Vremenska napoved odlična: sončno, s termičnimi dviganji. Irena in Eric Raymond zaženeta motor in dvosedežno letalo na sončni pogon Sunseeker DUO, ki ga je zasnoval Eric, izdelala pa sta ga skupaj z Ireno, vzleti. Njun cilj – preleteti Švicarske Alpe. Se jima bo uspelo dvigniti dovolj visoko, da bosta preletela mogočne gore? Baterije namreč omogočajo le približno 20 minut vzpenjanja …
Podvig jima uspe. Postavita nov svetovni rekord in se v zgodovino zapišeta z najdaljšim preletom Alp z letalom na sončno energijo. Eric kot pilot, ki mu je podvig uspel že v njegovem enosedežnem letalu Sunseeker II, Irena kot edina ženska na svetu, ki je pilotirala letalo na sončni pogon. Čeprav se Irena lahko pohvali, da je edina tovrstna pilotka na svetu, pa ni prva. »Leta 1980 je učiteljica Janice Brown kot prva ženska na svetu sedla v solarno letalo. Zaradi svoje teže, tehtala je le 45 kg, so jo izbrali za testno pilotko letal Gossamer Penguin in Solar Challenger. Z njimi je naredila nekaj testnih letov, kasneje, kot mi je znano, pilotka sicer motornih letal ni več letela z letali na sončno energijo.«
Deklica s sanjami
Ko je bila Irena še čisto majhna, je opazovala majhna letala, ki so vzletala z bližnjega letališča Lesce, in sanjarila. »Zelo sem si želela, da bi enkrat lahko šla na panoramski let. Žal sta starša zidala hišo in je bilo zanju to predrago.« Irena je sanjala naprej. V osnovni šoli je sanje lovila v fotografski objektiv, se vpisala v foto klub in postala njegova tajnica. Motive je najraje iskala na letališču in v hribih; pogosto so njene fotografije visele na razstavnih panojih. Ko se je bilo treba odločiti, kam po osnovni šoli, je kolebala. Vleklo jo je v svet fotografije, a tudi letalstva. »Obe srednji šoli sta bili zame nedosegljivi. Bolj kot to, kaj me veseli, je bilo namreč pomembno, ali bom lahko dobila štipendijo in kasneje službo. Zato sem se odločila za naravoslovno gimnazijo.« Potem pa so pri 16 njene največje sanje nenadoma postale resničnost. »Ena od prijateljic mi je povedala, da se je vpisala na tečaj za jadralnega pilota in da je možno ure letenja odplačati z delom. Naslednjič sem šla z njo.« Irena se je na letališču takoj počutila doma. »Vse mi je bilo všeč. Super družba smo bili. Razumeli smo se in si pomagali. Vsak prost trenutek sem poslej preživela tam. Če nisem bila v letalu, sem v delavnici rezala kartone, hodili smo tudi v železarno na Jesenice podirat peči in pospravljat odpadne kovine. Težaško delo je bilo. Žensk nas je bilo v tem času, pred 35 leti, na letališču malo. To je bil včasih plus, drugič minus. Moški so nas večinoma jemali kot sebi enake in nas spodbujali, nekaterim fantom pa se je vseeno zdelo, da je letenje domena moških in da ženske tam nimamo kaj iskati.« Na srečo so bili njeni starši drugačnega mnenja. »Starša mi nikoli nista branila leteti. Tudi po tem, ko se je nekaj mesecev kasneje, ko sem prvič sedla v letalo, v hribih smrtno ponesrečil moj brat. Zanju je moralo biti težko. Čeprav ju je skrbelo zame, mi nista nikoli rekla, da ne smem leteti.«
Jadralna letala pomenijo svobodo
Irenina prva ljubezen, čeprav ima narejen tudi izpit za letenje z motornimi letali, so jadralna letala. »Privlači me občutek svobode. Ko je prostor okoli mene tridimenzionalen, sem lahko svobodna kot ptica in na svet gledam z drugačne perspektive. Od zgoraj je vse videti drugače. V življenju nasploh moramo kdaj stvari pogledati tudi iz drugega zornega kota. Kadar sem peš hodila po hribih, sem jih videla drugače, kot kadar sem čeznje letela. Tako lepi so …« V svoji učni dobi je zamenjala kar nekaj tipov jadralnih letal. »Začela sem na jadralnem dvosedežnem letalu Blanik, nato v enosedu Pilatus. Ko sem imela za seboj sto ur samostojnega letenja, sem smela sesti za krmilo jadralnih letal, ki jih je takrat izdelovalo podjetje Elan. Čudovita so bila, udobna in okretna. Ko sem začela leteti z njimi, se mi je odprl svet.«
