Pravkar ste se vrnili s sestanka na ministrstvu za infrastrukturo, s kom ste se sestali in na kakšno temo?
Tema sestanka so bili zelo utemeljeni sumi mobinga na inšpektoratu za infrastrukturo. Pogovarjali smo se z vršilko dolžnosti generalne sekretarke ministrstva za infrastrukturo Tanjo Šarabon in dvema članoma nekdanje komisije, ki je že obravnavala ta primer in jih bo najverjetneje tudi v prihodnje.
S strani ministrstva je bila končno izražena neka volja, da se vsi ti utemeljeni sumi potrdijo. Menim, da se ovreči ne morejo, vendar se nikoli ne ve. Široka so pota dokazovanja. Mali človek težko dokaže, zakaj je trpinčen, zapostavljen, pod pritiski.
Potrebujemo neko kritično maso ljudi, ki bi se pri tem izpostavili, povedali, kako se to dogaja. Menim, da bomo to problematiko letos uspešno rešili. Sta pa odprta še dva delovnopravna spora, zaradi ocenjevanja delovne uspešnosti.
Zakaj te kritične mase ni bilo do zdaj?
Ljudje so preplašeni, ne upajo si povedati. Tisti, ki so se izpostavili, so bili takoj podvrženi pritiskom. Veste, ljudje vse naredijo za ljubi kruhek. Izpričati ne upajo niti naravne solidarnosti do sodelavcev. Glejte, trije se dogovorijo med seboj, udarjajo po nekom, krivo pričajo na sodišču. Zmaga je lahko zmeraj na strani delodajalca.
Po mojih informacijah je glavna inšpektorica za infrastrukturo Sandra Petan Mikolavčič posegala v ocene zaposlenih in jih prilagajala tako, da so bili dobro ocenjeni lojalni kadri, preostali pa ne. Ali to drži?
Glejte, sumi so v tej smeri. Dokler se zadeva ne dokaže z pravnomočno sodbo, tega ne morem trditi. Mimogrede, teža bremena dokazovanja je na strani javnega uslužbenca. Stran delodajalca je vedno močnejša, saj jo zastopa državno pravobranilstvo, medtem ko člane našega sindikata zastopajo odvetniki, ki jih plačuje sindikat.
V sistemu ujeti ljudje so praktično talci takih ljudi, ki jih obvladujejo. Koliko smo bili ob teh dogodkih priča na inšpektoratu za infrastrukturo ... Ko sem gospo Petan Mikolavčičevo poskušala lani opozoriti, da je v komisiji, ki vrši preizkus ocene delovne uspešnosti, oseba, ki je sodelovala pri ocenjevanju, bi temu morala prisluhniti, vendar ni. Menim, da teh čutov nima. To bi moral biti čut vsakega vodje: da vzpostavi komunikacijo, ko začuti, da je nekaj narobe.
Kot SDOS imate pregled nad praktično vsem javnim sektorjem. Je bil tukaj sistem bolj anomaličen kot v drugih sektorjih?
Sistem ocenjevanja je neka taka zadeva, ki ne daje najbolj objektivnih rezultatov. Zmeraj so najbolje ocenjeni lojalni kadri. Pa ne trdim, da hierarhija vodenja ne sme biti lojalna; to že, ampak samo do neke mere. Ko pride lojalnost do te mere, da pokrivajo protipravna dejanja, je nekaj hudo narobe.
Zadnje čase se veliko govori o mobingu, ob tem pa politika ni povrnila varčevalnih ukrepov, ki so bili začasno sprejeti za namen lažjega izhoda iz krize. Krize je konec, varčevalnih ukrepov ne. Ali lahko govorimo o mobingu kot posledici tega, da je javni sektor preobremenjen?
Politika ne razume, da je Zakon o uravnoteženju javnih financ odnesel veliko delovnih mest, ki kasneje niso bila nadomeščena. Prvenstveno se ni nadomeščal kader tistih neposrednih izvrševalcev pooblastil države v razmerju do pravnih in fizičnih oseb.
