Širša javnost jo iz medijev že kar dobro pozna, in to kot žensko, ki je iskreno pričala o svojem boju z boleznijo – rakom dojk.
Ta tema nas je spremljala tudi v tem pogovoru, a tokrat še nekoliko bolj intimno. Senčarjeva namreč pravi, da je njena bolezen zdaj napredovala. Kljub temu pa še vedno živi življenje, ki je vredno življenja. »Še vedno lahko skrbim sama zase,« je dejala. Zelo odkrito je z nami razmišljala tudi o minljivosti, uresničenih željah in o trenutno zelo aktualni temi pri nas – evtanaziji.
Če bi vam dali priložnost, da na začetku našega pogovora najprej nagovorite mlajše generacije, ki vas morda ne poznajo tako dobro kot ostala javnost, ki vas je lahko prek medijev že večkrat spremljala, kaj bi jim sporočili kot ženska v jeseni življenja, polna izkušenj in modrosti, ki je marsikaj doživela v svoji zdravniški praksi in tudi zasebno, zaradi bolezni?
Pravzaprav bi kar na vse ljudi naslovila eno pomembno sporočilo, in sicer da je skrb za zdravje dolžnost vsakega posameznika in da se tega bistveno premalo zavedamo. Dejstvo je, da narašča obolevnost za kroničnimi bolezni, za rakom, obenem pa vemo tudi, da bi z vzdrževanjem – ohranjanjem svojega zdravja številne bolezni lahko preprečili. Mladim, sploh dekletom, pa bi rada rekla, naj se zavedajo, da lahko že zato, ker so se rodile kot ženske, enkrat zbolijo za najpogostejšim rakom pri ženskah, rakom dojk, če bodo dočakale 75, 80 let. In zato bi morale od poznih najstniških let naprej skrbeti za svoje dojke. Kako? V teh letih bi si jih morale enkrat mesečno primerno pretipati, in sicer pet do deset dni pred začetkom menstruacije. To naj bi postala navada za vse življenje. Čeprav, poudarjam, je bolezen rak dojk prej bolezen starejših kot mlajših žensk, zbolevajo tudi slednje. Moja najmlajša pacientka je bila stara 17 let! Zato bi mlade ženske, če opazijo spremembo, ki je prejšnji mesec ni bilo, in ta sprememba vztraja, opogumila, naj gredo k zdravniku in se mu ne pustijo odgnati z besedami: premlada si, da bi lahko imela raka dojk. Naj vztrajajo pri tem, da se ugotovi, ali je sprememba, ki traja že več kot en mesec, nevarna ali ne. Zakaj to pripovedujem? Ker številne mlade bolnice, včlanjene v skupino mladih bolnic z rakom, pripovedujejo, da jih zdravniki niso jemali resno, ko so jih obiskale z zaznavanjem, da je nekaj v prsih drugače. Odpravili so jih z besedami, da so premlade, da bi razmišljale o raku. A to ne drži. Zbolevajo, kot sem že omenila, sicer redkeje, tudi mlade. V Sloveniji je na leto okrog 60 žensk, starih manj kot 40 let, ki so se soočile s to diagnozo.
Pred meseci ste javno povedali, da se vam je rak vrnil. Kako se spoprijemate z njim? Pravite, da dokler si lahko privoščite Tamar, dokler lahko hodite na koncerte, k telovadbi in dokler lahko sami skrbite zase, je življenje vredno življenja. Kako dojemate minljivost?
Zdaj se mi bolezen še hitreje razvija. Pojavljajo se nove metastaze. Dobila sem izliv v pljuča. Rak je šel naprej. Danes si žal Tamarja ne morem privoščiti več, vendar še vedno lahko skrbim sama zase, kar je veliko. Prav je tudi, da začnem razmišljati o svojem odhodu. Mislim, da človek mora sprejeti svojo minljivost in poskušati pred svojim odhodom urediti vse, kar lahko, da se brez slabe vesti poslovi in se zahvali za vse dobro v življenju. Moram reči, da sem imela lepo življenje. Neskončno sem bila zadovoljna s tem, da sem lahko bila zdravnica in da sem delala na onkologiji. Tukaj sem res lahko naredila zelo veliko dobrega in koristnega.
Pravite, da podpirate evtanazijo. Spomnila bi vas na nedaven primer mladega dekleta, ki je zbolelo za rakom in je doma v hudih bolečinah čakala svoj konec. Želela si je evtanazije, medicinske pomoči pri umiranju. Ta njena žalostna zgodba je sprožila prepotreben dialog o umiranju v našem prostoru. Kakšno je vaše stališče do evtanazije?
