Brskanje med starimi skrinjami, komodami, mizami, stoli, okvirji, slikami je kot sprehod v preteklost, ki obenem prebudi ideje, kako jih ponovno uporabiti. Rok Valjavec strastno zbira starine že od otroštva – pri dvanajstih je v Tupaličah odprl svoj prvi muzej starih predmetov. »V starih predmetih je ujeta duša,« pravi, zato je vsak kos, ki pod njegovimi rokami dobiva novo-staro podobo, zanj izziv.
Kot otrok je živel pri dedku, ki je bil odličen mizar. »Učil se je v isti delavnici, kjer so izdelali Aljažev stolp, delal pa je tudi za potrebe kraljeve družine Karađorđević na gradu Brdo in za mojstra Plečnika, o katerem mi je povedal zanimivo zgodbo. Namreč Plečnik je dedku naročil kos lesa in stari oče se je zelo potrudil, da je našel kos macesna brez grč. Ko ga je Plečnik videl, se je začudil in vprašal, kje so grče. Poučil ga je, da šele te naredijo les poseben.« Rok ima ohranjenega veliko dedkovega orodja, skic, načrtov in fotografij. »Dedek me je sicer imel zelo rad, ni pa rad videl, da sem sam kaj ustvarjal v njegovi delavnici, ker sem po navadi delal bolj škodo. Spomnim se, da mu je babica enkrat prinesla kilogram žebljev, pa sem jih vse zabil v en kos lesa. Je bil kar precej hud, zato mi je babica kupila svoje kladivo in žeblje, da sem se lahko igral.«
Da bodo vedeli, kako smo živeli
Rokov pradedek je bil vrvar in tkalec, tako da se je na kmetiji, kjer je bil rojen, ohranilo tudi precej njegovega orodja. Nekaj predmetov pa je ostalo še po stari teti jožefinki (iz reda sester sv. Jožefa). Nič čudnega torej, da jih je začel najprej zbirati doma, sčasoma pa tudi po drugih hišah v vasi in po župniščih. Kmalu so ga ljudje začeli kar sami klicati in vsega se je sčasoma nabralo toliko, da je v kleti babice in dedka v Tupaličah naredil muzej starin. Stare skrinje, mize, stoli, svečniki, kovanci, knjige, vaze, vozovi, kolesa, zibelke in še marsikaj se je našlo tam. V srednji lesarski šoli je izbral restavratorsko smer in delal prakso pri znanih restavratorjih, med drugim v Restavratorskem centru Ljubljana, Etnografskem muzeju, Gorenjskem muzeju Kranj, Škofjeloškem muzeju ter pri rezbarju in kiparju Janezu Vovku. »Naši predniki so dobro poznali les. Natančno so vedeli, kdaj ga lahko sekajo, pa zaščititi so ga znali,« je povedal Rok, zato se je z veseljem poučil o starih postopkih ohranjanja predmetov. Danes z znanjem sodobnega restavratorstva predmete ročno obdeluje po metodah starih mojstrov. »Moramo vedeti, od kod izhajamo, zato je pomembno ohranjati in oživljati predmete, da bodo zanamci vedeli, kako smo nekoč živeli,« je prepričan.
