Naj na začetku nekaj razčistimo – v tej in vseh drugih raziskavah ter dokumentih, ki se tičejo žensk, govorimo o enakosti in ne o enakopravnosti – prav zaradi teh dveh poimenovanj se divje lasajo nekateri evropski poslanci in strankarski vrhovi, češ da ženske nismo enake kot moški. Kar je seveda res, ne rase nam brada in nimamo prostate, poleg vsega drugega. Termin »enakost med spoloma« je širši, v svojih dokumentih ga uporablja EU in zajema enakopravnost, enakovrednost ter enake možnosti. Šele vsi trije kriteriji sestavijo celotno sliko. Čeprav me »enake možnosti« begajo že iz otroštva, ko nam je o njih razlagala učiteljica v tretjem razredu osnovne šole, najbrž v smislu »kaj vse nam je omogočil socializem«. Torej – vsi lahko hodimo v šolo in dosežemo izobrazbo, za katero smo sposobni in če se potrudimo, nas je opozarjala. Ampak kako vendar imamo enake možnosti, ko pa imam jaz šolo kar čez cesto in mi mama pomaga, če se mi kje zatakne, sošolec pa prihaja k pouku z uro in pol oddaljenega hriba, ko pride domov, pa žene živino na pašo in tam ostane do večera? Učiteljica mi seveda ni znala odgovoriti. In tudi takšne raziskave ne morejo odgovoriti na čisto vsa vprašanja.
Kje smo torej?
V svetu je takole – do dvajsetega mesta se je uvrstilo 17 evropskih držav in tri neevropske, ni treba veliko ugibati, katere – seveda ZDA, Kanada in Nova Zelandija, pa tudi Avstralija preveč ne zaostaja. Merili so marsikaj – od nasilja v družini in zunaj doma pa do dostopnosti do pravnega sistema, finančne neodvisnosti, dostopnosti do izobrazbe in zaposlitve, vključenosti v politično življenje, pa celo do mobilnega telefona. Saj veste – ljubosumni moški zelo radi brskajo po ženinem mobilcu, zato je v najbolj zaplankanih državah jasno, da ga ženske sploh nimajo. In seveda v državah, ki so tako revne, da telefona nima skoraj nihče.
Med države, kjer se ženskam godi najslabše, sodijo tako rekoč vse, kjer je vojna, povezana z revščino in verskim fanatizmom. Čeprav tudi to ni povsem res – med Kurdi, ki so v večni vojni z večinskimi narodi, raztreseni so po več državah, govorijo različne jezike in so ali šiiti ali suniti, so ženske večinoma spoštovane, ne zakrivajo se, šolajo se …, skratka, v danih okoliščinah živijo spodobno življenje. Afganistanke so recimo dobro vključene v politično življenje, v parlamentu imajo zagotovljenih 27 odstotkov poslanskih mest (kar je, mimogrede, več kot pri nas), Jemenke pa kljub temu, da se jim po merilih raziskave godi najslabše, doživljajo sorazmerno malo partnerskega nasilja. Tepejo jih torej drugi …
Slovenke telefoniramo
Mimogrede, v raziskavi obeh ustanov iz leta 17/18 je bila Slovenija celo četrta na lestvici, takrat smo zares vriskali od veselja, a kaj ko lahko posamični parametri hitro pokvarijo skupno sliko. Recimo zastopanost žensk v parlamentu je pri nas le 20-odstotna, kar je precej slabše od že prej omenjenega Afganistana. Ne gre le za to, da Slovenke nočejo v politiko, ampak tudi tiste, ki si drznejo na ta spolzki parket, stranke zelo rade uporabljajo za nabiranje ugleda in točk, potem pa jih potisnejo v neizvoljive volilne okraje.
Nič čudnega, če turisti derejo k nam in bi radi nekateri kar ostali – pri nas se čutijo varne. Če bodo brali omenjeno raziskavo, jih bo še več, saj si več kot 85 odstotkov Slovenk upa ponoči na sprehod brez spremstva, kar je največ na svetu. Nedosegljive smo tudi po telefonih, ki jih prenašamo s seboj, kar 97,3 odstotka žensk, starejših od 15 let, jih ima. Prednjačimo tudi po zaposlenosti in vključenosti v vse mogoče poklice.
