To pa ne velja za našega kuharskega šefa Jožefa Oselija, ki je že skoraj pol stoletja vajen skrbeti za kulinarične užitke svetovnih voditeljev in kraljevskih družin. In čeprav je v svoji bogati karieri videl že marsikaj, je bil njegov zadnji podvig, ko je v Savdski Arabiji kuhal za kralja Salmana in ruskega predsednika Putina, tako impozanten, da je na njem pustil močan pečat.
V Riadu se je oktobra zgodilo nekaj, kar je bilo še nedavno nepojmljivo. Arabski kralj je dal za ruskega voditelja postaviti rdečo preprogo in ga sprejel z najvišjimi častmi. Kar je nadvse nenavadno, saj so Arabci med hladno vojno imeli Sovjete za brezbožne komuniste. Tokrat pa Rusov niso pričakali le s častno stražo in konjenico, temveč tudi s četico najboljših kuharskih šefov z vsega sveta. In kako se je med njimi znašel slovenski kuhar? Po srečnem naključju.
Skrivnostno povabilo in šok
Srečnem zato, ker je Jožefa Oselija zelo težko ujeti z danes na jutri. Kljub svojim letom (letos jih je dopolnil 70) je namreč še vedno nadvse dejaven v svojem poslu – uči in se uči, kuha, pripravlja dogodke ter sodi na največjih kuharskih tekmovanjih po svetu. Med vsem tem pa najde čas tudi za pripravo svoje biografije. Le nekaj dni pred dogodkom s Putinom se mu še sanjalo ni, kaj ga čaka. Pet lepih, a dolgih mesecev je namreč preživel na otoku Rab in ravno zaključil z zadnjim velikim dogodkom ob 130. obletnici turističnega društva, za katerega je pripravil 2000 posebnih sladic. Utrujen, a zadovoljen z uspešno opravljenim delom je s soprogo Metko ravno pakiral kovčke, ko je zazvonil telefon. Bil je njegov prijatelj Thomas A. Gugler, predsednik Svetovnega združenja kuharskih društev Worldchelfs. Presenetil ga je z vprašanjem, ali bi mu prišel pomagat pri izpeljavi gala dogodka za kralja v Riadu. Jožef ga je vprašal, koliko časa ima na voljo, da se odloči, saj je še na Rabu. Thomas mu ni odgovoril, le skrivnostno ga je prosil, naj mu takoj pošlje po e-pošti kopijo dokumentov. Seveda se prijateljev ne pušča na cedilu, tako da je Thomas že v nekaj minutah imel kopijo potnega lista. Jožef je misel na Riad potisnil na stran, saj se je moral še posloviti od rabskih prijateljev, preden sta se z Metko odpravila proti domu. Prav nič se jima ni mudilo. Vzela sta si čas tudi za postanke na poti in jih izkoristila za nostalgično spominjanje na čase, ko je Metka še kot otrok v teh krajih preživljala počitnice.
Ko sta se pozno zvečer končno vrnila domov, pa je sledil šok. Thomas je Jožefu že poslal letalsko vozovnico in vizum za Riad. Datum odhoda: naslednje jutro ob 6. uri iz Benetk. Sledila je akcija – sin mu je pomagal najti prevoz do Benetk, Metka je spakirala kovčke, sam pa je na hitro zbral nekaj svojih najboljših receptov. Tisto noč in vso pot do Riada mu adrenalin ni dal spati, saj mu je po glavi rojilo nešteto vprašanj: Kakšen jedilnik so si zaželeli v palači? Za koliko ljudi? Ali bomo imeli primerno kuhinjo za pripravo? Bodo na voljo vse sestavine? Kdo vse bo tam? ...
Takega varovanja pa še ne!