Ko je deklica s sanjami postala ženska, se ji je življenje spremenilo. Še vedno je letela, vendar vedno manj. Najprej jo je okupiral študij. Zaradi štipendije, ki jo je dobila v Savi Kranj, je šla študirat kemijo in se zaposlila v gumarstvu, najprej kot tehnologinja, potem je postala vodja oddelka za nabavo surovin. »Ves čas pa sem si želela, da bi delala nekaj, kar bi bilo povezano z letalstvom.« Vmes se ji je zgodila družina. Ko je dobila otroka, je letela še manj. »Le toliko ur, kolikor je zadoščalo za obnavljanje licence. Ko sem bila drugič noseča, nisem vedela, ali bom licenco sploh lahko podaljšala. Vodja letenja mi je šel tako na roko, da mi je dovolil leteti v dvosedu z učiteljem letenja, ki mi je bil za varovalko.«
Usodna ljubezen
Leta, ko je samo še podaljševala licenco, so se kar kopičila. Ko sta otroka začela obiskovati osnovno šolo in bi spet lahko več letela, ji je razpadel zakon. Potem pa je le napočil njen čas. Spet je začela pogosteje zahajati na letališče, sprejela je tudi funkcijo predsednice Društva slovenskih letalk. Ko je leta 2009 v okviru društva potekal enotedenski jadralni seminar za jadralne pilotke z vseh koncev sveta, jih je prišel pozdravit tudi Američan Eric Raymond. Ravno takrat je po Evropi preizkušal svoje enosedežno solarno letalo, z njim je pristal tudi na letališču Lesce. »Na hitro sva vzpostavila stik, saj za kaj več nisem imela časa. Izmenjala sva si še kontakte, potem pa je odletel nazaj v ZDA.« Čez mesec dni je bil že nazaj. Poiskal je Ireno in ji izpovedal ljubezen. »Odtlej sva skupaj. Najprej si je v bližnjem kraju najel stanovanje, čez pol leta se je preselil k meni. Čez devet mesecev, junija 2010, sva se poročila.« Še prej je Irena pustila službo. »Nekega jutra sem na seznamu opravil, ki sem si ga napisala zvečer, opazila Ericov zapis Daj odpoved v službi!« Ženska, ki ni ničesar v življenju prepuščala naključju, je šla čezse in skočila v neznano. Z Ericom sta odprla podjetje in začela graditi prototip dvosedežnega solarnega letala. »Ko je Eric leta 1989 skonstruiralenosedežno solarno letalo, je bil med prvimi konstruktorji takih letal na svetu. Po njegovih zamislih so naredili tudi najbolj znano solarno letalo na svetu Solar Impulse, ki je potem obletelo svet.« Eric je Ireni zaupal, da si že dolgo želi narediti dvosedežno letalo in da bi bila ona idealen kopilot. »Tako se je začelo. Veliko truda sva vložila, ne samo v izdelavo, najtežje je bilo dobiti sponzorje.« V Radovljici sta najela delavnico in v njej tri leta sestavljala letalo. Irena je s spajkanjem spojila 1.800 sončnih celic. »Bila sem deklica za vse. Pomagala sem Ericu v delavnici, urejala papirologijo, bila nabavni, se dogovarjala s sponzorji, urejala spletno stran in komunicirala na družbenih omrežjih.« Ko je bilo letalo izdelano do faze, da ga bo treba stestirati na letališču, se je izkazalo, da v Sloveniji zanj ni hangarja. »Da pa bi posamezne dele odpeljala na letališče, jih tam sestavila, naredila let in letalo spet razstavila, je bilo logistično neizvedljivo. Ni nama preostalo drugega, kot da zapreva podjetje in hangar poiščeva v tujini.« Našla sta ga na majhnem letališču v Italiji, 600 km od Radovljice. Tako sta se bila prisiljena na delo voziti »malce« dlje kot običajni ljudje.
