Toda ko sta šla pred dvema letoma narazen, se nista znala dogovoriti, s katerim od njiju bo ostal njun fantek, pa sta si kazala mišice, malčka je pa premetavalo od enega k drugemu, dokler ni slednjič vmes poseglo sodišče in je mama pristala v priporu. Fantek X že skoraj leto dni ni videl svoje mame. Proces proti njej se sploh še ni začel in tudi ne vemo, kdaj se bo, zagotovo pa bo trajal več mesecev. Sodišče mami kljub prošnjam njenega zagovornika noče odpraviti pripora, v katerem sedi od lanskega decembra. Fantek X pa se že skoraj leto dni ne more stisniti k mamici. In se komaj kdo vpraša, kaj pa njegove pravice!? Karkoli naj bi že storila njegova mama, mar triletni otrok nima neizpodbitne in neodtujljive pravice imeti stike z mamo?
»Skoraj tedensko vlagam predloge za odpravo pripora,« pravi njen zagovornik Miloš Zarić. A sodišče na to uho ne sliši. Odvetniki okrog sebe pogosto postavijo zid, da jih grde zgodbe, s katerimi imajo v službi opravka, ne bi preveč prizadele, a odvetnik Zarić priznava, da se ga je ta zgodba tudi osebno dotaknila. »Preprosto ne razumem,« pravi. »Skoraj ne mine večer, da ne bi razmišljal o tem primeru.«
Babica s solzivcem
Tole je okostje zgodbe, ki ste jo lahko pred časom že prebirali v dnevnem časopisju: boj zdaj šestintridesetletne Suzane Kocjančič se je začel, ko je imel njen sin komaj leto dni. Zaradi nasilja v družini se je morala zateči v varno hišo, je povedala. Ker pa naj bi kršila dogovor o stikih, je začasno skrbništvo dobil dečkov oče. Mama je potem otroka odpeljala na Hrvaško, njegov oče, tako trdi on, več mesecev sploh ni vedel, kje je njegov sin. In je potem mami CSD še bolj omejil stike, sina je videvala le pod nadzorom na centru za socialno delo. Lanskega avgusta je mama organizirala protest pred ljubljanskim sodiščem zaradi domnevno nepravičnega sojenja na družinskem oddelku sodišča.
Na začetku decembra je prišlo do že kar filmsko dramatičnih dogodkov na parkirišču ljubljanskega živalskega vrta, Suzana Kocjančič in njeni starši naj bi – po naključju, trdi ona – tam naleteli na otroka z drugo babico. In so se potem malo cufali, otrok je stekel k mami, Suzanin oče pa je prijel babico, da fantka ni mogla zadržati, po nekaterih navedbah naj bi babica nekdanjo snaho poskušala tudi poškropiti s solzivcem. In so mama in njeni starši fantka odpeljali, babici pa spustili gume. Končalo se je pa tako, da je potem k mami prišla policija, odpeljala otroka, Suzano Kocjančič pa v pripor. To je bilo sredi decembra. Pred dobrimi enajstimi meseci. Od takrat Suzana Kocjančič ni več videla svojega sina.
V nasprotju z zakonom
»Ne razumem,« so besede, ki jih odvetnik Miloš Zarić večkrat ponovi. On je Suzanin zagovornik v kazenskem procesu zaradi odvzema otroka, hkrati pa teče tudi civilni, ki bo odločal o dodelitvi otroka enemu od staršev. »Pripor se mi zdi nesorazmeren ukrep, vendar sodišče vztraja,« pravi zagovornik. Izvedenec, ki je sodeloval v civilnem postopku, je odsvetoval obisk otroka v priporu.