Že ob pristanku na letališču mu je bilo jasno, da gre za veliko zadevo, saj je dobil odgovor na zadnje vprašanje. Srečal je kar nekaj znanih obrazov, ki so prav tako kot on čakali na prevoz do hotela. Thomas jih je pričakal na recepciji in predstavil med seboj. Zbrala se je impresivna množica 24 šefov z vsega sveta – tako mladih kot starejših, z različnimi izkušnjami, kar se je pokazalo kot zmagovalna kombinacija.
Sledila je še ena neprespana noč, saj je naslednje jutro napovedovalo vznemirljivo dogodivščino. Preden so vstopili na avtobus, ki naj bi jih peljal v palačo, jih je Thomas izrecno opozoril, da morajo potne liste ves čas nositi s seboj. Kmalu so izvedeli, zakaj.
Že pri prvem vhodu jih je ustavila kraljeva straža, jim pobrala dokumente, avtobus pa preverila s psom. Po eni uri preverjanja je glavni komandir vprašal, kdo je Jožef, in ga pozval, naj stopi iz avtobusa. Preostali so lahko nadaljevali pot v kuhinjo, Jožef pa je ostal sam pred vrati velikega poslopja. Šele čez eno uro so ugotovili, da je z njegovim potnim listom vse v redu, in prišel ga je iskat šofer. Pri drugem vhodu je sledil še en pregled, ta je minil brez zapletov. Pred vhodom v veliko poslopje kuhinje nova straža in na hodniku pred kuhinjo še četrti pregled, tokrat z detektorjem. Jožef, ki je delal že za maršala Tita, gostil prenekaterega kralja in kuhal v največjih kuhinjah tega sveta, takšnega varovanja ni videl še nikjer.
Jedi, za katere ni recepta
Največje presenečenje pa je sledilo v kuhinji. Ko jih je Thomas po svoji presoji razporedil po skupinah, jim je povedal, da si je kraljevi protokol zamislil jedi, za katere ni receptov, obstajata le skica in približen opis. Do večera mora vsaka skupina pripraviti svojo jed za fotografiranje in pokušanje. Prvo gala kosilo bo čez tri dni, ko bo na obisk prišel kronski princ Savdske Arabije Mohamed bin Salman. Jožef je bil dodeljen v najtežjo skupino – slaščičarsko. V njej sta bila še mlada nemška šefinja Manuela in slaščičarski mojster iz Malezije George. Thomas jim je pokazal dve skici sladic in povedal, kaj od njih pričakuje. Ko je odnesel pete, sta Manuela in George zaprepadeno gledala Jožefa. K sreči je ta ohranil mirno kri, saj je s seboj kot vedno prinesel torbo z najbolj prefinjenimi recepti, nekaj nožev in manjši inventar, ki je nujen za pripravo vrhunskih sladic. Hitro se je odločil, kaj bodo ustvarjali, in razporedil delo – Manuela bo po normativih tehtala in pripravila sestavine, Jožef se bo ukvarjal z izdelavo sladic, Georgea pa sta čakala končno rezanje in glaziranje.
Večerno testiranje jedi so sladice odlično prestale in Jožef je dobil prve pohvale od Thomasa ter protokola. Tudi drugi so imenitno opravili testiranje prvih jedi, a v naslednjih dneh so na lastni koži občutili muhavost arabskega protokola. Ta si je namreč do gala kosila še velikokrat premislil, tako glede števila gostov kot glede jedilnika. Šefi so bili pod nenehnim pritiskom.
Da bi jih Thomas razvedril, jim je priredil slavnostno kosilo v velikem šotoru na vrtu palače. Domače kuharice, ki so pozneje na gala dogodku poskrbele za arabski del jedilnika, so jim pripravile svoje najboljše jedi. Kuharji so posedli po preprogi na tleh in uživali v dobrem kosilu.