Zagotovo potrebujemo dobro paliativno oskrbo. Vsak človek ima namreč pravico, da ne umira v mukah in trpljenju ter da do konca živi človeka vredno življenje – brez bolečin in brez ne samo telesnega, ampak tudi psihičnega trpljenja. Menim pa tudi, da še tako dobra paliativa ne more rešiti vsega. Dandanes imamo namreč tudi ljudi, ki so doživeli visoko starost brez kakšnih hujših kroničnih bolezni. Pri tako visoki starosti pa so že obnemogli in nimajo več veselja do življenja in se želijo dostojno posloviti. Tudi zaradi tega je prav, da smo se v Sloveniji začeli pogovarjati o evtanaziji. Všeč mi je to, kar je za neki medij nedolgo nazaj izjavil gospod Tine Hribar. Dejal je, da ni treba, da si s trpljenjem zaslužimo večno življenje. Prav je, da se človeku pomaga, da se mu ob odločitvi, da nima več veselja in želje živeti, omogoči dostojno slovo – konec, vendar morajo seveda biti izpolnjene vse kavtele. V ta dialog bi morala vstopiti stroka z različnih področij – sodelovati bi morali sociologi, psihologi filozofi, pravniki, skratka široka skupina dobromislečih ljudi bi morala doseči neki konsenz in se dogovoriti o evtanaziji. Mislim, da bi sama bistveno lažje pričakovala svoj konec, če bi vedela, da mi bodo pomagali pri odhodu, če bo to potrebno.
Kaj vas je v najtežjih trenutkih, ko ste se borili z rakom, držalo pokonci? Kaj je vam rak vzel in kaj vam je »dal«?
Ko zboliš za rakom, posebno če se ti to zgodi iz polnega zdravja, se ti poruši svet. Naenkrat se moraš soočiti s smrtjo iz oči v oči, se zavedeti svoje minljivosti. Vidiš, kako malo stvari v življenju je zares pomembnih. Najprej tudi ne vidiš nobenih svetlih točk v življenju. Če se odločiš, in večina tako stori, da se z rakom spoprimeš, pa pride do prevrednotenja vrednostnega sistema – življenjski prioritet. Začneš živeti bistveno bolj kakovostno. Naenkrat vidiš cveteti rože, žvrgoleti ptičke. Meni se je to zgodilo. Danes, ko ljudje nergajo zaradi vremena, sem jaz vesela samo, da vreme je. Meni je samo pomembno, da vem, kakšno bo – dež ali sonce, da vem, ali naj s seboj vzamem sončna očala ali dežnik. Izjemno pomembno se mi zdi tudi, da bi ljudje znali pomisliti na sočloveka, da ne bi hodili drug mimo drugega; en prijazen pogled, en pozdrav … Take stvari so malenkosti, ampak tako zelo polepšajo življenje. Pa tudi tega bi se morali zavedati, da ljudje, ko so v hudi stiski, potrebujejo samo našo ramo, zavedanje, da niso sami in da se lahko na nekoga naslonijo.
V okviru Europe Donne izvajate tudi svetovanje, podporo ženskam, ki se spoprijemajo z rakom. Kakšne so zgodbe teh žensk; kdo so Slovenke, ki jih doleti ta diagnoza?
Poslušam zelo različne zgodbe, zgodbe žensk različnih starosti; od mladih pa do tistih v pozni starosti. Kar je skupno vsem, pa je to, da ko izvejo za raka, vse doživijo hud šok. Čisto vseeno je, koliko so stare in kaj vse so že dale skozi. Rak je pač bolezen, ki hudo prizadene vsakega človeka, njegovo telo, enako hudo tudi njegovo dušo. Zato danes vsem ženskam svetujem, naj si, če zbolijo, poiščejo dobro strokovno pomoč. V Sloveniji je onkološka strokovna podpora odlična, vendar naj ženske najdejo tudi nekega zagovornika bolnikov, osebo, ki je to bolezen že dala skozi. Še tako dobra strokovna pomoč namreč ne more nadomestiti tiste opore, ki ti jo lahko nudi nekdo, ki se je s to boleznijo že spoprijel. Vsaka ženska hlepi za besedami nekoga z izkušnjo raka. Da lahko z njim spregovori o vseh težavah, ki jo spremljajo, predvsem pa, da ta nekdo sporoči, da rak ne pomeni nujno smrti. Danes je to že dobro ozdravljiva kronična bolezen.
Kaj lahko za rakavega bolnika stori medicina in kaj mora storiti pacienti sam?
