Glas seveda ni njegov, ampak pripada komaj štirimesečnemu Paku, papagaju vrste amazonaka auropalliata, ki veljajo za največje govorce. Besede osvajajo kot za šalo in jih znajo celo smiselno uporabljati. Prikupni videi takšnih ljubljenčkov, ki krožijo po družbenih omrežjih, nas nasmejijo, odpirajo srca in nič čudnega, da si jih želi imeti vedno več ljudi, tudi pri nas. »Vse več jih sledi tej modni muhi, ne zavedajo pa se, kako kompleksna je ta žival, ki zelo dolgo živi, moda pa se hitro menja,« opozarja Zupančič, da se moramo o pticah dobro poučiti, preden se odločimo za nakup.
Priznam, da me ta bitja od nekdaj fascinirajo. V otroštvu smo doma vedno imeli male skobčevke in jih navadili vseh mogočih neumnosti. Ker si včasih težko prišel do večjih papig, sem bila prav očarana, če sem kje videla elegantnega kakaduja ali večjo impozantno aro, še bolj pa, kadar je kakšen od njih spregovoril ali kaj prikupnega ušpičil. Poleg vsega pa so te ptice čudovito barvite in pametne, zato si jih vse več ljudi želi imeti doma. Vendar ni vse tako preprosto in čudovito, kot je videti na zunaj. Ker so ptice tako pametne, zahtevajo zelo veliko pozornosti, discipline in primerne vzgoje. »Mnogi se prenaglijo, ne dobijo dovolj informacij, ne spoznajo dovolj dobro svojih ptic, na koncu jim niso več kos in te ptice pristanejo med malimi oglasi ali pa jim 'uidejo',« svari Borut.
Ptice so ju prevzele na potovanju
Z ženo Heleno se pticam posvečata že deset let. Na potovanju po Mehiki sta imela veliko priložnosti opazovati ta bitja, še bolj pa sta se navdušila, ko sta nedolgo zatem na Tenerifu obiskala rezervat s pticami. To je bila ljubezen na prvi pogled. »Takrat sva si kupila najino modročelo amazonko Lili, ki jo imava še danes,« začneta svojo zgodbo med tremi, pravzaprav štirimi korenjaki – Lili, Pakom, aro Henrijem, ki nam dela družbo na mizi, medtem ko se v inkubatorji nerodno premika tritedenski arin mladiček, ki je tiste dni prvič odprl oči. Prvo ptico sta kupila pri njunem današnjem prijatelju in partnerju Robertu Sekardiju, ki ga je Borut našel na internetu. Na amazonko sta čakala skoraj eno leto, prej pa sta se o njej zelo dobro poučila. »Če bi mi še kakšno leto pred tem kdo rekel, da se bom začel profesionalno ukvarjati z vzrejo ptic, bi mu rekel, da se šali,« se smeji. Toda Lili je kmalu dobila prijateljčka in od tod do mladičev je bil le še korak. Za vzrejo sta se odločila tudi zato, ker naravno okolje večine njunih ptic vedno bolj izginja in populacija upada. »Ugotovila sva, da lahko nekaj narediva za vrsto,« se pogovoru pridruži Helena, medtem ko se igra s Henrijem, prelepo mlado aro macao, najlepšo iz svojega gnezda, ki ima iz neznanega razloga težave s sklepom v levem krilu, kljub vsej veterinarski pomoči, ki jo je imela na voljo. »Zdaj je že mnogo bolje,« razloži. Henri verjetno ne bo mogel nikoli leteti, ampak kot ljubljenček bo imel vseeno lepo življenje. Pa tudi kakšnega prekrasnega potomca bo verjetno zaplodil, če bo dovolj zdrav, da se bo priključil matični jati, saj ima odlike v barvi, ki je med rejci zelo iskana. »Pri vrsti ara macao nobena papiga ni enaka, in več ko ima čiste rumene barve, lepša in bolj iskana je, ima pa tudi večjo vrednost,« pove Borut. Jato za vzrejo imata v sosednji stari hiši na kmetiji na obrobju Ljubljane, kjer sta uredila prostorne preletalnice. Pari prihajajo od preverjenih rejcev iz različnih delov Evrope. »Prepotoval sem več kot 100.000 kilometrov po Evropi, da sem si naredil svojo jato.« Zelo ponosen je na kostariško aro ambiguus, ki naj bi jih bilo v naravi manj kot 250. »Gojimo predvsem vrste, ki jih v naravi ni več toliko in katerih populacija upada.« Take ptice so namenjene predvsem nadaljnji vzreji, medtem ko papige, kot so rumenoprse are in nekatere amazonke, ki nimajo posebnega statusa v naravi, Zupančičeva namenita družinam za ljubljenčke.