Konec letošnjega maja se je že zdelo, da se je škripajoče sodno kolesje končno pognalo v tek, opravljen je bil predobravnavni narok, takrat je tožilstvo obdolženi ponudilo pogojno obsodbo v zameno za priznanje krivde, leto in pol s štiriletno preskusno dobo. Suzana Kocjančič na to ni pristala. Njena starša, soobtožena v istem postopku, ki so jima prav tako ponujali pogojni kazni, tudi ne. Začeti bi se moralo redno sojenje, pripoveduje odvetnik, »vendar smo septembra dobili novo vabilo na nov predobravnavni narok in novo sodnico, vse brez obrazložitve. Od takrat skoraj tedensko vlagam predloge za odpravo pripora. Vem le, da je sodnica izbrisana iz letnega razporeda dela okrožnega sodišča brez obrazložitve, nobenega uradnega podatka nimam.« Zagovornik je zahteval izločitev nove sodnice in predsednika sodišča. Dogajajo se nenavadne stvari, v nasprotju z zakonom in ustaljenim redom na sodišču, pravi. »V tej zadevi še vedno ne razumem, zakaj je nova sodnica ni nadaljevala. Tudi nimam uradnega podatka, da je prejšnji sodnici potekel mandat. Glede na to, da gre za priporno, nujno zadevo, ki traja že enajst mesecev, dokazni postopek se pa še ni začel, ne razumem, zakaj smo brez obrazložitve dobili novega sodnika, postopek pa je vrnjen nazaj za štiri mesece. To je popolnoma nesprejemljivo. Zdaj spis potuje po sodni stavbi od višjega do okrožnega sodišča. Ko sem pogledal v vpisnik o dodeljevanju spisov, sem ugotovil, da je, po moji oceni, dodelitev spisov v tej zadevi že od samega začetka, že pri prvi sodnici in tudi pri poznejši, dodeljena v nasprotju z zakonom o sodiščih, v nasprotju s sodnim redom.«
Nerazumljivo
In je potem seveda logično vprašanje, zakaj se to dogaja. Ali kdo vpliva na sodišče? Ali je otrokov oče vplivna oseba? »Po moji oceni ja, ali pa vsaj nekdo iz njegove družine,« brez oklevanja odvrne odvetnik, vendar enako prepričano odgovori tudi na vprašanje, ali misli, da ima oče vpliv na sodišče: »Tu sem zadržan. Rekel bi, da ne. Kolikor poznam ustroj sodišča in ljudi, ki tam delajo, ne ocenjujem, da bi bil toliko vpliven. V preiskavi, ki je bila izvedena v tem postopku, ni bil angažiran sodni izvedenec, na katerega bi lahko z vprašanji ali z razčiščevanjem vprašanj imela obramba kakršenkoli vpliv. Skozi celoten postopek se je sodišče naslanjalo na izvedensko mnenje iz civilnega postopka o razvezi, odločitvi o varstvu in vzgoji in pa stikih. S tem se jaz ne strinjam in na to opozarjam. Tega izvedenca kot obramba nisem imel možnosti spraševati ali mu postavljati dodatnih vprašanj. Nisem strokovnjak medicinske, psihiatrične ali psihološke stroke, vendar bi rekel, da do take mere odstopa od ustaljenih odločitev, ki sem jih videl v drugih primerih, da se mi zdi tako nenavadno, da bi pa mogoče … Bom drugače povedal: ne bi bil presenečen, če bi bil tam kakšen vpliv.«
Mogoče je tudi, priznava, da si obdolžena z lanskim protestom pred sodiščem ni naredila usluge: »Verjamem, da se zaradi tega ustvarja napačna podoba. Zame nerazumljivo podaljševanje pripora, predvsem glede na zagroženo kazen, podaljševanje postopka za štiri mesece brez pojasnila sodišča, vse to bi znalo biti tudi posledica te podobe – čeprav se to naj ne bi dogajalo, a vsi smo krvavi pod kožo. Njena podoba bi znala imeti določen vpliv, o tem sem pa prepričan. Tisti protesti so zanjo naredili veliko slabega.«
In še bolj nerazumljivo
