Malo je ministrov, ki bi imeli tako težavne prve dni kot vi.
Glede na izkušnje, ki jih imam, saj sem vodil največji zdravstveni zavod v državi, sem bil z vsemi težavami zdravstva soočen že med delom v univerzitetnem kliničnem centru. Res pa me je presenetil ta »frontalni napad« na začetku, ki je prišel v prvih dneh z vseh strani. Nismo imeli časa niti dihati. Veliko je bilo neuresničenih obljub in nerealiziranih stvari, ki so stale, ne samo v prejšnji sestavi ministrstva, ampak že nekaj let pred tem. Tako nas je najprej čakalo reševanje vseh teh zadev. Mislim, da smo z odprtim načinom delovanja in komunikacije ter dogovarjanjem s ključnimi deležniki začeli reševati najbolj pereče težave. Seveda ne bo šlo vse na kratek rok. Poskušali pa bomo rešiti najbolj akutne situacije, vse ostalo pa skladno z načrtom, ki smo si ga zastavili.
Je prišel kdaj trenutek, ko ste si rekli, kaj mi je bilo tega treba?
Velikokrat se to vprašam, priznam.
Kakšna je vaša realna ocena razmer v našem zdravstvu?
Bom zelo odkrit: stanje v zdravstvu ni idealno. Ni pa tako slabo, kot se ga želi prikazati. Upal bi si celo trditi, da naš zdravstveni sistem deluje relativno dobro. Imamo kar nekaj akutnih žarišč, ki jih bo treba urediti. A v primerjavi z drugimi zdravstvenimi sistemi, glede na podatke OECD ali pa Svetovne zdravstvene organizacije, naš sistem deluje dobro. Dostopnost zdravstvenih storitev je omogočena vsem prebivalcem. Po enakopravni dostopnosti zdravstvenih storitev smo ena boljših držav. Tudi po nekaterih merilih, kot so umrljivost novorojenčkov, število transplantacij in podobno, smo v samem svetovnem vrhu. Tako bi si upal trditi, da sistem deluje solidno.
„Zagotovo smo dovolj bogata država, da si lahko privoščimo javni zdravstveni sistem.“
Ocene so ustvarjene na podlagi dostopnih podatkov. Izkazalo se je, da ti niso vedno natančni ...
Ko smo v kliničnem centru vsako četrtletje naredili udarniško akcijo za zmanjšanje čakalnih vrst in preklicali vse, ki so bili v čakalnih vrstah, je iz različnih razlogov s seznamov odpadlo kar od 20 do 30 odstotkov čakajočih. In že to je eden vzrokov, da podatki o čakalnih vrstah ne držijo. Podatki na žalost tudi ta trenutek še niso točni in delamo vse, kar je v naši moči, da bomo prišli do natančnih informacij ter se bodo napake v sistemu tudi odpravile. Ampak ne glede na trenutno stanje lahko iz podatkov, ki so nam na voljo, razberemo trend, ki nakazuje, kaj se s čakalnimi vrstami dogaja. Ko bodo podatki posodobljeni, bomo lahko ukrepe za skrajšanje vrst usmerili na točno tista področja, kjer so najbolj potrebni. To so kardiologija, dermatologija, ortopedija, nevrologija in revmatologija.
Kje pa je pomanjkanje kadrov največje?
Že nekaj časa je znano, da je pomanjkanje največje na področju družinske medicine. Že odkar sem nastopil funkcijo ministra, tu rešujemo težave. In ne glede na to, kako obračamo številke, je dejstvo, da imamo v sistemu premalo zdravnikov. Razlogov za to je več, so tudi zgodovinsko dani. Problem imamo tudi pri otroških ortodontih, pri dermatologih in pedopsihiatrih. A družinski zdravniki zagotovo izstopajo.
Težave naj bi omilili tudi z »uvozom« zdravnikov iz tretjih držav. Kakšen je učinek tega ukrepa?