Najprej bi poudarila, naj ženske ne odklanjajo zdravljenja z uradno medicino. Sem namreč zagovornica sistemskega zdravljenja. Poglejte, rak dojk ni lokalna bolezen. Še pri tako majhnem tumorju je lahko že kakšna celica »ušla« v krvni ali limfni obtok in nam enkrat naredi metastaze. Pri meni se je to zgodilo po 30 letih. In ravno zato, ker je medicina danes tako napredovala, so ta spoznanja privedla do tega, da mora vsaka ženska prejeti tudi sistemsko zdravljenje, ki je nekakšna prevencija nastanka razvoja kasnejših metastaz. Najbolj me žalosti, če ne zmorem žensk prepričati, kako pomembno je sprejeti sistemsko zdravljenje. To je sicer zaradi stranskih učinkov, ki so lahko tudi precej hudi, zelo naporno. Zgodi se, da zaradi njih mnoge opustijo sistemsko zdravljenje, a s tem si kopljejo grob. Treba je samo zdržati. Če bi bila doktrina zdravljenja dojk takrat, ko sem zbolela jaz, drugačna in bi bila deležna sistemskega zdravljenja, verjetno zdaj ne bi prišlo do ponovitve bolezni. Bi pa rekla še to: naj si vsaka ženska najde svojo pot, kako bo vzdrževala svoje obrambe mehanizme – imunsko odpornost. Že s tem, ko se zdravo prehranjuje, stori veliko. Posebej pomembna je telesna aktivnost. Danes se ve, da dobra telesna aktivnost celo pri ženskah, ki niso bile telesno aktivne pred boleznijo in to postanejo v času zdravljenja, zmanjša možnost nastanka metastaz ali pa jih celo prepreči.
Kako naj se potem spoprijemajo s stranskimi učinki? Kam pa v tej zgodi – poslužuje se je veliko bolnikov, ne samo rakavih – spada alternativna medicina?
O stranskih učinkih se lahko posvetujejo z nami, tistimi, ki smo že šli skozi zdravljenje, seveda pa naj o tem govorijo tudi s svojimi onkologi. Podkrepljenim s temi informacijami, nasveti jim bo uspelo. Kar pa zadeva drugi del vašega vprašanja, bi rada rekla, naj pacienti nikar ne zaidejo v alternativno medicino. Opažam namreč, da se nekatere ženske z uradno medicino sploh ne zdravijo, ampak se takoj zatečejo k alternativcem. Šele po tem, ko tam zanje ne morejo veliko storiti ali nič, se vrnejo v zdravstvene institucije, a takrat je zanje žal pogosto že prepozno.
V zadnjih letih se precej govori o tem, da je rak v prvi vrsti bolezen duše in da je neločljivo povezan z načinom sodobnega življenja, ki pa je poln stresa. Bi se strinjali s tem?
Ne. Rak je posebna bolezen in se ne pojavi zaradi enega samega vzroka. Več stvari se mora »poklopiti«. Še veliko premalo vemo o tem. Pogoj, da zbolimo za rakom dojk, je najprej ta, da smo rojene kot ženske. Tu bi rada povedala še, zakaj je danes toliko raka. Razumeti je treba, da smo starajoča se družba, ženske bistveno prej dobijo menstruacijo kot včasih, veliko kasneje in tudi manjkrat rojevajo, kot so rojevale včasih. Zagotovo pa stres tudi nekaj doprinese k temu, ampak to ni edini vzrok.
Kako poteka vaš običajen dan?
Najbolj srečna v zadnjem času sem bila, ko sem 2. januarja še lahko prišla na Šmarno goro. To se mi zdi enkratno, da sem bila tam, a verjetno je bilo to zame zadnjič v življenju, ker moja bolezen kar hitro napreduje. Drugače pa poskušam vsako jutro, če le gre, še vedno hoditi na fitnes. Skrbim za to, da še berem, se udeležujem prireditev, še poskušam kaj narediti za Europo Donno. Še vedno živim tako dobro, da je to življenje vredno življenja. In dokler skrbim zase, dokler me nič ne boli, se še veselim lepih spomladanskih dni.
Kako bi se opisali; kdo je Mojca Senčar in na kaj v življenju je najbolj ponosna?
Sem čisto običajna ženska, ki je imela tako srečo v življenju, da je študirala za poklic zdravnice, kar si je želela od otroštva. Imela sem tudi to srečo, da me je življenje pripeljalo na ljubljansko onkologijo, do dela anesteziologinje. Zelo sem si sicer želela postati kirurginja, ampak sem vedela, da psihofizičnih lastnosti, ki jih kirurgi morajo imeti, nimam. Mislim pa, da sem bila v svojem poklicu zelo uspešna. Poleg tega me je življenje obdarilo z dvema krasnima otrokoma, z osmimi vnuki, tremi pravnuki, številnimi prijatelji in predvsem tudi s tem, da se še vedno znam, kljub bolezni, veseliti vsakega trenutka …