Ne vedo, da so ptice
Papige, ki se zvalijo v njuni jati, hranita ročno. Pri papigah v naravi po navadi preživi samo en mladiček, zato Borut staršema enega pusti, preostali pa odraščajo v inkubatorju. Po zakonu narave hranijo tistega, ki najvišje dvigne glavico, drugi dobivajo čedalje manj hrane in v gnezdu poginejo. »Z ročnim hranjenjem sicer papigam izkrivimo njihove naravne nagone do te mere, da nekatere sploh ne vedo, da so ptice.« Zato je pri tistih, ki so namenjene gojitvi, pomembno, da pri ročnem hranjenju ne pretiravajo s crkljanjem, ampak jih takoj, ko začnejo samostojno jesti, spustijo k svoji vrsti. Med našim pogovorom ob stene inkubatorja večkrat nerodno potrka mladiček. Kako nebogljeno je to bitje! Ko ga Borut vzame ven, nerodno stopica po mizi, se nekajkrat prekucne na kljun in hvaležno podrsa ob Borutovo roko, ki ga hrani. Ptice, namenjene ljubljenčkom, gredo k družinam šele takrat, ko so samostojne, Helena ter Borut pa ocenita tudi nove lastnike, ali bodo odgovorno ravnali s ptico. »Z vsemi, ki so pri nas kupili ptice, smo v stikih, jim pomagamo, da se ptica navadi novega okolja. Poučimo jih glede prehrane in socializacije. Da bi jih bolje razumeli, moramo vedeti, kako živijo v naravi. Rejci po navadi ne dajejo dovolj informacij. Ljudje, ki se zanimajo za naše papige, pridejo večkrat in ostanejo tudi po tri, štiri ure.« Dan pred našim obiskom je šel nazaj k svojim novim lastnikom (ki so bili na dopustu) Pero, ki ima celo svojo FB-stran, kjer navdušuje z vragolijami. »Papige so izredno inteligentne živali. Srednje in velike dosežejo intelekt triletnega otroka, čustveno pa so na stopnji petletnika. Znanstveno je dokazano, da z intelektom prav nič ne zaostajajo za primati. Imajo sicer manjše možgane, ampak desetkrat več nevronov glede na njihovo prostornino. Lahko jih naučimo različnih trikov in govora. In ko naučimo govoriti sive žakoje, are in amazonke, ki veljajo za krasne govorce, so ti sposobni povezati mimiko in besede. Ko bo rekel 'lubčka', bo dejansko dal poljubček,« razloži Helena. »So nadvse kompleksne in inteligentne, ljudje pa jih dostikrat ne razumejo. Krasno se počutijo s človekom, vendar jih je treba dobro opazovati, da spoznamo njihove reakcije. Nekdo pravi, da je njegov ptič 'ratal žleht' in grize. Nobena papiga ne ugrizne brez opozorila. Ker ljudje ne razumejo njihove telesne govorice, prezrejo opozorila in jih 'fašejo'. Z bliskanjem z očmi, dvigom nožice opozarjajo, naj se jih ne dotikamo. Ptica ni hudobna, uporablja pač komunikacijo, kakršno ima v naravi, na tak način partnerja opozarjajo na nevarnost. Ko imamo ptico pri sebi, opazujmo, kaj se dogaja okoli nas,« razloži Borut.