Zloglasen takšen primer so zapori. Čeprav so se naložila dodatna dela in odprle dodatne ustanove, denimo v Mariboru enota za forenzično psihiatrijo, se zato ni nič povečala skupna kvota. V začetku so se premeščali ljudje iz mariborskih in celjskih zaporov. Država bi morala dodatne kadre zagotoviti, preden odpira nove institucije.
Tudi vi ste bili nekoč paznik. Kako lahko pazniki izvajajo kakovosten in human nadzor, če jih preprosto ni dovolj?
Glavni očitek SDO in moji osebi je bil, da želimo vrnitev zaporov petdeset let nazaj. Da želimo zganjati tiranijo nad zaporniki in priporniki z nekim totalnim obvladovanjem, kar sploh ni res. Vsakemu normalnemu je jasno, da gre čas naprej, z njim pa tudi obravnava. Pri nas pa se je zgodilo obratno, ko so se širile pravice zapornikov, ki so različni. Najbolj nevarni so morda na Dobu, na tako imenovanem prvem bloku. Vse ostalo so mešani ljudje, od specialnih povratnikov in drugih.
Mi želimo le, da bi te varnostne naloge, ki jih opravljajo pravosodni policisti, ter strokovne naloge psihosocialne diagnostike in pedagogike opravljalo dovolj ljudi. To, kar se nam je denimo zgodilo v zaporu v Kopru, je nekako tudi blamaža za pravosodne policiste – ko se jim je zgodil pobeg v nočnih urah, pa tega niso detektirali. To pa se je zgodilo zato, ker imajo pisno navodilo nekdanjega direktorja, da ponoči niti svetiti ne smejo skozi lino v vratih, da bi videli, ali je nameščena gospoda še sploh notri.
Razglasila se je ena fama – kot da se teh rešetk iz manganovega jekla ne da prežagati. Pobeg se je torej lahko zgodil samo skozi vrata in pravosodni policisti so se temu primerno tudi obnašali. Ali pa recimo tragikomedija: notranje kamere, ki nadzirajo trakte, praktično nadzirajo delo pravosodnih policistov – te so vse delovale. Zunanje kamere, ki so namenjene detekciji, pa niti detekcije gibanja niso imele.
V istem trenutku, ko imajo tako amputiran videonadzor, so dali 30 tisoč evrov za izolacijo telovadnice, da se iz nje ne bi slišalo skakanje, grmenje v času aktivnosti. Pri tem zmanjšanem številu se pač dejansko ne bi smelo iti na takšna navodila, ki praktično varnostno ogrožajo.
V sobi sta bila povrhu dva pripornika in en obsojenec. Eden od obsojencev je bil v sorodu s pripornikom, tale, ki je spustil improvizirano vrv, da sta jo lahko vnovič uporabila. Priporniki in zaporniki ne smejo biti skupaj, tukaj so bili. Simptomatično je bilo tudi, da sta si upornika izbirala primerno sobo, da so ju selili. Preselili so ju v sobo, ki je bila najbolj idealna za pobeg.
Kako se je lahko to zgodilo?
Tisti, ki je temu ugodil, ni sledil temu, da se morda pripravljata beg.
Torej sta zamenjala več sob?
Zamenjala sta dve sobi, v tej tretji je bil ta, ki je bil v sorodu z Mitrovićem. To so stvari, ki bi jih morala uprava detektirati. Če že imajo več kot 80 odstotkov tujcev, od tega je veliko tujcev izven Evropske unije, katerih jezikov nihče ne razume. Veste kaj, z neverbalno komunikacijo razumeti, da nekdo pripravlja beg, je na ravni znanstvene fantastike. Tudi s tega stališča je bilo nedopustno imeti štiri policiste v nočni izmeni, in to pred prazniki. S tem, da je od nekdaj jasno, da je sezona pred prazniki sezona bega.
V zaporih mora biti zagotovljen elementaren red. Če ni tega, tudi ni varnosti. Tu ne gre za to, da bi se izživljali nad ljudmi, kot želijo prikazati v javnih nastopih – da se želimo vračati za 50 let nazaj.
Obtožujejo vas tudi, da se vmešavate v strokovne odločitve Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS).
