Sibila Peternelj navdušuje s svojo prakso obdarovanja, ki je prerasla v tradicijo. Pravzaprav se je začelo že, ko je bila majhna deklica.
»Že kot punčka sem opazovala okolico in vsakič, ko sem videla zapuščene živali, predvsem mucke, sem jim s svojo žepnino kupovala brikete. Kasneje sem kakšnemu brezdomcu podarila sendvič, tako nekako se je to rodilo; torej takrat, ko sem ob opazovanju sveta okoli sebe ugotovila, da je življenje za nekatere tudi kruto in nepravično,« pove naša sogovornica.
Pomagata tudi hčerki
»Ko sem dobila prvo zaposlitev, sem začela kupovati darila. Ta sem potem puščala pred vrati hiš družin, za katere sem vedela, da imajo novorojenčka, ali pa pred domovi kakšne starejše gospe ali gospoda, skratka, pozornost, ali kaj uporabnega, sem pustila tam, kjer sem vedela, da je to potrebno,« razloži. Zdaj pa za božič že skoraj sedem let kupuje darila za bolne otroke, ki se zdravijo v bolnišnici v Šempetru pri Gorici, ali v njihovem dislociranem oddelku za invalidno mladino v Stari Gori, tudi kakšen vrtec obišče in malčke, ki so tam v varstvu, razveseli z igračami. »Naj izpostavim leto 2017, ko se mi je uresničila dolgoletna želja. S prihranki sem uspela nakupiti res veliko daril – kar 250 – in z njimi sem obdarila pediatrično kliniko v Ljubljani. Ponosna sem, da sem z lastnim trudom uspela privarčevati tako vsoto, da sem lahko nabavila toliko igrač,« je dejala.
Peterneljeva je sicer 33-letna mati samohranilka. Ima dve hčerki, Emili, ki ima 15 let, in dve leti mlajšo Eriko. Tudi onidve pomagata mamici, da izpolnjuje svoje poslanstvo, ki si ga je zadala. »Nekako sta zrasli s tem, kar sem jaz počela. Zadnja leta, ko sta nekoliko starejši, mi zelo radi pomagata. Tudi njiju vleče v dobrodelnost. Vesela sem, da sem lahko za zgled puncama. Naj vidita, kako lepo je, ko nekoga razveseliš, mu pomagaš.«
Ni preprosto, ampak gre
Družina prihaja iz Goriških brd, natančneje iz Brestja, sicer pa je Sibila zaposlena v kuhinji restavracije Gredič. Ta je mnogim poznana kot snemalno prizorišče zelo priljubljene slovenske serije Ena žlahtna štorija. S svojimi dejanji mlada Brika v svojem okolju gotovo izstopa, zato nas zanima, kako to njeno udejstvovanje dojemajo bližnji in ostali. »Vsi so ponosni name. Čudijo se, kako mi uspe kupiti toliko daril, kar je jasno, saj sem sama z dvema hčerkama in za igrače namenim dve svoji plači. A nekako gre. Mora iti,« poudarja.
Pravi, da verjame v to, da je vsak človek na svetu z nekim razlogom; svojega je prepoznala v dobrodelnosti. Pomembno se ji zdi, da kot posameznica pusti pozitiven vtis svojega obstoja. »Verjamem tudi, da je najhitrejša pot do sreče osrečiti nekoga drugega. To vam povem iz lastnih izkušenj, kajti ko oddam darila, me občutki, ki me ob tem navdajajo, morda osrečijo celo bolj kot tiste, ki darila prejmejo,« spregovori o moči dejanj. »Bralcem bi rada sporočila, naj imajo v mislih, da je vedno nekdo, ki je na slabšem, kot smo mi. Pa tudi nam se lahko življenje hipoma obrne in postanemo ranljivi, zato imejmo odprte oči in pomagajmo po svojih močeh. Deliti je najlepše!«
