Novice Svet24

Dženana Kmetec / Štajerski tednik

Kot ugotavlja Jelka Ljubec, koordinatorica za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo Spodnje Podravje, je sicer opaziti večjo senzibilnost do teh primerov, tudi boljšo odzivnost in prepoznavanje nasilja, kar pa žal ne pomeni, da je tega posledično manj. »V večini primerov gre za nasilje v odnosih, ki so nam v življenju najpomembnejši, to so odnosi z nam dragimi in pomembnimi ljudmi, starši, partnerji, otroci, v katerih naj bi bili srečni, varni in zadovoljni in ki naj bi nam predstavljali zavetje, ko ga potrebujemo. Odnosi, v katerih se nasilje nikoli ne bi smelo dogajati. Nasilje zanjo pomembnega človeka žrtvi nasilja za vedno spremeni življenje. To so zgodbe žrtev, ki so bile zaradi nasilja v svojem življenju prisiljene izbrati med zanje pomembnim odnosom in lastno varnostjo. Zgodbe, ki pomenijo temeljite spremembe v življenju in nove začetke. Zgodbe o pogumu, ki ga človek za to potrebuje,« je svoje dolgoletne izkušnje na tem področju dela predstavila Ljubčeva.

Lani v Spodnjem Podravju 147 kriznih sestankov zaradi nasilja

Nasilja je veliko, preveč. Delavke CSD se odzovejo na vsako prijavo nasilja v družini, tudi če je anonimna. »Posebej hiter je odziv, če obstaja sum, da je ogrožen še otrok. Takoj se skliče krizni multidisciplinarni tim, ki naredi oceno ogroženosti in načrt dela. Od januarja letos smo se sestali kar 147-krat. V 30 primerih, ko je policija izdala prepoved približevanja, so bili v družini tudi otroci, ki so bili priča nasilju,« je pojasnila Jelka Ljubec. Načinov, da izvedo za sum nasilja, je več. Včasih so prijavitelji žrtve, njihovi prijatelji, sorodniki, šole, vrtci, zdravstvena služba, anonimneži ... Najpomembnejše pa je sodelovanje s policijo. Skupaj odkrijejo večino primerov.

V 98 odstotkih gre za nasilje nad ženskami, v stiski pa se občasno kot žrtve znajdejo tudi moški. V zadnjih mesecih opažajo tudi porast nasilja nad starejšimi.

Otrok je žrtev, če je le priča nasilnežu

Sogovornica je izpostavila še eno pomembno dejstvo: nasilje se nikoli ne prekine kar samo od sebe. »Nasilje v družini po navadi ni enkraten dogodek, temveč traja dlje časa in se največkrat stopnjuje. Partnerja v nasilnem odnosu nista nikoli v enakovrednem položaju. Žrtev nasilja mora ves čas paziti, kaj reče oziroma dela, da bi se izognila partnerjevemu izbruhu, vedno mora biti pozorna na njegovo počutje in svoje vedenje prilagaja njegovim odzivom. Počuti se nemočno, obupano in prestrašeno,« je opozorila Ljubčeva. Nasilje ni zgolj fizično, ampak je tudi psihično, ekonomsko in spolno obračunavanje, zalezovanje ali zanemarjanje družinskega člana. Kot opozarjajo na CSD, je otrok, ki je priča nasilju enega družinskega člana nad drugim, žrtev, tudi če povzročitelj nasilja nad njim neposredno ne izvaja agresije.

Zakaj se ženske vračajo v nasilne odnos

Na CSD Spodnje Podravje ugotavljajo, da je za veliko nasilnih odnosov značilen vzorec, to je krog nasilja, ki poteka v treh fazah. Prva je naraščanje napetosti, žrtev zato postane previdnejša in bolj prilagodljiva, da bi ustregla nasilnežu, da bi se izognila nasilju, a z ničimer nasilja ne more preprečiti. Druga faza je povzročitev nasilja, pri čemer poudarjajo: »Nasilje ni nikoli posledica vedenja žrtve, čeprav povzročitelj to tako prikazuje.« Tretja faza pa je obdobje navideznega miru, v kateri povzročitelj poskuša zmanjšati pomen nasilja ali prevaliti krivdo za nasilje na žrtev, obenem pa jo prepričuje, da se nasilje ne bo več zgodilo. A zelo pogosto se omenjeni krog vrti in nasilje se samo od sebe skoraj nikoli ne konča.

"Grozil je, da bo ubil najprej otroka, nato mene in potem še sebe. Bala sem se"

»S partnerjem sem živela 15 let. Imava dva otroka. Sprva sva bila zaljubljena in srečna. Do mene je bil pozoren in dober. Hotel je skrbeti zame in me ščititi, vedno je želel biti z mano. Njegova skrbnost in zaščitništvo sta mi sprva laskala, razumela sem ju kot izkazovanje njegove ljubezni in naklonjenosti. Sčasoma sta njegova pozornost in zaščita prehajali v nadzor – kje sem, s kom se družim, s kom govorim po telefonu, če pridem točno iz službe, zakaj sem oblekla to in to bluzo ali krilo, čemu si urejam pričesko …, dokler me ni začel poniževati, me preklinjati in zmerjati. Nadzoroval je vsak moj korak. Nisem ga več prepoznala – iz sprva skrbnega in ljubečega partnerja je postal hladen, oblasten in nasilen moški. Govoril mi je kurba, da nisem ženska in da nisem sposobna skrbeti za otroka. Karkoli sem naredila, ni bilo dovolj dobro zanj. Ob izbruhih besa in ljubosumja je do mene postal tudi fizično nasilen. Na začetku me je udaril občasno, postopoma me je pretepal vsakodnevno, me vlekel za lase, klofutal, vrgel na tla in me brcal. Nekoč me je med pretepom zgrabil za lase in me vlekel v spalnico. Ni se oziral na to, da sta bila zraven otroka, ki sta jokala in kričala. Enkrat, ko me je suval v steno in me klofutal, je hčerka, ki je bila takrat stara osem let, pritekla in ga vlekla od mene. Potisnil jo je vstran, da je padla. Včasih me je zaklenil iz hiše. Metal je predmete po hiši, karkoli mu je prišlo pod roke, boksal v steno in vrata. Kontroliral je porabo denarja, za vsako stvar, ki sem jo prinesla iz trgovine, je zahteval račun. Bila sem brezposelna. Za potrebe otrok od svoje plače ni prispeval ničesar, češ da imam za to otroški dodatek. Ustrahoval me je, da če bom odšla od njega, naj nikar ne mislim, da bom odpeljala s seboj otroka, da bo vsem dokazal, da sem nesposobna mati, da sem nora in da me bodo odpeljali na psihiatrijo. Če bom poskušala oditi, me bo ubil, najprej otroka, da bom gledala, potem mene in nato še sebe. Bila sem prestrašena, bala sem se njegovih udarcev in njegovih groženj. Strah me je bilo, da mi bo kaj naredil, in še bolj, da bo kaj naredil otrokoma. Nikomur nisem upala povedati, kaj se dogaja v naši družini, bala sem se njegovega maščevanja in tega, da mi nihče ne bo verjel.«

To je ena mnogih zgodb žensk, žrtev nasilja v družini, s katerimi se srečujejo na centru za socialno delo.