»Noben posameznik ne šteje toliko kot ekipa ljudi. Z vsakim projektom srečam več dobrih ljudi, ki so pripravljeni sodelovati. Hvaležen sem vsakemu, ki pomaga na kakršenkoli način.«
Spoznajte poslanca stranke NSi, Aleksandra Reberška, ki je skupaj z Rdečim križem, Karitasom, številnimi prostovoljci in dobrotniki, predvsem pa s številnimi domačini in drugimi Slovenci zagrizel v tri obsežne projekte, ki so in še bodo popolnoma spremenili usodo treh družin.
Naš sogovornik si ne želi, da bi ga ljudje zaradi njegovih potez – dobrodelnega udejstvovanja – postavljali v ospredje. »Pomembno je, da vsi razumejo, da tega ne počnem z namenom nabiranja političnih točk. Vsakemu, tudi poslanskim kolegom, ki bi mi to utegnili očitati, bi rekel: pojdite in pomagajte tudi vi. Vsak ima namreč možnost storiti isto. Pravzaprav se, ker si res ne želim biti narobe razumljen, ko pride do humanitarnih akcij, trudim delovati bolj v ozadju, tako da je to, da danes sedim na sogovorniškem mestu, res bolj izjema,« uvodoma pove mladi poslanec državnega zbora, ki prihaja z Vranskega.
Prejme ogromno prošenj
Pravi, da zanj nagrada niso aplavzi in trepljanje po rami, ko se neka akcija uspešno zaključi, ampak mu največ pomeni sreča ljudi. »Poleg tega, da sem poslanec, kar po novem predstavlja mojo redno službo, skoraj ves moj prosti čas zavzame humanitarnost. Bi pa rad ob tej priložnosti povedal, da vsem preprosto ne bom mogel pomagati. Skoraj vsak dan se mi namreč oglasi kdo v stiski, in če le lahko, pomagam, vendar upam, da ljudje razumejo, da vsega sam ne zmorem – sem pač 'le' človek.«
Opaža, da so pričakovanja ljudi zdaj, ko vidijo, kaj vse je Reberšku in z njim povezanim dobrodelnežem že uspelo, velika, vendar upa, da bo javnost razumela, da ne zmore vsega. Aleksander Reberšek se je v zadnjih nekaj mesecih s skupinami požrtvovalnih ljudi lotil na novo zidati dve hiši, eno pa so že uspešno obnovili. »Vmes pomagam še s kakšnimi manjšimi posredovanji, pri nakupu avtomobila, zbiranju zamaškov in starega papirja ter drugem …«
Naj bo to za zgled
Njegova velika želja je, da bi se take skupine, ki so jih za dobrodelne projekte osnovali na območju Celja, oblikovale tudi drugod po Sloveniji. Da bi v vsaki regiji obstajala neka iniciativa, ki bi stopila skupaj in reševala težave ljudi, ki so se znašli v težkem položaju. »To si srčno želim. Danes se je stiska zgodila njim, jutri smo lahko na njihovem mestu mi. Pomagajmo drug drugemu, gojimo sočutje do sočloveka. Naj nas vodi in povezuje solidarnost! Naj me ljudje posnemajo. Pravzaprav ne mene, ampak številne dobre posameznike v državi,« izpostavi.
Razkrije nam tudi, da po poti dobrodelnosti, po kateri koraka, ne gre vse gladko. »Marsikdo iz drugih strank me dojema kot konkurenco. Sam drugih ne jemljem tako. Nikoli ne gledam, kdo prihaja iz katere stranke. Na tem mestu bom omenil svojega najljubšega občana občine Vransko, to je Vlado Rančigaj. On je iz stranke SD, jaz pa iz NSi. Vedno me je navduševal kot človek, sploh njegova sposobnost povezovanja. On ne deli, naša politika pa to neprenehoma počne. Zato tako izpostavljam povezovanje, kar je tudi osrednja nit aktivizma v smeri dobrodelnosti. Rad bi poudaril, da smo pri gradnji hiše mamici in hčerkici iz Žalca pomagali ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj, glavno pa je, da smo imeli isti cilj – obnoviti hišo, in to nam je uspelo. To bi rad, da se prenese na državno raven. Če bi se poenotili, če bi politika malo več sodelovala in si prizadevala za podobne, če že ne enake cilje, bi dosegali boljše rezultate in državljani bi bolje živeli. O tem sem prepričan. Dokler bodo pa ljudem metali pesek v oči, se bo narod delil,« je kritičen.