Brez žensk so konflikti
Že bežen pogled na lestvico kaže, da je v državah, kjer je ocenjeno, da je enakost moških in žensk vsaj približno uravnotežena (enakosti v resnici ni nikjer, je le večji ali manjši približek), tudi več miru in blaginje. Ženski princip je pač manj eksploziven, bolj pomirjujoč, strpen in – praktičen. Družine pač ni mogoče obdržati v nenehnih viharnih razmerah in med večnimi konflikti vzgojiti otrok, ki bodo po možnosti bolj izobraženi in bodo živeli v večjem blagostanju kot starši, kar si želijo vsi razumni roditelji. Če bi ženske vodile svet, ne bi bilo vojn, je vzdihnil že marsikateri politik. Če bi bile ženske v vodstvih korporacij, ne bi bilo velikih ekonomskih kriz, ker so veliko previdnejše od hazarderskih moških, je vzdihnil že marsikateri ekonomist.
Raziskave kažejo, da odnos do žensk v neki državi napoveduje dobre ali slabe preobrate v bližnji prihodnosti. Začne se z omejevanjem kontracepcije in prepovedjo splava, nadaljuje z nezaposljivostjo žensk, ki imajo otroke, pa s slabim plačilom, da bi jih spravili nazaj za štedilnik, ukinjanjem bonitet, če ne hodijo v cerkev ali ne podpirajo favoriziranih družbenih gibanj … no, vse to smo že kdaj doživeli in doživljamo tudi zdaj v neposredni soseščini. Zato ženska gibanja tudi v najbolj razvitih in do žensk prijaznih državah nenehno opozarjajo na znano anekdoto o hinavskem kuhanju žabe.
S statistiko je tlakovana pot v pekel
Če primerjamo omenjeno raziskavo z indeksom blaginje otrok, ki je nastajal pod okriljem Unicefa, smo tam običajno na šestem ali sedmem mestu, otroci pa se uvrščajo približno enako kot na lestvici položaja žensk – na vrhu so skandinavske države, sledijo pa razvite evropske države. Se pravi, da smo čisto v redu, umrljivost dojenčkov je majhna, matere imajo leto porodniškega dopusta, za varstvo je poskrbljeno … Ampak številke včasih grdo lažejo. Če se hvalisaš z urejenim varstvom, pri tem pa vsako leto ostane na cesti kar lepo število vrtčevskih otrok, seveda ne bo nobena razkačena mati verjela, da smo med prvimi v Evropi po prijaznosti do otrok. Smo pa seveda neskončno na boljšem, kot so Nemke, kjer pričakujejo, da bodo ostale doma, dokler otrok ne bo samostojen. Z veliko težavo najdejo varstvo in ga drago plačujejo.
Ena od hudih težav v Sloveniji so samske starejše ženske z zelo nizkimi dohodki, največkrat so to vdove, ki so prevzele pokojnikovo pokojnino ali pa so ji k njeni, praviloma nizki, dodali še (nizek) vdovski dodatek. Za socialno pomoč nočejo prositi, da ne bi zapravile stanovanja in vrta svojim dedičem. Očitno pa po žepih nosijo telefon, kot je videti iz raziskave, najbrž zato, da lahko pokličejo na pomoč, če padejo in se ne morejo pobrati. Ves krik in vik okrog enakosti, ki seveda vključuje enake možnosti izobraževanja in enakopravnega dostopa do zaposlitve, ima seveda globok smisel – ko bomo stare in same, narava nam je pač dodelila to vlogo, se bo zelo poznalo, kaj smo delale in koliko smo zaslužile. Navsezadnje se bo družba, karkoli to že je, morala začeti ukvarjati tudi z veliko opravljenega dela žensk za družino in okolje, ki ji ga je naložila brez plačila. In to nekako kompenzirati.
O tem, da večina družin ne more preživeti brez dveh plač, najbrž ni treba veliko razpravljati. In o tem, da država ne more funkcionirati brez polno zaposlenih žensk (pomislite samo na šolstvo in zdravstvo), tudi ne. Se pravi, da bo treba še veliko razpravljati in predvsem delovati v smeri »enakosti«.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
