Bolnišnica mora plačati tudi zamudne obresti od datuma vložitve tožbe (junij 2010) in tožnikom povrniti del stroškov sodnega postopka. Tako je v tožbi družine Medle proti Splošni bolnišnici Novo mesto odločila sodnica novomeškega okrožnega sodišča Irena Matekovič. Sodba še ni pravnomočna, pritožba nanjo pa se pričakuje zgolj od tožene stranke. Takrat 54-letni Štefan Medle iz Velikih Brusnic je 26. novembra 2009 zjutraj začel tožiti nad izjemno hudim glavobolom. Žena enega od bratov, ki živijo v bližini, je poklicala zdravnika, in ob 7.46 je pred hišo, v kateri je Štefan živel z mamo Marijo, parkiralo reševalno vozilo.
Bratje pokojnega Štefana in mama, ki je leta 2016 umrla, so najprej zahtevali 60.000 evrov, a je do odškodnine dejansko upravičena le mama Marija oziroma njeni dediči.
Zdravnica, ki ga je pregledala, je posumila na možgansko kap, zato so Štefana z rešilcem odpeljali na novomeško urgenco. Tja je prispel ob 8.14. Bil je pri zavesti, pogovarjal se je smiselno, potem pa se je začela kalvarija. Dežurni zdravnik, nevrolog dr. Želimir Bošnjak, ob Štefanovem sprejemu v bolnišnici ni bil prisoten, saj je tisti dan sam pokrival oddelek in ambulanto. Kdaj točno je prvič pregledal Štefana, iz dokumentacije ni razvidno, po izpovedbah udeležencev pa se je to zgodilo šele okrog 10. ure. Med tem pregledom je Štefan dobil epileptični napad. Potrebna je bila oskrba, kar je dodatno upočasnilo potek diagnostike. Dr. Bošnjak ga je tako na CT glave napotil šele okoli 11. ure. Ob 12. uri je preveril, ali je CT že opravljen, čez pol ure pa je le urgiral in se z radiologom osebno dogovoril za nujni CT glave, tako da je bil izvid ob 13.24 le na voljo. Še pol ure je minilo, da je Štefan prejel ustrezno terapijo. To se je zgodilo ob 14. uri, skoraj šest ur po prihodu v bolnišnico. Dr. Bošnjak se je o njegovem stanju nato posvetoval z nevrokirurgom iz Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, dr. Tekavčičem, ki je po predstavitvi podatkov o stanju pacienta ocenil, da operativna odstranitev hematoma, ki je nastal kot posledica počene žile v možganih, ne bi bila smiselna. Štefan je naslednjega dne ob 4. uri zjutraj umrl.
Nestrokovno ravnanje delavcev bolnišnice
Sodna izvedenka medicinske stroke, nevrologinja doc. dr. Janja Pretnar Oblak, je ocenila, da bi Štefan ob sprejemu v bolnišnico na tako imenovani ICH-skali dosegel oceno 3, kar pomeni 28-odstotno možnost preživetja. Enako oceno bi dobil vse do 11. ure, ko se je začela njegova zavest slabšati, pri čemer se je Pretnar Oblakova strinjala z navedbami tožnikov, da bi Štefan oceno 3 lahko dobil tudi pozneje, če bi le pravočasno dobil zdravilo za zmanjševanje otekline v možganih. To pa pomeni, da bi lahko Štefana ob ustrezni obravnavi in pravočasni terapiji prepeljali na operacijo v UKC Ljubljana in tako precej povečali njegove možnosti preživetja. Pri obravnavi Štefana Medleta je bilo torej resno odstopanje od profesionalnih standardov. V Splošni bolnišnici Novo mesto so v svojo obrambo poudarjali, da so klinične poti za urgentno obravnavo možganske kapi oblikovali šele leta 2010, a kot ugotavlja Matekovičeva, so se vsi vpleteni zdravniki tudi leto poprej gotovo zavedali, da možganska krvavitev pomeni hudo ogroženost življenja, zaradi česar bi morali takega bolnika ob sumu na kap obravnavati z najvišjo stopnjo nujnosti.
