Razumevanje je pogosto najslabše prav pri tistih, ki bi lahko od uvajanja tega žlahtnega koncepta v življenje največ pridobili. Kot je zapisal eden pionirjev znanstvenega raziskovanja tega pristopa Jon Kabat-Zinn: »Čuječnost nas opremi s preprostim, a mogočnim načinom, da se znova povežemo z lastno modrostjo in vitalnostjo. Je orodje, ki nam omogoči spremeniti osnovno smer in kakovost naših življenj.« A seveda samo, če se ga naučimo uporabljati prav. Po odgovore o tem smo se odpravili k Žanu Rojcu, specializantu sistemske psihoterapije in predsedniku Društva za razvijanje čuječnosti.
Takoj na začetku torej izziv: je mogoče čuječnost razložiti v enem jasnem stavku? No, ali pa vsaj dveh.
Lahko poskusiva. Čuječnost je sprejemajoče zavedanje lastnega doživljanja – torej naših misli in čustev, pa tudi zunanjega dogajanja. S tem da je poudarek na sprejemanju vsega, kar doživljamo. Da se torej ničemur ne upiramo, celo bolečini ne.
Saj to je to: sliši se tako preprosto, da si navaden človek težko predstavlja, kako si s tem pomagati!
Sliši se res tako preprosto, da je prišlo celo do razvrednotenja – sila nestrokovne popularizacije čuječnosti. Drži, osnovni koncept je precej preprost. Večina ga lahko zapopade že z eno osnovnih vaj, ko morajo na dlani držati rozino. »Aha, nisem na avtopilotu, ampak čutim, vidim in voham to malo rozino.« To je v bistvu to. A vnašanje tega preprostega odnosa v naš vsakdan je neki povsem svoj izziv. Pripravljenost, da v vsak trenutek znova vnašamo zavedanje, je trdo delo.
Natanko tako sem sam vedno doživljal meditacijo: kot izjemno preprosto in izjemno garaško stvar.
Še toliko bolj, ker gre v povsem nasprotni smeri od osnovnih civilizacijskih trendov, ki od nas za potrebe čim večje produktivnosti ves čas zahtevajo strahovito zaposlenost uma.
In pometanje neprijetnih čustev pod preprogo v imenu gospodarske rasti.
Za uspešno kljubovanje tem nezdravim trendom je potrebno veliko truda. Zato se pri praksi velikokrat ustavi. Tudi zato, ker čuječnost ni vedno prijetna. Pogosto je ravno nasprotno, saj v težkih trenutkih res ni prijetno ostajati v stiku s samim sabo.
Poznam kar nekaj ljudi, katerih celotne življenjske strategije kroji cilj, da se to dobesedno nikoli ne zgodi.
(nasmeh) Ker je velik del življenja tako naporen, smo kot civilizacija vadili predvsem strategije otopevanja. No, praksa čuječnosti stopa v povsem nasprotno smer.
In ko ohranimo stik s samimi sabo tudi v težkih trenutkih, neprijetna občutja počasi zgubijo moč nad nami. Imam prav?
To je res ena od nenavadnih posledic vadbe čuječnosti. Neprijetni občutki se počasi preobrazijo. S tem ko se dvigamo nad stalno žuborenje ali besnenje uma, si obenem širimo polje izbire. Ko se naši osnovni filtri zaznavanja mehčajo, se krepi naša avtonomnost od lastnih pogojnih refleksov. Na dogodke se lahko začnemo odzivati mnogo preudarneje. Ko nehamo reagirati avtomatično, smo si s tem priborili priložnost, da življenje živimo mnogo skladneje z našimi vrednotami.
Z našimi vrednotami. Globok in pomemben stavek.
To nam med drugim omogoči veliko boljše odnose z drugimi. Naučimo se prepoznavati priložnosti za krepitev partnerskih odnosov. In tudi pasti, kjer bi nas lahko naš avtopilot pognal v prepad. Ob takih trenutkih je še posebej dragoceno, da imamo po novem zmožnost stopiti korak nazaj in najprej ugotoviti, kaj se sploh dogaja. Ker smo čedalje manj ujetniki slabih navad iz preteklosti, se odzivamo čedalje manj nasilno. In znamo svojo resničnost čedalje bolje skomunicirati drugim.
Kaj se med vadbo čuječnosti dogaja v telesu? Torej na čisto biološki ravni?