Pa naj bom iz Kanade
Naslednje dni so od jutra do poznega večera pripravljali jedi. V Jožefovi skupini so pripravljali čokoladni brownie, francoske makrone, mangov in malinin pire, dve vrsti čokoladnih pralinejev, borovničev sladoled s pistacijo in beli »baiser«. Delo jim je šlo dobro od rok, samo makronov so naredili več kot tisoč. K sreči je bila njegova sladica tako všeč protokolu, da je ni spreminjal. Pohvale so deževale tudi kasneje od kronskega princa, zato so se odločili, da se enako postreže tudi ob Putinovem obisku.
Vsak dan pa je bila enaka tudi Jožefova nesreča z dokumenti. Skoraj pri vsaki straži je izgubil debelo uro čakanja zaradi preverjanja, avtobus pa ga od prvega dne ni več čakal, temveč se je odpeljal naprej. Kadar ponj ni prišel šofer, je moral sam pešačiti dolgo pot skozi kraljevo posestvo, med palačami in stražami. Ko so mu že ničkolikič zagotovili, da so uredili podatke v sistemu, se je zgodba ponovila. Tokrat je ostal pred vrati skupaj z mladim španskim šefom, ki je zaradi tega glasno bentil in preklinjal. Jožef ga je komaj utišal, saj si ni želel pristati v zaporu. Ko sta le prišla mimo prve straže, sta pešačila do druge, tam je mladi Španec smel naprej, Jožef pa je zopet obtičal. Tokrat so ga pozvali, naj sodeluje, in skupaj so iskali pet številk, ki so manjkale v sistemu. Ko so le prišli do njegovega imena in priimka, so ga vprašali, ali je Jozef Oseli Canada? Prikimal je, saj je imel že vsega čez glavo. Pa tudi če sem iz Kanade, si je mislil, samo da me spustite naprej.
K sreči je prišel še pravi čas, da so naložili jedi v hladilne vozičke in se v spremstvu policije odpeljali v glavno palačo, kjer je potekalo kosilo za kronskega princa. Thomas je šefe po kosilu povabil v dvorano, tam se jim je princ osebno zahvalil za trud. Tudi protokol je bil zadovoljen.
Končno trenutek zmagoslavja
Sledila sta dva dneva za pripravo podobnega menija za Vladimirja Putina. Ker je bilo napovedanih precej več gostov, se je z vseh strani čutila napetost. Med delom v kuhinji je šefe ves čas budno spremljalo sedem uslužbencev palače, odgovorih za HACCP. Ti so jih stalno opozarjali na čistočo v kuhinji ter obvezno uporabo rokavic, kap in zaščitnih mask.
Na dan velikega dogodka so morali že ob treh zjutraj kreniti proti palači. Jožef je že standardno moral iz avtobusa in imel je občutek, da so že vsi naveličani čakanja zaradi njega. Ko mu je končno uspelo priti do palače, je sanitarna inšpekcija že pregledala jedi, jih spakirala v folijo in hladilne vozičke zapečatila z nalepkami »pregledano«. Vse so natovorili na tri tovornjake in tako kot prejšnjič v spremstvu policije z lučmi potovali do prvega vhoda v glavno palačo. Tokrat je Jožef pred vhodom ostal skupaj z mladim šefom iz Moskve. Zanimalo ga je, kaj bo sledilo. Kmalu se je v velikem fordu pripeljal sam šef kraljevega protokola, in ko se je prikazal, je straža samo salutirala in niti pisnila več. Oba šefa sta se udobno namestila v ogromnem avtomobilu in uživala svoj trenutek slave. Preostala ekipa ju je že komaj čakala, saj je sledil kratek sestanek s Thomasom. Opozoril jih je, da mora biti vsaka ekipa s svojimi jedmi 120-odstotno pripravljena, saj je čas postrežbe omejen na 35 minut. To je pomenilo, da gredo jedi iz kuhinje druga za drugo. Zakaj takšen tempo, ni nihče spraševal. Tako se je odločil protokol.
