Čeprav Slovenija velja za deželo prostovoljnih gasilcev, ki so se v preteklosti še posebej ob naravnih nesrečah izkazali za nenadomestljivo in dobro organizirano silo, večino najbolj kritičnega gasilskega dela, od gašenja požarov na objektih do posredovanja v prometnih in industrijskih nesrečah, opravijo tako imenovane gasilske enote širšega pomena. Teh je v Sloveniji 45, med njimi je Gasilsko-reševalni center Novo mesto (GRC), ki s svojimi 42 operativnimi gasilci na širšem novomeškem območju opravlja odgovorno nalogo prvega posredovalca.
Za zdaj. Tri občine – Žužemberk, Šmarješke Toplice in Škocjan, ki so imele z GRC v preteklosti sklenjen dogovor o zagotavljanju javne gasilske službe na njihovem območju, pogodbe z novomeškim gasilskim zavodom lani niso več podaljšale. Brez pogodbe z GRC je že vsa leta tudi občina Šentjernej, tako da delo osrednje gasilske enote na novomeškem območju, ki je edina sposobna pomagati ob vseh vrstah nesreč, ob vsakem času in v vseh razmerah, trenutno financirajo le 4 od 8 občin (poleg Novega mesta še Straža, Dolenjske Toplice in Mirna Peč). Stroškov GRC ni malo – približno 1,8 milijona evrov na leto.
Na vsakem požaru
Do lani je veljalo, da novomeška občina delo GRC financira v znesku dobrih 28 evrov na občana, okoliške občine pa so prispevale od dva do štiri evre na občana. S tem so si zagotovile, da je bil GRC vključen v načrte alarmiranja na njihovem območju, kar je pomenilo, da je center za obveščanje (številka 112) ob vsakem požaru v kateri od osmih občin najprej alarmiral GRC, ki edini na tem območju zagotavlja 24-urno gasilsko pripravljenost. A ne le to. Kot poudarja direktor in poveljnik GRC Novo mesto Gregor Blažič, so tudi edina enota na tem območju z vso potrebno gasilsko tehniko. Tako lahko na prizorišče že ob prvem izvozu pripeljejo znatno večje količine vode, kot je lahko zagotovijo posamezna prostovoljna gasilska društva. So tudi edini, ki imajo 30-metrsko avtolestev, dve tehnični dvigali, opremo za polnjenje jeklenk z zrakom in vse drugo, kar je nujno za učinkovito izvajanje reševalnih akcij. »Avtolestev se je pri nedavnem požaru na Bajnofu denimo izkazala za izjemno pomemben faktor, saj nam je omogočila hiter prihod na višino, s katere smo lahko zamejili požar,« pripoveduje Blažič.
Počasnejši bodo
V GRC avtolestve trenutno nimajo, saj je ta po 15 letih uporabe od aprila na servisu pri proizvajalcu v Avstriji. Ta stane kar 120.000 evrov (avtolestev je sicer vredna milijon evrov) in morda je imela novomeška občina v mislih prav ta znesek, ko se je lani odločila, da nesorazmerja pri deležih financiranja med občinami vsaj nekoliko odpravi. Vsem občinam, tudi Šentjerneju, ki GRC že vsa leta plačuje glede na število intervencij, je ponudila novo pogodbo, s katero bi se njihov prispevek dvignil na pet evrov na prebivalca. A kot rečeno, v to so privolile le tri občine. Blažič poudarja, da GRC kljub temu pomoči ni odrekel še nikomur in da je tudi v prihodnje ne bo, saj pravila gasilske službe določajo, da so pomoč dolžni nuditi.
Bi pa ta lahko v novih razmerah začela prihajati občutno počasneje. »Načrti za alarmiranje, ki jih uporablja center za obveščanje, v resnici nimajo pravne podlage. Brez podpisane pogodbe lahko GRC pomoč v sosednjih občinah nudi samo na zahtevo lokalnega vodje intervencije, pri čemer moramo v skladu z zakonodajo najprej zagotoviti ustrezno operativno pripravljenost na območju, za katerega smo bili ustanovljeni,« poudarja Blažič. To bi v praksi pomenilo, da bi pred izvozom na požar v Žužemberku na gasilsko postajo v Novem mestu najprej morala priti nadomestna enota. To bi lahko trajalo kar dolgo, saj GRC ob trenutnem načinu financiranja ne more zagotoviti rednega dežurstva na domu.
Prihranki, mar res?
»Z dvigom deleža sofinanciranja smo nameravali urediti prav problem dežurstva na domu,« pravi Blažič in doda, da so občinam v novih pogodbah ponudili, da bi bil GRC prvi posredovalec v vseh požarih z izjemo travniških in dimniških. »Pri vseh drugih zadevah bi se odzvali na prvi alarm in v večini primerov bi na prizorišče prišli prej kot domači prostovoljni gasilci,« poudarja Blažič. Čeprav dvig sofinanciranja GRC, kakršnega so predlagali v Novem mestu, za okoliške občine v resnici ne pomeni prav velikega stroška, razlike je za nekaj tisočakov na leto, pa štiri občine raje taktizirajo. Dozdajšnji izračuni namreč kažejo, da je plačevanje GRC po posamezni intervenciji – izvoz šestih gasilcev s petimi gasilskimi kamioni in cisternami stane približno 1700 evrov – cenejše od rednega letnega prispevka.
Zato na GRC zdaj razmišljajo tudi o spremembi cenika za njihove storitve, v katerega bi med drugim vračunali strošek pripravljenosti. Blažič bi sicer raje videl, da taki ukrepi ne bi bili potrebni, sploh ker je ponudba novomeške občine zelo korektna. »Ko pogledamo primerljive občine: Koper, Sežano, Novo Gorico ali Kranj, vidimo, da je delež sofinanciranja okoliških občin mnogo večji kot na našem območju,« poudarja prvi mož GRC. Sploh pa je nekaj tisočakov, kolikor jih lahko posamezna občina prihrani na račun sofinanciranja novomeške poklicne enote, drobiž v primerjavi s škodo, ki lahko nastane, če novomeški poklicni gasilci ne bodo več tako odzivni, kot so trenutno. »Gasilstvo je dejavnost, ki se financira kot vojska – takrat, ko ni vojne,« ugotavlja Blažič. Žal se nekateri župani tega ne zavedajo.