To je le eden izmed ukrepov. Mogoče je bil v javnosti napačno razumljen. Seveda v Slovenijo ne bodo prišli avtobusi, polni tujih zdravnikov. Gre zgolj za to, da smo izdali sklep o povečanem tako imenovanem uvozu zdravnikov iz tretjih držav. Odziv pa je takšen, kot smo ga pričakovali: ne ravno velik. Ta trenutek imamo tako v postopku pridobivanja dovoljenja za delo le pet zdravnikov.
Kje so razlogi? So razmere v Sloveniji tako slabe, da tudi zdravniki iz tretjih držav ne želijo delati tu?
„Ko sem vodil klinični center, me je zadnja plača, ki sem jo dobil, uvrstila na 681. mesto v zavodu, ki sem ga vodil. To verjetno pove vse.“
Ne bi rekel, da so tako slabe. Gre zgolj za to, da se ne razlikujejo kaj dosti od razmer, v katerih delajo zdravniki zunaj EU oziroma v sosednjih državah. Zdravnika iz Hrvaške zelo težko motiviramo, da bi prišel delat v Slovenijo, saj je višina plače precej podobna. Zdravniki iz tretjih dežel se bolj usmerjajo v države zahodne Evrope in Slovenija ni njihova želena destinacija. Rešitev bomo torej morali najti z domačimi kadri. Zato pripravljamo različne ukrepe že od samega začetka. Poskušali bomo odpraviti razloge, zaradi katerih ni zanimanja za družinsko medicino. Mlade zdravnike nagovarjamo že na medicinski fakulteti, poskušamo ustvariti dovolj atraktivne pogoje dela na področju družinske medicine, tako s področja obremenjenosti kot plačila za delo, s projektno skupino si tudi prizadevamo zmanjšati administrativne obremenitve. Težava je prav tako motivirati zdravnika za delo v nekem manjšem kraju oziroma v demografsko bolj ogroženih območjih. Vidimo, da so predvsem v vzhodnem delu države, v delu Štajerske in Prekmurju, obremenitve družinskih zdravnikov manjše kot v osrednji Sloveniji ali pa v zahodnem delu države. Res pa je, da tam število prebivalstva ne narašča, ampak se kvečjemu zmanjšuje. Eden izmed izzivov je torej zagotoviti dovolj privlačne pogoje dela, kot so občinska stanovanja, nižje najemnine, možnost dodatnega izobraževanja ... Pri tem pa je pomembno sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in župani.
Ali je zgolj več denarja rešitev za zdravstvo?
Nikakor ni denar edini rešitelj zdravstvenega sistema. Gre tudi za druge dejavnike, to so organizacija dela, kultura v javnih zdravstvenih zavodih, optimizacija procesov ... Strinjam se, da bo v letih 2020 in 2021 predviden večji priliv in tudi večja poraba iz naslova sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Treba pa je poudariti, da to niso sredstva iz proračuna, ampak sredstva, ki jih ZZZS deli skladno s splošnim dogovorom. Vsaj polovica denarja bo šla za stalne postavke, na primer bolniške odsotnosti, povečuje se tudi število specializantov, del denarja pa bo namenjen skrajševanju čakalnih vrst.
Nekdanja ministrica Milojka Celarc Kolar je večkrat kot vzrok težav navedla ZZZS in način delovanja te ustanove. Menite, da bi moral ZZZS sistem delovanja spremeniti?
Tako bom rekel: zagotovo ni optimalna rešitev, da ključni odločevalec, torej tisti, ki je odgovoren za zdravstveni sistem, vsakokratni resorni minister za zdravje, ne razpolaga s finančnimi sredstvi oziroma nima ingerence nad zdravstveno blagajno. Če se že tako radi primerjamo s tujino – tako ureditev boste našli redkokje. Vendar tako je in znotraj tega poskušamo delovati karseda dobro.