Novo naročilo
Sledila je kontrola kuhinje. Celotno osebje jo je moralo zapustiti, vanjo pa je prišla garda s psi in nekakšnimi aparaturami. Po pregledu vseh prostorov je še enkrat z detektorji preverila šefe in smeli so nazaj. Jožefa je premagala radovednost in pokukal je v glavno dvorano ter si ogledal elegantno okrašene mize, srebro, ki se je lesketalo v soju kristalnih lestencev, in natakarje v frakih. Ponosno se je spomnil, kako je z Metko že v sedemdesetih letih podobno pripravljal za maršala Tita, le raven kulinarike se je odtlej dvignila v višave. Seveda pa je opazil ogromno razliko med številom in delom varnostnikov takrat na Brdu in sedaj v Riadu. Maršal se je namreč svobodno gibal po rezidenci in okolici, arabskega kralja pa sta v vsaki sobi in dvorani spremljala garda in številno drugo spremstvo.
Jedilnik za predsednika Putina je bil podoben kot za kronskega princa. Med kosilom so bile ves čas na voljo arabske jedi, evropske pa so si sledile takole: predjed z lososom in zelenjavo, dve glavni jedi s piščancem in biftkom, osemdelna sladica s čokoladnim browniejem in vsemi dodatki ter krožniki z izbranim sadjem.
Sledilo je čakanje. Končno so si lahko iz prvega nadstropja ogledali prihod Putina v spremstvu konjenice in častne straže pred palačo. Ker so prostori palač tako ogromni, so ga na vhodu posedli v električni avto in odpeljali do dvorane, tam ga je sprejel kralj Salman.
Po kosilu so se pohvale na račun vrhunske kulinarike kar vrstile. Protokol je Thomasu in njegovemu podjetju za catering naročil nadaljnje sodelovanje pri vseh večjih dogodkih v kraljevi palači in drugih mestih, kjer ima kralj svoje rezidence. V isti sapi je prišlo tudi novo naročilo za 280 gostov čez dva tedna v isti dvorani, kjer bo kralj gostil indijskega predsednika Rama Natha Kovinda. Med šefi je završalo – kdo gre domov in kdo se lahko vrne?
Vi pa počakajte ...
Jožef je v naslednjih dneh namenjen na kuharsko tekmovanje na Šrilanko, zato ni hodil domov, temveč se je na otok odpravil direktno iz Riada. Thomas mu je spet organiziral vozovnice tako, da se je lahko vrnil v Riad na pripravo dogodka za indijskega predsednika.
Čez nekaj dni se je tako na istem mestu zbrala nova stara ekipa šefov. Nekateri so se vrnili, drugi prišli na novo. Čeprav je Jožef upal, da so problemi s stražo preteklost, se je že pri prvem pregledu spet zataknilo. Ne glede na to je ohranil dobro voljo, saj ga je v kuhinji čakal Thomas z novo skico – spet so želeli čokoladni brownie, le v drugi obliki in z drugimi dodatki. Tokrat je bil v Jožefovi ekipi njegov stari prijatelj Eric Roos iz Bangkoka, bil je presenečen, da se je Jožef znašel v slaščičarni, saj ga je poznal po drugih sposobnostih. Ko mu je Jožef pojasnil, da se je dolga leta kalil pri največjih slaščičarskih mojstrih na Japonskem, v Dubaju in Lyonu, je bil navdušen. Sodelovanje z njim je bilo tudi za Jožefa pravi balzam, saj je delo teklo gladko vse do postavitve kosila. Tokrat si je tudi Thomas oddahnil, da gostje ne bodo odšli lačni, saj je od protokola izprosil, da bi kosilo trajalo vsaj eno uro. Ni pa mu uspelo uskladiti izbora jedi in števila gostov. Protokol je spet mešal štrene šefom, ki so morali v zadnji uri zamenjati glavno jed. Kljub vsemu so bili na koncu vsi zadovoljni in ponosni na svojo arabsko pravljico.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
