Rastlina je v celoti strupena, tako za človeka kot za živali. »Pet jagod je dovolj za zastrupitev otroka, deset pa za odraslega človeka. Zabeleženi so pogini konj, prašičev, koz in krav, pri živalih lahko povzroči tudi abortus.«
Ko je pred dvema letoma obiskala predavanje o invazivnih rastlinah, je izvedela, da gre za izredno agresivno tujerodno rastlino navadno barvilnico, ki v Evropi že dlje povzroča hude težave. Pri nas se je začela širiti po žledolomu leta 2014. Zaradi polomljenih dreves je do tal prišlo več svetlobe in ustvarjeni so bili idealni pogoji, da se razbohoti.
Rastlina, ki ste jo na kakšnem sprehodu skozi gozd prav gotovo že opazili, ker je tako nenavadna in lepa, je v Evropo prišla v sedemnajstem stoletju iz Severne Amerike kot okrasna in do konca dvajsetega stoletja ni povzročala težav. S klimatskimi spremembami in ekstremnimi vremenskimi dogodki, kot sta žledolom in vetrolom, ter širjenjem podlubnikov pa so nastale v gozdovih velike poseke, in v takih pogojih se je barvilnica (ki ima zelo rada svetlobo) kot Trnuljčica prebudila iz skoraj tristoletnega spanca. Z vrtov je ušla v naravo, kjer avtohtonemu rastlinstvu jemlje prostor, s čimer siromaši in spreminja podobo krajine in ekosistema ter povzroča gospodarsko škodo.
Evropo je že zavzela
Marija Stare pridno skrbi za svoj gozd. »Gozd nam veliko daje, zato je treba zanj skrbeti. Ne moremo iz njega samo jemati, moramo mu tudi vračati. Treba je skrbeti za podmladek. Kar oče sadi, sin neguje, vnuk žanje. Jaz žanjem, kar je moj stari oče zasadil, gozd moram negovati tudi za svoje potomce. Vsak gre rad v lep gozd,« pravi. Rastlino je sicer že prej opazila, a je ni poznala, po predavanju o invazivnih rastlinah pa se je začela zavedati, kakšno škodo povzroča. »Razpredla se je povsod naokoli. Najprej se pojavijo posamezne rastline, ki ustvarijo množico semen, iz katerih vzklijejo nove rastline, ki zapolnijo prazen prostor. Ko jo vidiš, moraš takoj ukrepati, saj v tleh ustvarja strahovito semensko banko.« Ker pri nas o njej ni našla veliko literature, je začela iskati podatke v tujini. »Ko sem šla na obisk k prijateljem v Francijo, sem tam stopila v stik z organizacijo ASABEPI, ki združuje prostovoljne izkoreninjevalce invazivnih rastlin. V Franciji se je rastlina začela širiti konec dvajsetega stoletja, ko so doživeli prve tornade in so ti poškodovali tamkajšnje gozdove. Najprej so rastlino samo opazovali, potem pa so se našli prostovoljci in jo začeli odstranjevati – pa so se jim v začetku posmehovali. Sčasoma so postali avtoriteta na tem področju, tako da jih upoštevajo tudi botaniki in gozdarji,« pripoveduje Staretova. Pri njih je dobila veliko informacij in napotkov, povezala pa se je tudi z nemškimi in avstrijskimi botaniki. »V Franciji naj bi bili z rastlino okuženi vsi departmaji, v Nemčiji se je razrasla od francoske do poljske meje, razširjena je v avstrijski Štajerski …« Za Slovenijo je na strani invazivke.si našla podatek, da je je veliko na Dravskem polju, razširila se je tudi v osrednji Sloveniji, na Štajerskem in Dolenjskem. Zahodni del Slovenije je za zdaj še čist. Je pa Slovenija v nasprotju z našimi sosedi bolj ogrožena, ker nam je žled pred leti poškodoval velike gozdne površine. Rastlini ugaja veliko svetlobe, sveži do vlažni predeli, kjer deluje človek, robovi gozdov, poseke, nasipališča v nižinah in osrednjem pasu. Barvilnica tvori goste sestoje in s tem izriva domorodno vegetacijo ter preprečuje naravno pomlajevanje gozdov.
Trajnica, ki ubije konja
Poleti je podobna grmom, čez zimo pa njena nadzemna stebla odmrejo. Iz močnih, dokaj mehkih in sočnih korenin spomladi poženejo nova stebla, ki nenavadno hitro rastejo. Na začetku vegetacijske dobe so zelena, poleti postanejo rdeča. Staretova je lani spremljala njihovo rast – po treh mesecih je bila rastlina višja od treh metrov. Starejše rastline tvorijo goste in težko prehodne sestoje. Drugim rastlinam jemljejo svetlobo, hrano in vodo ter tako zmanjšujejo biodiverziteto. S strupi, ki jih izločajo v zemljo, preprečujejo kaljenje drevesnih vrst in vplivajo na zmanjšanje števila deževnikov. Ima zelo velike liste (tudi do 30 centimetrov), ki spominjajo na liste tobaka. Cveti v belih oziroma roza socvetjih, iz katerih se razvijejo grozdi. V vsaki jagodi grozda je deset semen, zanimivo pa je to, da so na grozdih sočasno cvetovi, nezrele zelene jagode kot tudi zoreče rdeče in zrele črne jagode. Daljše je poletje, več semena dozori, jagode pa dozorijo tudi na odrezani veji! Rastlina je v celoti strupena, tako za človeka kot za živali. »Zabeleženi so pogini konj, prašičev, koz in krav, pri živalih lahko povzroči tudi abortus.« Z njenimi jagodami se prehranjujejo nekatere vrste ptic, ki s svojimi iztrebki raznašajo semena na vedno širše območje. V Evropi rastlina nima sovražnika, medtem ko jo v Ameriki uničuje gosenica ene vrste metuljev.