»Na drugi strani pa imamo otroka, majhnega otroka. Gospa do otroka nikoli ni bila nasilna, skrbela je zanj, celo iz tistega izvedenskega mnenja ne izhaja niti en očitek, da bi kakorkoli narobe ravnala z otrokom. Njej se očita, da je otroka odvzela. Toda tudi otrok ima pravico do matere. Noben izvedenec na tem svetu me ne bo prepričal, da otrok ne potrebuje tako matere kot očeta. Ima pravico do stikov, še toliko bolj, ker gre za zelo majhnega otroka, starega okrog tri leta. Možni so milejši ukrepi, možen je nadzor stikov … Opozarjam na to, a me preslišijo. Tu gre za pravico otroka! Glede na to, kako se postopek zapleta, obstaja teoretična možnost, da še eno leto ne bo videl matere. Ne vem, ali jo bo sodišče še eno leto držalo v priporu. Ne predstavljam si, do kam to lahko gre. … Trenutno stanje je katastrofalno. Da otrok ne more do matere in ne mati do njega, se mi zdi nerazumljivo. Ljudje, ki jim očitajo resne kazenske stvari, ne dobijo niti pripora, dobijo morda hišni pripor, prepoved približevanja … V tem primeru pa nihče noče dokončno reči, mogoče je šlo pa predaleč, enajst mesecev že traja ... Podatki, ki jih imam, ne kažejo, da bi bila gospa okorel ali organiziran zločinec. Preprosto ne razumem. Skoraj ne mine večer, da ne bi razmišljal o tem primeru.«
Pretežno nelogično
Kako lahko torej sodišče vztraja pri priporu ženske, ki ji tudi v primeru, da bo spoznana za krivo, očitno ne grozi zaporna kazen? »Odgovor, ki ga dobivam s sodišča, je, da ji teoretično grozi pet let zapora, a sodišča se pri izreku kazni praviloma držijo predlogov tožilstva. Tako da ji zapor grozi samo teoretično, se pa bojim, da bi znalo sodišče, ker pripor že tako dolgo traja, to ‘pokriti’ z zaporom, da bi ji torej že odsluženi pripor prisodili kot kazen. To se v praksi dogaja, zato da se izognejo odškodninski odgovornosti države za neupravičeni pripor. Predloge za končanje pripora zavračajo z utemeljitvijo, da ocenjujejo, da še vedno obstaja ponovitvena nevarnost,« razloži Miloš Zarić.
Bo kazenski primer vplival na razplet civilnega? Seveda. »O stikih sicer odloča civilno sodišče, ampak če bi bil pripor odpravljen, je to po moji oceni tako pomembna okoliščina, da bi mi takoj predlagali spremembo režima z začasno odredbo, magari, v najslabšem primeru, tudi pod nadzorom CSD, a stiki naj se vsekakor vzpostavijo! Na okrožnem sodišču poteka (civilni) postopek za dodelitev v varstvo in vzgojo. Ni še končan, je bilo pa izdanih več začasnih odredb. Trenutno ne morem doseči, da bi bil med njo in otrokom kakršenkoli stik. Pri končni odločitvi pa seveda ima kazenski postopek ne glede na končni razplet negativno konotacijo. Vendar verjamem – na družinskem oddelku okrožnega sodišča imamo nekaj izredno dobrih, človeških sodnikov –, da kazenski postopek ne bi smel biti okoliščina, ki bo pretehtala. … Ključno pa je, da se zadeve umirijo, da ima ta otrok tako mamo kot očeta. Ne glede na odločitev v sodnem postopku pa je vedno odvisno tudi od staršev, kako jo izvršujeta in ali najdeta dialog ter pripravljenost zaradi tistega malega bitja, ki je resnična žrtev vsega skupaj, da se sporazumeta.«
V imenu ljubezni
Fantek X je kolateralna škoda. Kolateralna škoda narobe razumljene ljubezni in birokratsko razumljenega varovanja otrokovih interesov. Ne dvomimo, da imata fantka X oba njegova starša zelo rada. Vendar sta v imenu ljubezni sinu oba naredila škodo. In tudi ne gre dvomiti, da skušajo različna sodišča, ki so vpletena v primer, gledati na koristi otroka. Pa vendar mu s tem, ko mami preprečujejo stike z njim, prav tako delajo nepopravljivo škodo. Varuh človekovih pravic meni, da so otrokove pravice kratene, a se v sodni postopek ne sme vmešati. In tako teče že enajsti mesec, ko fantka X mamica zvečer pred spanjem ni poljubila za lahko noč. Kdo ve, koliko mesecev bo moralo še miniti? Kdo ve, se fantek X sploh še spominja maminega obraza?
Kdo misli na mala bitja?