Vse glasnejša so mnenja, da bi rešitev za težave zdravstva prinesla privatizacija. Kaj menite o tem?
„Korupcija je. Zatiskati si oči pred tem dejstvom bi bilo napačno in neodgovorno.“
Nisem za privatizacijo zdravstvenega sistema. Zagotovo smo dovolj bogata država, da si lahko privoščimo javni zdravstveni sistem in omogočimo vsem slojem prebivalstva dostop do zdravstvenih storitev. Zasebniki pa so že danes del našega zdravstvenega sistema, bodisi kot koncesionarji bodisi kot čisti zasebniki. Na določenih področjih je delež zasebnikov že danes enak deležu javnega zdravstvenega sistema. Zobozdravniki so najbolj očiten primer tega. Razmerje pol javnih in pol zasebnih zobozdravnikov je na papirju videti lepo, a vsi vemo, kakšna je dostopnost storitev in kaj vse moramo plačati iz lastnega žepa. Je pa res, da je Slovenija ena izmed držav, v kateri plačujemo najmanj dodatnih zdravstvenih storitev iz lastnega žepa: 12 oziroma 13 odstotkov plačamo sami, vse ostalo krije osnovno oziroma dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Tudi če se primerjamo z bogatejšimi državami, je to razmeroma majhen delež in tudi to je eden od pokazateljev, da javnozdravstveni sistem deluje.
Je torej strah pred privatizacijo odveč?
Mogoče je bila moja izjava napačno razumljena. Ko smo se začeli ukvarjati s problemom predolgih čakalnih vrst, smo se najprej srečali z nedopustno dolgimi in najbolj problematičnimi čakalnimi vrstami. Na drugi strani pa smo morali oceniti, koliko razpoložljivih virov imamo, saj ne nazadnje to storitev mora nekdo opraviti. Naša ideja je bila, da nalogo skrajševanja čakalnih vrst najprej prevzamejo javni zavodi, če ne bi imeli dovolj kapacitet, še dodatno koncesionarji, in če ne enim ne drugim ne bi uspelo, potem je nedvomno treba vključiti tudi čiste zasebnike. Ampak zgolj z namenom skrajševanja čakalnih vrst. Mislim, da je prav, da se izkoristijo vsi viri na trgu.
Zdravniki odločno zahtevajo izstop iz enotnega plačnega sistema javne uprave. Kakšne so možnosti, da se jim ugodi?
Poznam ta pričakovanja sindikata Fides, z gospodom Kuštrinom sva večkrat govorila na to temo. Vendar moje mnenje je, da tudi če določena poklicna skupina izstopi iz enotnega sistema plač v javni upravi, to ne pomeni, da bo več denarja. Denarja je na voljo toliko, kolikor ga pač je v zdravstvenem sistemu. Izstop ne pomeni višjih plač, za seboj pa lahko potegne kup posledic. Izstop še ostalih poklicnih skupin iz plačnega sistema bi pomenil razkroj tega sistema in posledično bi bilo treba izpogajati nove panožne kolektivne pogodbe za vsako poklicno skupino, ki bi izstopila. Velikokrat smo o tem razpravljali na vladi in v državnem zboru. Mnenje večine je še vedno, da plačni sistem, kakršnega imamo, ni optimalna rešitev, je pa najboljša, ki jo imamo na mizi. A bo zagotovo treba poiskati rešitev za uvedbo variabilnega dela plače, ki bo omogočal nagrajevanje tistih delavcev, ki dajejo več in delajo bolje. S tem pa se absolutno strinjam. In na tem že dela ministrstvo za javno upravo, predlog se že usklajuje s sindikati.
Kaj menite o anomalijah, ki se pojavljajo pri plačah zdravnikov? Nekateri zdravniki so med najbolje plačanimi državnimi uslužbenci, hkrati inšpektorji ugotavljajo napačno evidentiranje dela in beleženje ur.