Vaza iz dinastije Ming
Med najstarejšimi predmeti, ki jih hrani, je vaza iz dinastije Ming iz leta 1460. »Moja babica je nekoč kupila dve vazi iz samostana sv. Jožefa v Ljubljani, ko je bil ta podržavljen. V eno izmed njih je leta sadila rože. Nekoč pa je le pritegnila mojo pozornost. Ko sem rože odstranil, sem videl, da je dno zelo lepo obdelano. Očistil sem jo in nesel pokazat v Narodni muzej, in tam so ugotovili, da je obredna posoda dinastije Ming.« Zelo ponosen je tudi na najstarejše voščene jaslice približno iz leta 1720, ki jih je obnovil, nato pa jih je odkupil Muzej jaslic Brezje. »V neki hiši sem jih hotel odkupiti, pa mi je ženska rekla, naj jih kar vzamem, da so to ene navadne jaslice. Videti niso bile nič posebnega. Dolga leta sem jih hranil doma v škatli, nanje sem celo pozabil. Potem pa sem jih nekoč spet našel in lepo očistil. Bile so miniaturne, zelo lepo izdelane. V njih sem našel pismo, napisano v stari nemščini. Jaslice sem pokazal patru Leopoldu Grčarju na Brezjah in ugotovil je, da so bile izdelane v samostanu Velesovo ter last ene od nun.« Rok sicer obnavlja tudi staro cerkveno pohištvo. V cerkvah v Kokri in Lešah je naredil nov daritveni oltar, podest in klopi. Ko smo ga obiskali, je ravno restavriral tri kipe iz ene od cerkva. Izdeluje panjske končnice, eno je pred nekaj leti izdelal tudi za papeža Frančiška in mu jo podaril, drugo pa za ruskega predsednika Medvedjeva. Najpogosteje in zelo rad pa obnavlja stare omare in skrinje. Te so po navadi polne skrivnosti. Ničkolikokrat je v njih odkril skrivne predale z dragocenostmi – najpogosteje nakitom in denarjem. Ko sva se dogovarjala za pogovor, je bil ravno na pragu takega odkritja. »Nekaj časa sem hodil mimo predalnika in ga skušal odpreti, pa se je vedno nekaj zatikalo. Včeraj mi je pa uspelo,« se je nasmehnil in povedal, da je našel kup nemških petdesetakov in stotakov iz leta 1933, ki danes seveda nimajo običajne vrednosti, nekdaj pa je to bil zajeten kup denarja. »So mi pa stare skrinje še posebej fascinantne, sploh z letnico – to je namreč letnica poroke, v skrinji pa je bila dota.« Skrinje obnovi in prebarva, vrne pa jim tudi poslikave, če so jih imele. »Včasih dobim v roke povsem razbito skrinjo, ki jo po kosih sestavljam nazaj, to je poseben užitek. Občudujem vezavo brez žebljev, ki so jo mojstri uporabljali včasih.« V njegovi okolici ga najprej pokličejo, kadar praznijo katero od starih hiš. Velikokrat ga tudi sprašujejo, koliko so kakšne stvari vredne. Sicer pa ga v njegovi delavnici vsak dan kdo obišče – nekateri si želijo samo ogledati zbrano, pa se kasneje vrnejo z idejo, kaj od tistega bi lahko uporabili za nov kos pohištva, drugi ga prosijo za restavriranje starega kosa pohištva, tretji nakupujejo … »Veliko robe se pri meni obrne.« S stvarmi nima napolnjen samo gospodarski objekt, starine so še po vsej domačiji, po oknih ima razstavljeno steklovino, ki marsikoga pritegne, in tako proda še kakšen kos več.
Nova hiša v stari preobleki
Nekaj posebnega pa je nova hiša v stari preobleki, ki jo je za svojo družino zgradil v Kokri. »Vseskozi sem sanjal, da bi imel hišo kot nekoč. Načrt zanjo sem začel risati že, ko mi je bilo osemnajst let.« Zemljo sta mu podarila zakonca, ki jima je več let pomagal pri delu na domačiji. Hišo je zgradil v slogu tradicionalne gorenjske poznobaročne domačije. Veliko elementov je prinesel iz domačije v Tupaličah – poleg trte, stare več kot sto let, ki jo je zasadil ob stavbi, je v hišo vgradil še tram, iz kamenja izpod podrtega hleva pa je naredil obzidje, ki je bilo nekdaj tudi tipično za take domačije. Poleg trte so zasadili stare sorte vrtnic in sadnega drevja. Svojo zgodbo ima tudi pohištvo v hiši: poleg bohkovega kota je v osrednjem prostoru mogoče najti skrinjo in kmečko peč. Impresivna je dekoracija – od starih kipov in knjig pa do že omenjene vaze iz dinastije Ming.
Uresničile so se sanje viteza
K starim gradovom, starinskemu pohištvu, sabljam in mečem spadajo seveda tudi vitezi. Kot otrok je Rok pogosto sanjal, da je vitez. Njegovi šolski spisi so se vedno dogajali v srednjeveških gradovih, zato ni pomišljal, ko so ga povabili v vrste vitezov Božjega groba iz Jeruzalema. »Vloga vitezov je, da živimo zgledno katoliško življenje, z letnim prispevkom pa pomagamo pri šolanju otrok in njihovi zaščiti ter vzdrževati bolnišnice v Jeruzalemu.« Sicer pa Rokovo delo ni omejeno le na slovenski prostor, pogosto ga poiščejo tudi Avstrijci, predmeti pa sploh prihajajo od vsepovsod. »Restavriranje me preseli v neko povsem drugo dimenzijo. Pogosto se zalotim med razmišljanjem, kako so ljudje nekdaj izdelali omaro, ki jo restavriram, predvsem pa, kako so takrat živeli!« je zaključil.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