Si to, kar ješ
K počutju in vedenju ptic veliko prispeva prehrana. »Ptica, ki jo hranimo samo s semeni, ima ogromno odvečne energije, ki jo mora potrošiti – z vpitjem, grizenjem, za vsako ceno. Ni mi jasno, od kod prepričanje, da ptice jedo semena. V amazonskem pragozdu, na primer, se nikoli ne srečajo s sončničnimi semeni. Njihova osnovna hrana so sveže sadje, zelenjava in oreščki, ki jih najdejo v svojem naravnem okolju. Sem velik nasprotnik procesirane hrane, nihče mi ne bo rekel, da je boljša, kot so brokoli, cvetača ali granatno jabolko. So pa še vseeno dobra alternativa za ptice, ki so jih rejci vzgojili s semeni. Problem je v tem, da imajo ptice rade rutino – tako, kot se bodo navadile v prvih treh mesecih, bodo jedle vse življenje. Če rejec ptici ne bo ponudil mehke, sveže hrane, ptica tega ne bo jedla. Če bomo ptico hranili samo s semeni, ji bo to zamastilo krvni obtok, kasneje lahko pride do možganske, srčne kapi, kot pri človeku. Papiga, ki bi lahko doživela petdeset let, bo tako živela le deset, petnajst let. Na hrano moramo biti še posebej pozorni, ko ptice postajajo spolno zrele. V tistem času jih hranimo z nizkokalorično in manj beljakovinsko hrano. V tem času moramo paziti tudi na to, da se ne dotikamo njihovih erogenih con, saj jih s tem samo spodbujamo k razmnoževanju. Najbolj varno v tem času je božanje po glavi in vratu. Dotikanje papige namreč sprejemajo zelo intimno, ker so monogamne in si v naravi izberejo le enega partnerja za vse življenje, vsi drugi v družini so del njegove jate, ki ga bodo sprejemali,« razlaga Borut.
Kletka je njihov dom
Mnogi se branijo kletk, ker menijo, da je to za papige zapor. Ker teh ptic nismo odvzeli iz narave, ampak so legalno vzgojene v vzreji, narave ne pogrešajo. Kletka je njihov dom. V njej imajo igračke, hrano, počutijo se varne. Ne morejo biti brez kletke, ker je naše okolje zanje prenevarno, njih pa vse zanima in se hitro lahko zgodi nesreča. »Ptica mora biti samostojna, mora se znati zaposliti. Od majhnega jo navajamo na igračke in različne oblike, da to sprejme, ko pride v drug dom. Najhuje zanjo je, če jo imamo prve tri mesece vseskozi zunaj, jo crkljamo, potem se pa naveličamo, ker si želimo malo več miru, in jo damo v kletko. Tega pa ne razumejo. Ko jim enkrat daš svobodo, jim tega ne moreš več vzeti, bližino s človekom namreč pogrešajo. Počele bodo vse, da pritegnejo pozornost svoje ljubljene osebe. Zato jih moramo že na začetku navaditi na red in disciplino. Ko oddava ptico, priporočava, da jo prve tri mesece spustijo iz kletke dvakrat na dan po pol ure, da se navadi na novo okolje, da najde hrano v kletki, da se sama zaposli. Papige so kot otroci. Potrebujejo red, disciplino, dovolj spanja in dobro oziroma primerno hrano. Vztrajen moraš biti vsaj sekundo dlje kot ptič, s čimer ima večina ljudi največ težav.« V tem je vsa skrivnost, pravita Zupančičeva, ki svojim pticam res posvečata ogromno časa in ljubezni! No, vsaj dokler domov iz šole in vrtca ne prideta njuni dve navihanki Ota in Eva.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