Podžupanska plača
Reberšek je med domačini pa tudi širše izjemno priljubljen. S svojimi dejanji jih je navduševal že v času, ko je bil podžupan občine Vransko. Vse plače je razdal za dobre namene. Med drugim jih je razdelil med različna občinska društva, ker je želel podpreti njihovo delovanje, z njimi je nakupil osnovne življenjske potrebščine za Karitas, financiral je inštrukcije dijakom, s plačami, ki jih je razdajal, je poskrbel tudi, da je edini brezdomec na Vranskem takrat prišel do brezplačnega toplega obroka.
Pomagajmo mlademu Žanu Kotniku
Če želite donirati sredstva za izgradnjo novega doma za 22-letnega Žana, ki mu je pogorela hiša, lahko to storite prek Rdečega križa OZ Žalec, Hmeljarska ulica 3, 3310 Žalec. TRR: SI56 1010 0005 5598 261, sklic: SI00 2019-24214-2, namen: Žan Kotnik, koda: CHAR.
»Tudi del svoje zdajšnje poslanske plače razdelim. Največ namenim za planinska, lovska, športna in gasilska društva na območju Savinjske doline ter za večerjo ob koncu leta za prostovoljce Karitasa in Rdečega križa, ki vse leto podarjajo svoj čas in pomagajo drugim.«
Nič se ne zgodi …
Meni, da je tako dojemljiv za stisko soljudi tudi zato, ker je nekoč živel v drugačnih okoliščinah kot danes; delal je za minimalno plačo. »Ko imaš enkrat sam tako izkušnjo, povsem drugače vidiš ljudi, ki so v enakih ali še slabših okoliščinah. V državnem zboru je vedno govor o minimalnih plačah, pa o pokojninah in invalidninah. Vseh so polna usta tega, ampak kar ne pridemo nikamor. Ostajamo samo pri predvolilnih obljubah; nič se ne zgodi. Jaz pa se ves čas sprašujem, in eno od mojih naslednjih poslanskih vprašanj bo prav na to temo, zakaj ne začnemo skrbeti za tiste, ki imajo najmanj. Vsak si zasluži dostojno življenje. A veste, da nekateri invalidi živijo z 240 evri invalidske pokojnine?« izpostavi še eno žalostno dejstvo.
Družine nas potrebujejo
SOGOVORNIK
»Sem ponosen Slovenec. Tudi druge spodbujam, da bi okrepili ljubezen do države, in sicer tudi s takimi potezami, kot je tista, ko sem pred leti v svojem domačem kraju vsem kupil slovensko zastavo.«
Aleksander Reberšek je s skupino dobrih ljudi in obrtnikov po obsežni, celoviti obnovi hiše za mamico in šestletno deklico iz Žalca, ki sta živeli brez vode, elektrike, ogrevanja in celo brez sanitarij, dvojici prejšnji mesec z veseljem predal ključe. To je prvi večji projekt, v katerega je zagrizel v zadnjem obdobju. Kmalu zatem je dobil informacijo o še eni hudi stiski – stiski družine z dvema otrokoma.
Mamica Sandra ter sinova Matevž in Lovro so konec minulega leta izgubili partnerja in očeta. Hiša iz leta 1890, v kateri živijo in so jo počasi obnavljali s skromnimi dohodki, je v zelo slabem stanju.
Mamica in sinova nas potrebujejo
Aleksander Reberšek naproša tudi za finančne donacije za družino iz Vojnika, ki je ostala brez očeta in živi v stari hiši, ki jo je treba urediti. Sredstva zbira Škofijska karitas Celje, Muzejski trg 8, 3000 Celje. TRR: SI56 0510 0801 5567 619, sklic: 29380, namen: Vojnik, stopimo skupaj, koda: CHAR.
»Glavne težave njihove hiše v Vojniku so vlaga, le delno ometana tla, delno ogrevana kopalnica, nedokončana kuhinja ter popolnoma dotrajana ostrešje in kritina. Starša sta vse mesečne prihranke vložila v obnovo hiše in vse skupaj je potekalo zelo počasi, zdaj, ko je mamica ostala sama, pa nikakor ne bo zmogla nositi bremena obnove stare hiše. Tako smo skupaj s Škofijsko karitas Celje odprli račun, na katerega bomo sprejemali denarne donacije v poljubni višini. Zato bi rad vaše bralce zaprosil, da nam pomagajo po svojih močeh; vsak evro šteje. Prav tako bomo veseli podjetij in delavcev iz gradbene stroke, ki bi pomagali pri izgradnji hiše,« pove Reberšek. Svoj čas pa trenutno namenja gradnji še ene hiše, in sicer hiše Žana Kotnika iz Galicije v občini Žalec, ki mu je v začetku leta pogorel dom. Tudi v tem primeru bi jim donacije prišle zelo prav, pa tudi pomoč obrtnikov.