Obvezne so rokavice!
»Na Zavodu za gozdove in na Gozdarskem inštitutu so z rastlino seznanjeni, nekateri gozdarji so imeli tudi predavanje o njej, napisala sem tudi članek za Gozdarski vestnik. Na ministrstvu za okolje in prostor so objavili, da je invazivna rastlina. Gozdarji trenutno večinoma menijo, da jo je treba opazovati, sama pa menim, da je to premalo, ker se barvilnica zaradi zelo velike produkcije semen res hitro širi,« pravi Marija. »Pri delu z njo je obvezno uporabljati rokavice. Uničujemo jo lahko na tri načine. Eden je hitro ruvanje korenin – zadostuje, da se odreže zgornjih 4–5 centimetrov korenine, kjer so poganjki, preostali del korenine v zemlji propade. Odrezano korenino je treba odložiti na kup vej ali skalo, ne sme biti v stiku z zemljo, ker se lahko ponovno ukorenini. Drugi način je s košnjo, in sicer tik pred cvetenjem, da s tem preprečimo tvorbo semen, vendar s tem rastline ne uničimo. Prevladuje mnenje, da se semenska banka začne po treh letih izčrpavati, če preprečimo dotok novih semen. Včasih je treba košnjo v drugi polovici leta ponoviti. Če že ima formirane grozde z jagodami, pa je treba grozde obrati, posušiti in požgati. Preprečiti moramo namreč nastanek semen.« Lani oktobra so ji v njenem gozdu pomagali rastline odstranjevati odrasli domžalski skavti, tako da so večino njenega gozda očistili. »Najpomembneje je preprečiti dotok novih semen. Odstranjevanje mladih rastlin je lažje in veliko hitrejše. Vsaj dvakrat na leto je treba obhoditi gozd – zadnjič oktobra – in odstraniti vse rastline. S tem si prihranimo veliko dela in stroškov v prihodnjih letih.« Ker pa ptice stalno prinašajo seme z drugih rastišč, je dobro, da se odstranjevanja lotijo tudi lastniki sosednjih zemljišč!
Enako problematična je tudi sorodnica
Za mnenje o rastlini smo povprašali tudi botanika prof. dr. Nejca Jogana z ljubljanske biotehniške fakultete, ki se je eden prvih v Sloveniji začel ukvarjati s problematiko tujerodnih invazivnih vrst: »Resnosti problema navadne barvilnice se vse bolj zavedamo, saj se v zadnjih letih množičnost njenega pojavljanja hitro povečuje, s tem pa seveda tudi močno ovira možnost učinkovitega odstranjevanja. K težki obvladljivosti situacije prispeva učinkovito širjenje semen s pticami in njihova dolgoživost. Vpliv na gozdno podrast je na mestih bujne rasti že opazen, spreminjanje medvrstnih odnosov v podrasti pa se sčasoma odrazi tudi na celotni strukturi gozda – čeprav v tej fazi k sreči še nismo. Rastlina se s posameznimi podivjanimi primerki v naši naravi pojavlja že od srede 19. stoletja, a večjo množičnost pojavljanja ponekod po Sloveniji opažamo šele v zadnjih nekaj desetletjih. Morda je to povezano z nekoliko pogostejšimi vremenskimi ekstremi (žled, dolge suše, neurja), ki povzročajo večji stres gozdnim ekosistemom, morda gre tudi za postopno boljšo prilagojenost barvilnice na naše klimatske razmere. In poleg ameriške barvilnice z visečimi zrelimi socvetji in okroglimi jagodami se zadnja leta širi pri nas še krhljasta barvilnica, ki prihaja iz Azije, ima pa pokončna socvetja, jagode pa deljene v krhlje. Obe sta enako problematični. Kot je bilo že omenjeno, posamezna rastlina ustvari na tisoče semen, ki lahko v tleh preživijo tudi desetletja, pri razširjanju pa jim nehote pomagajo ptice, saj semena pot skozi ptičja prebavila pogosto ne poškoduje. K vztrajnosti na rastišču in odpornosti naproti vremenskim neprilikam pa močno prispeva repi podobna odebeljena glavna korenina, z vrha katere vsako leto znova požene po več cvetočih stebel. Mirujoče popke z vrha te repaste korenine lahko razširjajo tudi mehanski posegi v gozdu, na primer razkopavanje s težko mehanizacijo ob gozdarskih delih, lahko pa celo površen poskus odstranjevanja. O odstranjevanju je bilo dovolj povedanega že v članku, od maja do začetka cvetenja barvilnico brez težav pokošeno ali izruvano pustimo v gozdu, da se posuši in strohni, a na istem mestu lahko vzklijejo mirujoča semena iz zaloge v prsti ali pa poženejo mirujoči brsti pri vrhu repaste korenine, zato je treba isto območje obiskati vsaj še enkrat poleti in enako ukrepati. Če je le mogoče, prečešemo tudi širšo okolico, saj nam odstranjevanje na lastni gozdni parceli ne bo veliko koristilo, če nam bodo ptice stalno prinašale seme s sosednjih rastišč. O kaki agresivnejši obliki spopada z barvilnico, na primer s herbicidi ali z uvozom kakega njenega škodljivca, za zdaj ne razmišljamo. Ob trenutnem stanju v naravi je tudi vestno in vztrajno mehansko odstranjevanje dovolj.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