Prava beseda ob tem je zagotovo nadzor. Kjer se pojavljajo napake in anomalije pri obračunu plač, jih bo zagotovo treba odpraviti, tako da se bodo plačila vršila v skladu z zakonom in glede na dejansko opravljene ure. Kot sem že prej povedal, je treba ljudi, ki opravijo večji obseg dela, za to tudi plačati. Prakse pa se razlikujejo od enega javnega zavoda do drugega. Ponekod se izplačujejo nadure in povečan obseg dela, kot je to zakonsko urejeno, drugod tega ne počno. To je treba urediti na ravni vsakega posameznega zavoda. Kar zadeva plače, vam lahko podam tudi osebno izkušnjo. Ko sem vodil klinični center, me je zadnja plača, ki sem jo dobil, uvrstila na 681. mesto v zavodu, ki sem ga vodil. To verjetno pove vse.
Na sodišču poteka več primerov zaradi korupcije v zdravstvu. Ljudi preseneča, da ljudje, ki sedijo na zatožnih klopeh, še vedno opravljajo svoje funkcije.
Imam dve stališči, od katerih ne odstopam. Prvo je, da sem velik nasprotnik korupcije in bom naredil vse, da se bo zmanjšala na najnižjo možno raven, oziroma upam, da je nekoč ne bo več. Drugo stališče oziroma trditev pa je, da korupcija je. Zatiskati si oči pred tem dejstvom bi bilo napačno in neodgovorno. Korenito bo treba spremeniti kulturo zaposlenih v zdravstvu. Korupcije najbrž nikoli ne bomo mogli izkoreniniti, dokler se ne bo spremenila kultura. Sam osebno sem kot direktor kliničnega centra podal kar nekaj prijav in kar nekaj kadrovskih sankcij je bilo zaradi korupcije, ampak velikokrat sem se v tem boju znašel sam. Ko sem dobavitelje pozval k znižanju cen, me je del medijev izjemno agresivno napadel in je bilo kar veliko člankov, ki so bili precej negativno nastrojeni do mojega poziva k nižjim cenam. Kar pa se tiče ljudi, ki so zaradi korupcije obsojeni, je moje mnenje, da ne glede na to, kakšen strokovnjak je ta oseba, svoje funkcije v javnem zdravstvenem zavodu ne more več opravljati. Vendar se je treba držati pravila, da nihče ni kriv, dokler mu krivde ne dokažejo na sodišču. Če in ko bodo te osebe obsojene, pa kot minister pričakujem, da ne bodo imele več mesta v javnem zdravstvenem sistemu, ne glede na to, koliko življenj so rešili in kako pomembni strokovnjaki so.
Koliko časa bi potrebovali za ureditev razmer?
Zagotovo en mandat ni dovolj za ureditev celotnega področja zdravstva. Zagotovo pa je en mandat dovolj, da se rešijo akutne zadeve in se postavijo temelji za boljše delovanje sistema. Veste, okolica se spreminja, ljudje se spreminjajo, demografija se spreminja in zdravstveni sistem se mora tem spremembam prilagajati. Eno je postaviti temelje, za kar je en mandat dovolj, nato pa je treba aktivno izvajati potrebne spremembe. Ključni problem – pa ne želim prenašati odgovornosti na svoje predhodnike – je, da je več stvari na neki točki obstalo, zaradi česar se je nakopičilo preveč težav. Vedno bodo zahteve, vedno bodo težave, vedno bo nekdo nezadovoljen in vedno bo kje premalo denarja ... A v prihodnje bo treba te težave odpravljati bolj ažurno. Proaktivnost je tisto, kar manjka temu ministrstvu, in ena izmed mojih ključnih prioritet je postaviti ustroj ministrstva tako, da se bo hitreje odzivalo na spremembe v zdravstvenem sistemu in ne bo obstalo ob vsakokratnih menjavah zdravstvenega ministra, za katere pa vemo, da so zelo pogoste.