Ultra lahko letalo
Kadar jima je šlo zares na tesno z denarjem, sta prespala kar v sobici ob hangarju. Leta truda in odrekanja so se jima izplačala. Decembra 2013 je bilo dvosedežno letalo na sončno energijo pripravljeno na prvi let. Eric Raymond je zatem nekaj mesecev izvajal testne lete, maja 2014 pa se mu je v kabini letala kot kopilot pridružila še Irena. 30. maja 2014 je postala druga ženska na svetu, ki je letela z letalom na sončni pogon. Leto kasneje sta z Ericom postavila nov svetovni rekord, ko sta preletela Švicarske Alpe. In zakaj je bil ta polet tak podvig? »Ker je treba premagati višinsko razliko. To je podobno kot pri električnih avtomobilih. Če se z njim vozimo po ravnem, porabi manj elektrike, kot če se peljemo v hrib. Ker sva se odločila za prelet čez visoke gore, je to pomenilo, da bo treba preračunati zmogljivost sončnih celic, hkrati pa uporabiti še termične vzgornike. Kadar z letalom samo jadrava, namreč sončne celice pretvarjajo sončno energijo v elektriko in polnijo baterije. Odločila sva se, da bova najprej letela proti jugu do športnega letališča v Torinu. Prvi dan sva iskala najugodnejše mesto za prelet, naslednji dan sva šla zares. Baterije so nama omogočile približno 20 minut vzpenjanja, potem sva jih morala napolniti z jadranjem. Za las nama jih je uspelo napolniti za še eno 20-minutno vzpenjanje, in to je zadoščalo za prelet. Ne morem vam povedati, kako lepe so Alpe, ko jih gledaš iz letala.« Njihovo lepoto sta ovekovečila iz različnih zornih kotov. Oba sta namreč tudi fotografa, Eric je fotografijo celo študiral. Njuno unikatno letalo je nekaj posebnega. Tehta namreč samo 290 kg, od tega 55 kg tehtajo baterije. »Imava verjetno eno najlažjih dvosedežnih letal na svetu. Primerljivo letalo nemške proizvodnje, Stemme S10, tehta 660 kg brez goriva. Lažje, kot je letalo, manj energije porabi. Je pa najino letalo počasnejše. Običajna jadralna letala so zgrajena drugače, so težja in dosegajo večje hitrosti. Najino letalo lahko doseže hitrost do 130 km na uro, vendar običajno letiva med 50 in 70 km na uro.«
Skupaj v dobrem in slabem
Irena pove, da je živeti od konstruiranja letal težko. »Da lahko preživiva, Eric občasno dela tudi kot svetovalec. Trenutno imava sredstev samo za sprotne stroške, nimava pa jih za razvoj. Sprejmeva vse, kar se nama ponudi.« Tako sta pred leti podpisala pogodbo z Microsoftom, da so v njunem letalu posneli reklamo za Skype business. Letos tiskata koledar. »Poskušava na razne načine. Lažje bi nama bilo, če bi imela hangar kje bližje doma. Lotila bi se celo gradnje, če bi nama dali zagotovilo, da imava lahko prostor vsaj za 20 let. V tem primeru bi lahko zaprosila za evropska sredstva, ki obstajajo prav za te namene. Potem bi se lahko lotila gradnje šestsedežnega solarnega letala. Takih na svetu še ni. Bila bi prva na svetu.« Zdaj sta v pripravah na nov podvig. Rada bi preletela morje in pristala na Korziki. »Ljudem želiva pokazati, da letala na sončno energijo zmorejo marsikaj. Tudi dolge prelete čez morje.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
