Slovenske navijače je prišla pozdravit že takoj po njihovem prihodu v Dallas, ko so si preteklo nedeljo ogledali srečanje s Portlandom. Zagledala jih je na tribuni, se povzpela k njim in tudi v tem primeru se je hitro pokazalo, da je njena priljubljenost vse prej kot običajna, ko gre za starše katerega od športnih zvezdnikov. Mirjam Poterbin je na tem področju iz več razlogov posebnost – videz bi bilo nemogoče in nepravično izvzeti, vsekakor pa je svoj status dosegla tudi s stalno prisotnostjo, z vplivom na Luko in tudi vplivom na dogajanje okoli njega. Tako na tisti tekmi kot v sredo na srečanju z Miamijem, ko se je Dončić družil s še večjo skupino slovenskih navijačev, je bilo na vsakem koraku mogoče opaziti, koliko šteje njena beseda. To je zelo očitno tudi v drobovju dvorane American Airlines Center in navsezadnje je mogoče razmišljati tudi v smeri, da je Luka zaradi te njene besede evropski prvak s Slovenijo in je nanjo tako močno navezan. Ker te besede lepotice med mamami štejejo toliko, pa noben obisk Dallasa ne bi bil popoln brez – vsaj krajšega, kolikor pač dopuščajo okoliščine – pogovora z njo.
Zadnji teden je bil Dallas povsem slovenski – navijači so preplavili mesto, dvorano, ameriške medije. Kako ste to doživljali?
Luka je bil vedno vesel, kadarkoli je na kakšni tekmi zagledal rojaka, četudi enega samega slovenskega navijača. Tako je bilo v Madridu in še bolj je tako tu v Dallasu, saj smo toliko dlje od doma. Res je neverjetno, da ljudje pridejo tako daleč navijat za slovenskega košarkarja, povsem zgodba zase pa je seveda ta zelo velika skupina, ki je bila tukaj v zadnjih dneh in se ji čudijo vsi. S komerkoli sem govorila, je navdušen, jaz pa čutim še več od tega.
Se vam je kdaj zdelo mogoče, da bi Slovenci množično prišli v Teksas, izobesili slovenske zastave, prepevali slovenske navijaške napeve? Ste predvidevali, da bi Luka v prvi NBA-sezoni lahko uspel do te mere in bi v Sloveniji lahko pomenil toliko?
Ne bom rekla ne tega, da sem pričakovala, ne tega, da nisem pričakovala. Oboje ne bi bilo resnično, kajti dejstvo je, da o tem preprosto nisem razmišljala. Zame so bile stvari vedno bolj ali manj enake: Luka je igral košarko, to ga je neskončno veselilo, bil je srečen in zame je bilo to najbolj pomembno. Pri tem pa so se seveda dogajale vedno večje stvari, a nikoli nisem razmišljala o naslednjih. Igranje v NBA je uresničitev njegovih otroških sanj, tak uspeh v ZDA in taka priljubljenost v Sloveniji pa sta še izrazita nadgradnja tega.
Toda ko je bil izbran na nabor, ko ste prišli v Dallas in je začenjal v NBA, ste si vendarle morali misliti, kako bo to videti in kaj lahko v prvi sezoni doseže?
Če postaviva tako, potem je presenetil tudi mene, presegel je tudi moje ocene. Sicer nisem dvomila o tem, da se bo v NBA znašel – še več, bila sem prepričana, da mu bo ta liga pisana na kožo. Nisem pa vedela, da tako zelo, in predvsem nisem vedela, da se bo to tako hitro pokazalo na tako izjemen način.
Je vprašanje, kaj ob tem čutite, neumno?
On je še bolj srečen, kot si je mislil, da bo, in kot sem si jaz mislila, da bo. Torej vam je jasno, kako se počutim jaz.
Tudi na All Star vikendu v Charlottu boste zraven in zagotovo imate svoje mnenje o tem, da tam Luke ne bomo videli na glavni tekmi? Marsikdo še vedno meni, da bi ga morali, sploh v Dallasu je to prepričanje zelo močno.
Ne skrivam svojega mnenja. Mislim, da je tekma All Star šov za navijače, šov za oboževalce, in z njihovega naslova je Luka dobil ogromno glasov, presegel vsa pričakovanja in postal zelo velika zgodba. Res je škoda, da to na koncu ni štelo veliko, bila sem kar razočarana. Toda nimamo kaj, gremo naprej, prepričana sem, da bo Luka na veliki sceni tako dolgo, da bo tole letošnjo krivico večkrat nadoknadil.
V Dallasu smo trenutno priče procesa, ki za Evropo ni značilen, za Združene države pač. Praktično vsa pozornost odgovornih je usmerjena v prihodnjo sezono, zanjo gradijo precej močnejšo ekipo – kakšna so vaša pričakovanja?
Mislim, da so Mavericksi povlekli prave poteze in so na najboljši mogoči poti. Verjamem, da se bo Dallas kmalu boril za velike stvari, in tudi Luka čuti tako. Po drugi strani pa je tak način delovanja ekip v Ameriki zanj ena od stvari, na katero se najtežje privaja. Kot je dejal tudi sam, mu je težko, ko mu kar naenkrat zamenjajo po več igralcev, na katere se je tako in drugače navadil, se tudi navezal. Sploh on se na soigralce zelo naveže, toda biznis je biznis, in če bo na koncu prišel še uspeh, se bo s tem dejstvom precej lažje sprijazniti.