Najbolje raziskan je stresni odziv. Čuječnost krepi delovanje in vpliv prefrontalnega korteksa, torej sprednjega dela možganov. Ustvarjajo se nove povezave in korteks postaja vse bolj aktiven.
Sprednji del možganov pa je v resnici sedež vseh naših evolucijsko naprednih funkcij, od razumne presoje preko ustvarjalnosti pa vse do sočutja.
Natanko tako. Za povrh je ta del možganov ključen tudi za uravnavanje čustev. Čuječnost torej okrepi prefrontalni korteks, obenem pa zmanjšuje dejavnost in vpliv amigdale – starejšega dela možganov, ki deluje kot neke vrste stresni center. Ker možgani nadzorujejo delovanje naših hormonov, je ob redni vadbi manj izločanja stresnih hormonov po telesu. Zato postane veliko bolj obvladljiva tudi bolečina, pa četudi je kronična. Velik del bolečine je namreč strah pred bolečino. Ko zmehčamo tega, se močno spremeni doživljanje bolečine.
Manj ko je upora proti nekemu občutju, bolj je samo občutje.
Dolgoročno pa se ne ublaži le doživljanje bolečine, temveč tudi njena osnovna jakost.
Kako to?
Teh bioloških mehanizmov za zdaj še nismo povsem dobro raziskali. Je pa dejstvo, da delujejo. Tudi naše društvo ima občutne uspehe pri lajšanju bolečin pri kroničnih boleznih, kot je fibromialgija, pa tudi pri recimo bolečinah po zdravljenju raka. Za slednje imamo na voljo poseben program in uporabniki poročajo o znatnem olajšanju.
Imam prav, da nas čuječnost dolgoročno naredi tudi pametnejše?
V znanosti je morda malce problematično uporabljati take izraze. Je bilo pa dokazano, da čuječnost krepi našo zmožnost »razmišljanja izven škatle«, torej kreativnega reševanja problemov. Ker nam omogoča videti širšo sliko, nam tudi omogoča priti do inovativnejših rešitev.
Torej lahko za potrebe najinega kavarniškega diskurza mirno rečeva, da nas čuječnost dela pametnejše?
(smeh) No, pa reciva.
Eno od pomembnih vodil pri razvijanju tovrstnih veščin se glasi »misli niso dejstva«. Tako se v bistvu počasi naučimo ne verjeti čisto vsaki butasti misli, ki se nam porodi v glavi. Sam bi rekel, da je to ena najpomembnejših veščin za uspešno manevriranje skozi svet.
Prej sem omenil filtre, s katerimi doživljamo okolico. Zaradi teh filtrov svet pogosto pobarvamo v odtenke, ki z golo resničnostjo nimajo prav veliko skupnega. In tudi zato so naši partnerski odnosi pogosto borba za to, kaj je sploh res. In katera interpretacija resničnosti bo na koncu obveljala. Ena naravnih posledic vadbe čuječnosti je, da nas počasi nauči drugim dopuščati njihovo resničnost. Tudi če je ta resničnost na prvi pogled zelo v nasprotju z našo. Obenem se krepi zmožnost, da našo lastno resničnost postavimo pod vprašaj – sploh ko ne deluje več.
Ko vadimo, da so misli le misli in čustva le čustva, gre v bistvu za neke vrste vadbo razosebljanja, kajne?
Ha, to je po eni strani zelo dobro povedano. Po drugi pa se na naših predstavitvenih delavnicah nekateri ustrašijo, češ: »Joj, mar to pomeni, da bom zdaj skozi življenje hodil ves apatičen in hladen do vsega, kar se dogaja?«
Kako jim odgovorite?
Zagotovimo jim, da je strah povsem brez osnove. Skozi vajo čuječnosti se recimo doživljanje prijetnih stanj samo še okrepi. Dan je sestavljen iz cele kopice prijetnih trenutkov, ki jih pogosto sploh ne opazimo. Ker smo tako veliko na avtopilotu, gredo kar nekako mimo nas. Če vadimo biti tudi v teh trenutkih prisotni, postane življenje veliko lepše. Je pa res, da se obenem učimo, da se tudi prijetnih občutkov ne velja oklepati. Vsekakor za njimi ne hlastamo. In si ne dovolimo zapasti v prepričanje, da smo, ko nas zapustijo, nesrečni.
Prednji del možganov je med drugim sedež volje, kajne?
Drži.