Jaz sem lahko jasno in glasno povedal in prenesel tisto, kar so mi povedali moji člani. Ministrica za pravosodje se je glede tega poučila prejšnji torek, ko se je sama sestala s sindikalnimi zaupniki vseh zaporov ter našega sindikata in Sindikata delavcev v pravosodju. Niti jaz niti predsednik konkurenčnega sindikata na sestanku nisva bila prisotna. Kot so mi po njem povedali ti gospodje in ena gospa, so ministrici predstavili vso to zaporsko bedo. Pa vendar na odboru za pravosodje, ki se je odvil naslednji dan, tega ni nihče povedal. Spet se je dopustil napad name, češ da sem jaz eden tistih, ki vodi neko osebno gonjo zoper generalnega direktorja.
Resnično, na nek način sem mu pomagal priti na mesto generalnega direktorja.
Na kakšen način ste mu pomagali?
Našel sem nekoga v sistemu direktorjev, tedaj je bil direktor zapora na Dobu, da ministrom jasno in glasno pove, da je ljudi premalo. Da so stvari neobvladljive, glede na to, kar terja zakon. Če bi delali po črki zakona, je trenutno 183 pravosodnih policistov premalo, premalo je tudi 30 strokovnih delavcev.
Zdaj pa se tišči glavo v pesek, da so vsega krivi pravosodni policisti.
Nekoč ste mu pomagali do funkcije, zdaj pa odreja, da člani sindikata ne smejo govoriti z vami kot predsednikom sindikata?
Jaz edini nisem dejansko vezan z zaposlitvijo na državo. Bil sem pač človek, ki je povedal na glas, kar so mu povedali drugi. V trenutku, ko na dan pride neka resnica, se pač poskuša onesposobiti glasnogovornika. Da sploh ne govorim o tem, da se je gospod obrnil na konfederacijo sindikatov Pergam in na Zvezo svobodnih sindikatov, češ naj me onemogočijo. S tem sem se dolžan neposredno ukvarjati, saj vem, da se tisti, ki so s popkovino vezani na URSIKS, ne bodo pojavili v javnosti. Prvič so se dejansko izpostavili na prej omenjenem pogovoru z ministrico. Upam, da bo ministrica to stanje razkrila tudi javnosti.
Kako sicer razumete to Podržajevo komunikacijo pred praktično celotnim ministrstvom? Kako to, da politika to gleda?
Politika mogoče celo pušča ta prostor in ta čas, da nekdo izpljuva, kar ima za izpljuvati, in mu nato rečejo: glejte, gospod, zdaj je dovolj, napljuvali ste svoj kupček, zdaj pa morate iti. Jaz mislim, da je to bilo narejeno taktično, da so mu to pustili. Prepričan sem, da se sicer način, kako ministri ukrepajo na drugih ministrstvih, izboljšuje. Kot pozitivno lahko izpostavim ministrico za delo Ksenijo Klampfer, ki ne dovoli nadiranja, mobingiranja. Organizirala je izobraževanje, kar zadeva mobing, sama stopila pred uslužbence in že prvi dan jasno povedala, da ne bo dovolila ničesar podobnega. Če bo ta duh z ministrstva za delo, za katero ta duh poprej ni bil niti malo značilen, prešel na ostala ministrstva, tedaj lahko zagotovim, da bomo sindikati izkazali vso podporo takšnim trendom. Bomo pa javno linčali vse take, ki mislijo, da so bogovi.
So na ministrstvih še kakšne pozitivne zgodbe?
Denimo ministrstvo za okolje in prostor: minister Jure Leben je začel delati s polno paro in zaposleni čez njega nimajo pripomb. Tudi ta del, ki ga je prejšnji torek začela ministrica Katičeva, ko se je pogovarjala s sindikalnimi zaupniki, je en res pozitiven trend. Recimo, tu je tudi posluh ministrstva za finance. Med prvimi, ki se je sestal z našim sindikatom, je bil minister Bertoncelj. Imamo pa drugo težavo – od vseh organov, kjer smo se sestajali po novi vladi, smo dobili pozitiven odziv, sestali smo se z vsemi ministri, razen z ministrico za infrastrukturo, ki za sestanek ni našla časa.
Je gospa Bratušek čas medtem že našla?
Ne, do ministrice še nismo prišli in se bojim, da verjetno tudi ne bomo.
