»Igrati Oliverja Hardyja je bila zame velika čast. Zavedal sem se, da bom stopil v presneto velike čevlje. Zato sem si vzel kar nekaj časa za razmislek, preden sem vlogo sploh sprejel. Pa tudi po tistem še nisem bil prepričan, ali bom kos tako velikemu komiku,« pravi zdaj 53-letni Chicažan, ki se je na vlogo pripravljal dobre tri mesece tako, da je prebral vse biografije o igralcu, pisma, ki jih je ta pisal svoji ženi, in si ogledal vse filme, ki jih je komik v bogati karieri posnel. Skozi študij se je dokopal do bolečega spoznanja. »Stan in Olio sta bila velika človeka, ki sta na vrhuncu slave spravljala v smeh ljudi po vsem svetu. Ko pa ju je z razvojem filmske industrije čas povozil in je bilo načeto njuno zdravje, so jima vsi obrnili hrbet. Pozabili so nanju in začutil sem, da sem jima dolžan vsaj to, da se bo o njiju spet govorilo.«
Druga violina
In čeprav morda sprva tega ni verjel, mu je prav to uspelo. Še več, za odlično opravljeno delo je do zdaj prejel številne filmske nagrade, vključno z zlatim globusom in emmyjem. Iz tega lahko sklepamo, da se mu je potrpežljivost, ki jo je moral prenašati vsakokrat, ko se je preobrazil v Olia, še kako obrestovala. Zanjo je potreboval kar štiri ure, pa tudi po tistem se je še pošteno potil. V obleko, ki je bila sicer napolnjena s peno, so mu namreč všili čisto prave uteži, zaradi katerih se je težje premikal. Je pa igralec s svojim filmskim junakom našel tudi nekaj podobnosti: »Olie je imel rad vino, ženske in petje. V tem sva si zelo podobna.«
Med njima pa lahko potegnemo še eno vzporednico. Tako kot Olio, ki je bil vse življenje v senci pametnejšega Stana, so tudi Johna skozi kariero v glavnem ves čas lovile filmske vloge najboljših prijateljev, le redko glavnih junakov. Tako je bil zvezdnik v senci slavnejšega kolega že leta 1997, ko je z Markom Wahlbergom posnel film Vroče noči. Druga violina pa je bil tudi v svojem predzadnjem filmu Holmes & Watson. In čeprav mu tudi v filmu Stan in Olio ni uspelo, da bi se prebil v ospredje, sta si s soigralcem Stevom Cooganom nesebično porazdelila zasluge za uspešnico. »S Stevom sva se našla v delu, plesu, petju. Skozi proces dela sva začutila tudi najina filmska junaka. Začela sva razmišljati kot onadva. In po končanem snemanju nama je bilo popolnoma jasno, da je bilo to najino skupno poslanstvo, ki sva ga odlično opravila.«
Življenje meniha
John, ki se je rodil in odraščal v Chicagu kot peti od šestih otrok, ni le izvrsten igralec, temveč tudi odličen pevec, kar je dokazal v vsaj dveh filmih – v glasbeni drami Hoja po moško: Zgodba o Deweyju Coxu in še pred tem v muzikalu Chicago, v katerem je vse kabaretne točke zapel sam. A glede na to, da ne spada ravno v prvo ligo najbolj čednih hollywoodskih zvezdnikov, je moral za to, da je dobil te vloge, uporabiti vso iznajdljivost. Na primer prav za vlogo v muzikalu Chicago, v katerem je igral moža Renee Zellweger, je doma posnel samega sebe, kako prepeva z metuljčkom okoli vratu. Filmček je poslal režiserju Robu Marshallu in še danes je stoodstotno prepričan, da drugače v filmu, v katerem je blestel Richard Gere, ne bi bilo prostora zanj.
No, čeprav se ni nikoli okitil z nazivom najlepšega na planetu, pa se je na seznamu njegovih filmov znašlo kar precej uspešnic, kot so Kaj žre Gilberta Grapa?, Dnevi grmenja, Divja reka, Tolpe New Yorka, Ure do večnosti, če jih naštejemo le nekaj, zaradi katerih je postal slaven. »Mislim, da je nekaj na meni. Nekaj, s čimer se lahko ljudje primerjajo. Veste, lepota je lahko tudi ovira,« komentira svojo priljubljenost. »Odraščal sem v katoliški družini in vsako nedeljo hodil k maši. Ko sem se odločil, da bom igralec, sem se rad šalil, da je zdaj gledališče moja cerkev. In veste, kaj, ko imaš osem predstav v šestih dneh, začneš res živeti kot menih. Za kaj drugega ti preprosto zmanjka energije. Takrat je tudi lepota nepomembna.«
In ko je to sprevidel, je od gledališča presedlal k filmu ter imel nenadoma dovolj časa tudi za zasebno življenje, ki pa je bilo dokaj pusto, dokler vanj ni vstopila filmska producentka Alison Dickey. Spoznala sta se na snemanju filma Žrtve vojne leta 1998, kjer je Alison delala kot osebna tajnica Seana Penna. Poročila sta se po štirih letih dvorjenja, v zakonu pa sta se jima rodila dva sinova. Srečna sta skupaj, o tem ni nobenega dvoma. Če pa že je, ga prežene John z besedami: »Z Alison sva skupaj že več kot četrt stoletja in še vedno se nisva naveličala drug drugega. Vsak dan nama prinese nekaj novega, osvežilnega. Vanjo sem se zaljubil, ker je bila lepa in še vedno je. Česar pa ne more reči ona. Zagotovo vem, da je nisem omrežil s svojim videzom, zato bo mogoče nekaj na tem, ko mi že od nekdaj pravi, da sem nadarjen igralec in da imam veliko srce.«