Torej z njegovo krepitvijo krepimo tudi notranjo moč za pozitivne spremembe. Kar nam pomaga, da zvečer pred spanjem vendarle ne zbašemo vase tistega sendviča. Ali da se na široko ognemo kazinu, takemu ali drugačnemu …
Kot rečeno: v širjenju polja izbire najdemo prej nesluteno svobodo. Čuječnost je eden najučinkovitejših načinov samoterapije. Ko se ga naučimo, nam je to orodje vedno na voljo.
Po kolikem času si lahko obetamo prve opazne spremembe?
Raziskave kažejo, da je za prvi premik dovolj že uvodni osemtedenski program polurne dnevne vadbe. In da učinki lahko trajajo tudi več let. Seveda so med posamezniki velike razlike, a če vztrajamo, lahko po enem letu vsekakor računamo na to, da bomo resničnost doživljali precej drugače kot prej. Je pa pri tem pomembno, da čuječnost vadimo v duhu nenasilja do sebe. Torej da vadbe ne pojmujemo kot le še ene od mnogih zoprnih stvari, ki jih moramo vsak dan postoriti. Da se prakse torej lotimo v tistih trenutkih, ko bomo od nje tudi največ imeli.
Koliko časa že vadite sami?
Šest let. Tudi jaz sem začel z osemtedenskim uvajalnim tečajem.
In kako se vam je teh šest let vadbe obrestovalo?
Oh, zelo! V obdobju, ko sem začel, sem se srečeval s kar veliko socialne anksioznosti. To je bil zame takrat precej velik problem.
Socialna anksioznost? Vi? Težko verjamem – saj vendar delujete tako mirni, da pomirjate celo mene!
Hvala – lepo, da tako pravite. Praksa čuječnosti mi je tu zelo veliko dala. Naučila me je prepoznati, kako velik del moje tesnobe je bil neki nanjo prilepljeni občutek ogroženosti. Prav zaradi tega občutka je bila tesnoba še toliko večja. Spomnim se nekega trenutka, ki je bil zame prelomen.
Bi ga delili z nami?
Takole je bilo. Moral sem opraviti neki telefonski klic. V tistih časih se je v meni, če sem moral klicati kako neznano osebo, pogosto dvignilo nekaj zelo blizu groze. Pomoč uporabnikom, informacije, naročanje v zdravstvenem domu – vsaka taka stvar je zame pomenila sila mučno preizkušnjo, ob kateri so se mi oznojile roke ali mi je začelo razbijati srce. No, spomnim se, kako sem takrat segel po telefonski slušalki in so me še enkrat preplavila vsa ta občutja. Sklenil sem, da si bom vzel trenutek zase. Odložil sem telefon, zaprl oči in občutku tesnobe dovolil, da me povsem napolni. Za nekaj trenutkov sva obstajala samo jaz in ona.
Kdo je zmagal?
Jaz. V moji zavesti sta se spontano porodili vprašanji: Zakaj vendar doživljaš to tesnobo? Kaj konkretno te tako ogroža? In takrat sem se pomiril, ker je konceptualni okvir tesnobe povsem odpadel. Jasno je bilo namreč, da nima prav nobene razumne podlage. In ob tem se je preprosto razblinila. To je bila zame velika prelomnica. Ko sem odprl oči, sem se spomnil, da moram opraviti telefonski klic. In takrat se je tesnoba vrnila, a v neprimerno blažji obliki. Spremenila se je v nekaj, s čimer je bilo vsekakor mogoče živeti, in mi ni več branila opravljati najosnovnejših stvari.
Je bila odjuga trajna ali je potem tesnoba še kdaj pokazala zobe?
No, seveda je poskušala. A trenutek je bil tako pomemben, ker je za ljudi, kot sem jaz, najtežje, da se nehamo upirati. In da se naučimo zaupati lastni notranji modrosti. Zelo jasno sem začutil, da se mi ne bo zgodilo čisto nič groznega, če dam tesnobi prostor in se ji neham upirati. In da lahko to zdaj vadim tudi v situacijah, ko sem precej manj varen, kot ko sedim sam doma za mizo s telefonom v roki. Po nekaj letih prakse je anksioznost skoraj izginila. To, kolikor je je še ostalo, sprejemam kot povsem normalen del življenja. In občutke, ko stopim pred novo skupino ljudi, prepoznavam bolj kot del svoje osnovne živosti kot karkoli mračnejšega.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
