jo je producent Weinstein povabil v svojo hotelsko sobo na Beverly Hillsu, kjer se jo je začel dotikati in ji prigovarjati, da se gresta v spalnico masirat. Zavrnila ga je, za dogajanje je povedala svojemu takratnemu fantu Brad Pittu, Weinstein pa je na dogodek odgovoril z grožnjami.
Igralka Sharon Stone je na vprašanje televizijskega novinarja, ali se je v svoji karieri že kdaj srečala s spolnim nadlegovanjem, odgovorila, da je v tem poslu videla vse. Vanj je pred 40 leti vstopila »od nikoder« in »brez kakršnekoli zaščite«.