»Ne upam si pred vami uporabiti besed, ki bruhnejo iz mene, kadar sem sam. Če bi bil v spisu en sam podatek, da je bila nasilna do otroka, da ga ogroža, pa ga ni ... Ne razumem teh odločitev. Čeprav se odvetniki praviloma distanciramo, že zato, da lažje in bolje delaš, a pri primerih, kjer je vpleten otrok – tudi sam sem starš … Ti otroci so zares žrtve. Tega si povprečni ljudje, ki ne sodelujejo v teh postopkih, ne znajo predstavljati; to polagam na srce svojim in nasprotnim strankam: koliko gorja to prinese otrokom! Govorimo o otrokovi koristi, ampak težki so že civilni postopki, kaj šele kazenski. Mislim, da bi morali starši kdaj tudi preko sebe in umiriti žogo zavoljo teh malih bitij, ki tu nimajo ne vpliva ne izbire, tako majhni pa še celo nimajo možnosti izraziti svojo voljo. Ta triletni otrok je že skoraj leto dni brez mame, postopek se pa še niti začel ni. Sodišče pa ob tem, da ima druge institute, še vedno vztraja pri priporu. Moram reči, da tega ne razumem. Z grenkobo berem tiste odgovore, jih čez vikend prespim, naslednji teden pa ponovim vajo in upam, da bo nekdo našel dovolj razuma, predvsem glede na predlagano kazen in težo dogodka. Nepojmljivo se mi zdi, da ti ponudijo pogojno obsodbo, sploh ne zaporne kazni, ti si pa v priporu. Celo tožilstvo oceni, da neprostostna kazen ni primerna, gospa je pa že enajst mesecev v priporu. Vsakič, ko se spomnim na to, moram stvar majčkeno predihati.«
Izjava varuha človekovih pravic RS
»Postopki pri varuhu so zaupne narave, zato konkretnih primerov ne komentiramo. Lahko pa načelno pojasnimo, da ima mati, kljub priporu, načeloma pravico do stika z otrokom. Glede na določbo 173. člena Družinskega zakonika bi sodišče v civilnem sodnem postopku stik otroka in matere sicer lahko prepovedalo, če bi ugotovilo, da stiki otroka ogrožajo. Je pa to skrajni ukrep in dopusten le v primeru, da ogrožanja otroka ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom. Po našem mnenju razlog za prepoved stikov tudi ne bi smel biti izključno v tem, da je mati v priporu. V preteklosti smo namreč že obravnavali pobude, ko so bili stiki med otrokom in staršem prepovedani, in sicer z obrazložitvijo, da pripor ni primerno mesto, kamor bi otrok prišel na stik. Po naši oceni je s tem prišlo do posega v pravice otroka. V zvezi s takšno prepovedjo bi morala biti torej izdana sodna odločba, v kateri bi morali biti navedeni razlogi za prepoved stikov, mati pa bi morala biti s to odločbo seznanjena. Izjemoma je v primeru pripora enega od staršev mogoče stik otroka in starša omejiti tudi na podlagi določbe iz člena 213. b Zakona o kazenskem postopku, in sicer izključno v primeru, ko bi stik oziroma obisk omejil preiskovalni sodnik, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Naj dodamo še, da je mogoče tudi, da stiki matere in otroka ne bi bili prepovedani, pa se vseeno ne bi izvajali, ker jih ne bi omogočal tisti, pri katerem otrok živi. Če se stiki ne bi izvajali, ker bi temu nasprotoval oče in o stikih še ne bi odločalo sodišče, bi lahko mati poiskala pomoč centra za socialno delo (iskanje sporazuma) in kasneje po sodni poti zahtevala določitev stikov. Če oče ne bi omogočal stikov, ki bi že bili sodno določeni, pa bi morala država odigrati aktivno vlogo pri zagotovitvi njihovega izvajanja. Pojasnjujemo še, da varuh v skladu z določbo 24. člena Zakona o varuhu človekovih pravic v odprte sodne postopke načeloma ne more posegati. Če bi nam mati podala pobudo, bi lahko zgolj v izjemnih okoliščinah (npr. če so stiki z otrokom preprečeni z odločitvijo sodišča in sploh ni pojasnjeno zakaj ali če bi stik prepovedal preiskovalni sodnik, pa bi se opiral izključno na to, da stiki otroku škodijo – torej bi odločal o zadevi, ki je v pristojnosti civilnega sodišča ali kaj podobnega) lahko primer obravnavali in sodišču po potrebi podali tudi svoje mnenje. Ob vsem navedenem poudarjamo še nujnost skrajšanja sodnih postopkov, ažurnega vodenja in odločanja v njih, še posebej takrat, ko so v teh postopkih udeleženi otroci.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
